Tiskane izdaje
Barvite, razgibane in igrive ilustracije hrane, s kakšnim hudomušnim pripisom, ki jih lahko spremljamo v receptih Jureta Apiha v Nedelovi kulinarični prilogi Odprta kuhinja, so prepoznavni znak ilustratorke in oblikovalke Mete Wraber. Pa ji hrana, izvzemši tisto, ki zaprija njenemu želodcu, zadiši nosu in vzdraži brbončice, ni v resnici nič bolj ljuba kot katera koli druga tematika, pove.
Vendar jo je v kulinarično ilustracijo nekako zapeljalo že med študijem. V diplomskem delu je z ilustracijami obogatila Kuharske bukve Valentina Vodnika in zanj prejela študentsko Prešernovo nagrado. Nadaljevala je v tandemu s piscem Klemnom Koširjem v Poletovi rubriki Alkimist in še prej z Milanom Dedičem, prav tako v Odprti kuhinji. S Klemnom Koširjem sta izdala knjigo vegetarijanskih receptov Namazi za mizo, za pravkar minulo leto pa je s kuharskimi recepti opremila koledar in tako dodobra izmojstrila svoj slog ilustriranja artičok, tepk, jagod, rozin, kostanjev, jastogov, zajčkov, ki končajo v pašteti, in vsega drugega.
Metine kulinarične ilustracije so videti sočne in zaznamovane s trenutnim potegom čopiča, a takšne so le na videz, saj še zdaleč ne nastanejo tako lahkotno. Nariše več deset sadežev, preden ji uspe tisti, s katerim je zadovoljna, v smeti »strese« nešteto rozin, preden okusi tisto pravo. Potem ko naslika akvarelno hrano, jo poskenira in šele nato v photoshopu sestavi končno ilustracijo. Še dobro, da med delom povsem pozabi na čas, se popolnoma potopi v akvarele, in je za mizo v družbi čopiča in »vodenk« sposobna preživeti ure in ure.
Srečali sva se pred začetkom kaosa norega decembra, ko je bilo za njo izjemno intenzivno obdobje, rezultate katerega, tudi še neobjavljenega, je potegnila iz vrečke: ponatisnjeno pesniško zbirko Kajetana Koviča Labrador, ki ji je posvetila dobršen del leta, koledar za letošnje leto s »čarovniškimi zelmi in rožicami« in ilustracijo od »vina in šminke omotičnega« makaka, ki jo je naslednji dan predstavila na prodajni razstavi.
Labrador ni Metin prvi projekt knjižne ilustracije - ilustrirala je že več knjig, med drugim dve deli Alenke Rebula, zbirko poezij V naročju in meditativne zgodbe Sto obrazov notranje moči - a jo je najbolj doslej posrkal vase in zaznamoval. »Začelo se je kot izlet v neznano, izkazalo pa za eno lepših popotovanj. Labrador je mistična dežela, ki pretrese in pomirja hkrati,« pravi.
Urednika sta ji pri ustvarjanju pustila povsem proste roke, kar je bilo na začetku sicer težje, vendar se je v nastajanju knjige pokazalo kot izjemna priložnost, da je izoblikovala svežo likovno govorico in izraz, ki je bil primeren natančno izdelanemu jeziku in ritmu Kovičevih pesmi. Preden je potegnila prve poteze, se je potopila v Kovičeve pesmi, ki jih je med večkratnim prebiranjem »ponotranjila, kot da bi v deželi ves ta čas tudi živela«.
Zbirka, ki obsega pesmi, ki so prvič izšle leta 1976, ter 18 novih, doslej neobjavljenih, je povsem drugačna od avtorjevega pisanja za mladino. Preveva jo močan simbolizem, v drugem delu pa jo spreletava slutnja smrti. Meta je že z abstraktno naslovno akvarelno ilustracijo napovedala meditativno popotovanje po metafizični pesnikovi pokrajini. Ilustracije v knjigi nimajo le dekorativne vloge, ampak Kovičevo poezijo dopolnjujejo in narekujejo svoj vzporedni ritem, ki bralca dodatno nagovarja in pelje skozi skrivnostni Labrador.
Šele naknadno je Meta izvedela, da je tudi Kovič imel različna barvna obdobja, ko je pesnil. Labrador je bil napisan v beli, in to jo je navdalo z veseljem, saj se ji zdi, da se tako v knjigi oblikovno in pomensko vse lepo poveže in ujema. Labrador je tretja knjiga v zbirki ilustriranih pesnikov, nekoliko večjega formata od običajnega, kar daje poeziji posebno mesto ter vzpostavlja novo razumevanje, da je ta lahko tudi lepo darilo.
Meta večkrat sliši mnenje, da so njeni akvareli obarvani nekoliko otroško, česar niti ne zanika. A z Labradorjem je svoj slog slikarsko nadgradila. Enako je pri ilustraciji makaka, ki se mu bodo na samostojni slikarski razstavi v Kinu Šiška konec februarja pridružile druge norčave opice iz njene imaginacije.
Ti primati jo obsedajo, čeprav ne zna natančno razložiti, zakaj. Nastajajo spontano in instinktivno, vzporedno z delom za kakšen drug projekt. »Po svoje gre za portrete, saj v potezah pisanih primatov prepoznavamo povsem človeške emocije in izraze.« In prav zato so ji ljubi. »V tej podobnosti se prepoznavamo, hkrati pa se nad njimi zgražamo in hudomušno hihitamo, ker so trapasti, žalostni, groteskni.«
Pri koledarju za leto 2015 pa je ostala pri akvarelih. Z motivi, ki se ponekod iz enega meseca prelivajo v drugega, je ilustrirala že pozabljene uroke, povezane z naravo in rastlinami. Njihovo vsebino je večinoma povzela po pisanju Dušice Kunaver. Ob praproti, ki ji je narisala oči, lahko preberemo, da če ti na kresno noč v čevelj pade njeno seme, postaneš neviden in slišiš, kako se pogovarjajo rastline in živali. Če hočeš med gosti zanetiti prepir, moraš pod mizo vreči zeleno, pred zlimi duhovi hišo obvaruje komarčkovo seme v ključavnici, če je hudič že v njej, pa ga bo »od bajte odgnala palčka, okrašena s črnim bezgom«. Prevretek divjega česna, ki ga daš piti fantu, bo poskrbel, da te bo ta strastno ljubil, materina dušica, pripeta na suknjič, pa bo prinesla dobro kupčijo. Rman, obsijan s polno luno, izkoplješ, ga zviješ v venec in trikrat pogledaš v luno in enkrat v izkopano jamo, nato ga posadiš nazaj. Če se znova zakorenini, boš imel oči ozdravljene in boš zopet dobro videl.
Koledar, ki je poleg kulinaričnih akvarelnih ilustracij naprodaj tudi v ljubljanskem Konzorciju, je na lističih brez spirale, kar je bilo Meti sprva očitano, a je poiskala obvoznico za kritike in jim predlagala, da ga na stene stanovanja v poljubnih kombinacijah nalepijo z barvnimi lepilnimi trakovi. Ko se bo leto obrnilo naokoli, pa lahko ilustracije izrežejo in uokvirijo. Tako bo imel koledar podaljšan rok trajanja, ilustracije pa bodo dobile vidnejšo vlogo, ki bi si jo tudi sicer zaslužile.
Nekoč so jo že imele, danes pa so jih zlasti v oglaševanju skoraj docela izpodrinile podobe, ki s svojo nedomiselnostjo estetsko onesnažujejo in terorizirajo okolico, kar se Meti zdi škoda.
