Bojišče arhitektov

New Canaan, podeželsko mestece v predmestju New Yorka, je zanimiva zgodba iz zgodovine ameriške modernistične arhitekture, večno žlahtna snov za članke in knjige, vse od konca 40. let prejšnjega stoletja pa tudi turistična znamenitost tega majhnega kraja tedaj le z okoli 8000 prebivalci.

Zanjo je bila zaslužna tako imenovana harvardska peterica arhitektov Philip C. Johnson, Marcel Breuer, Landis Gores, Eliot Noyes in John M. Johansen, ki je v 40. in 50. letih v New Canaanu v Connecticutu začela graditi sodobne preproste in odprte hiše z veliko stekla in kamna in jih v naslednjih desetletjih nanizala kar 118. Od teh jih danes še vedno stoji in tako ali drugače živi 91, med katerimi sta jih arhitekta Jeffrey Matz in Cristina A. Ross izbrala 16 ter jih ob pomoči fotografa Michaela Bionda predstavila v knjigi z naslovom Midcentury Houses Today (Modernistične hiše danes), ki je nedavno izšla pri založbi Monacelli Press.

Tej izginjajoči generaciji ikoničnih hiš, ki so se v ameriško podeželsko življenje začele vrinjati od začetka 50. do konca 70. let, sta avtorja posvetila dvesto štirideset strani, vsaka minimalistična lepotica pa je predstavljena do zadnjega detajla, tudi z opisom zgodovine, načrti, arhivskimi fotografijami in zadnjimi spremembami, ki so jih tudi ob potezah arhitektov našega časa – med njimi Toshiko Mori, Rogerja Ferrisa in Joeba Moora – uvedi njihovi lastniki, da bi jim podaljšali življenje v 21. stoletje. Pripovedi arhitektov in graditeljev, prvotnih in zdajšnjih lastnikov sestavljajo zgodbe o tem, kako hiše živijo danes in kako je modernistična hiša več kot filozofija oblikovanja in konstrukcije – je tudi življenjska filozofija.

Vez z Bauhausom

Modernistične hiše v New Canaanu so v najširšem pogledu dediščina oblikovalskega gibanja s koreninami v poznem 19. stoletju, ko so se nova odkritja v znanosti in tehnologiji srečala z revolucionarnimi koncepti v umetnosti. Gibanje, znano kot art nouveau, se je zlasti okoli leta 1900 razširilo v srednjeevropskih mestih, glavno ameriško središče modernističnih začetkov pa je bil Chicago z nebotičniki arhitekta Louisa Sullivana ter pozneje še z radikalnejšimi modernističnimi potezami njegovega učenca Franka Lloyda Wrighta in njegovimi nasledniki.

Toda začetki modernizma, ki so se pojavili v New Canaanu, niso neposredno izšli iz začetkov na ameriškem srednjem vzhodu, temveč so bolj odsev oblikovalskih načel nemške šole za arhitekturo in oblikovanje Bauhaus, ki jo je leta 1919 ustanovil arhitekt Walter Gropius. Ko jo je nacistična oblast v 30. letih zaprla, je njihova akademska srčika prebežala v ZDA in že leta 1938 je bil Gropius imenovan za vodjo oddelka za arhitekturo na šoli za oblikovanje na Harvardu (Graduate School of Design). Tam je učil tudi njegov kolega madžarskih korenin Marcel Breuer.

S harvardske šole so izšli tudi arhitekti, ki so odkrili New Canaan, do tedaj arhetipsko mestece Nove Anglije z belimi cerkvicami, zelenjem in redno prometno povezavo z Manhattnom. Prvi se je leta 1947 sem priselil eden od Gropiusovih študentov Eliot Noyes, ki je iskal primeren naslov za svojo vse številčnejšo družino. Pri 37 letih je imel za sabo že vrsto izkušenj, med drugim je delal z Gropiusom in Breuerjem v njunem biroju ter bil na čelu oddelka za industrijsko oblikovanje v muzeju moderne umetnosti. Ko je odprl svoj biro v New Canaanu, je načrtoval in oblikoval za mnoge družbe, med njimi tudi za IBM. Tako so po njegovi zaslugi tudi vodilni možje tega podjetja v New Canaanu iskali parcele in si naročali sodobne hiše, medtem ko je bila večina proizvodnje IBM prav v neposredni bližini.

Harvardska peterica

Kmalu so tudi Noyesovi kolegi, med njimi Philip C. Johnson, John Johansen in Landis Gores, spoznali vse blagodejne strani življenja in ustvarjanja v še dokaj nepozidanem New Canaanu. Profesor Marcel Breuer si je leta 1948 zgradil svojo hišo, leta 1949 je Johnson končal svojo znamenito Glass House (Stekleno hišo) in pripadajoči paviljon za goste, prvo od mnogih hiš, ki so po njegovih načrtih zrasle v tem mestecu. Tudi njegov sošolec s Harvarda in njegov partner v arhitekturnem biroju (do leta 1951) Landis Gores je postavil svojo leta 1948. Oba sta iskala navdih zunaj okvirjev, le da se je Johnson navdihoval pri Miesu van der Roheju, ki ga je občudoval vse od 30. let, Gores pa pri Franku Lloydu Wrightu.

Peti član slavne harvardske peterice je bil John M. Johansen. Tako kot Noyes se je kalil v biroju Gropiusa in Breuerja in se potem preselil v New York. Leta 1951 je v New Canaanu odprl svoj biro in tam zgradil še skromno družinsko hišo izčiščenih potez.

Harvardska peterica je pritegnila tudi druge arhitekte, med njimi Victorja Christ-Janerja, Johna Blacka Leeja (ta še vedno živi v tem mestu), Hugha Smallena in Alana Goldberga. Arhitekti iz tega kroga so se pogosto družili in se lotevali strokovnih razprav, delili so zavezanost modernističnemu gibanju, ki je štelo za revolucionarno ne samo zaradi oblike, temveč tudi načina življenja, tesno povezanega z vrtom in naravo. Njihove hiše so ponujale tudi bolj ustvarjalen in cenejši odgovor na neraven teren. To je omogočilo, da je večina parcele ostala nedotaknjena, še več. Ker so bile parcele oziroma njive v New Canaanu podobno kot drugje po Novi Angliji pregrajene s škarpami, so tudi te postale gradbeni elementi njihove nove arhitekture.

Zgodnje modernistične hiše so bile skromnejše z notranjo površino okoli 185 kvadratnih metrov, poznejše že večje in bolj dovršene. Po zgledu arhitekture Miesa van der Roheja imajo večinoma simetričen tloris in ravne strehe, ki jih nosi tedaj že uveljavljena lesena konstrukcija, značilna za večino ameriških hiš. Redko so uporabili jekleno konstrukcijo; ta je vidna, denimo, pri Johnsonovi Stekleni hiši, in prav Philip Johnson je bil tudi prvi arhitekt iz harvardske skupine, ki je po zgledu Miesa van der Roheja vidneje uporabil opeko. Večanje števila modernističnih hiš v New Canaanu je povečalo tudi število lokalnih izvajalcev, ki so obvladali tovrstno gradnjo, to pa je dodatno spodbujalo potencialne naročnike, da so se bolj množično odločali, da stopijo v korak s časom.

Turistični ogledi

Že od začetka je tako v mestu kot v okolici vladalo tudi veliko zanimanje za srečanje s to arhitekturo v živo. Prvi voden ogled modernističnih hiš pripravili že leta 1949 in s tem zbrali 2000 dolarjev za gradnjo knjižnice. Tura je vključevala sedem pravkar zgrajenih hiš Breuerja, Goresa, Johansena, Johnsona in Noyesa. Toda ko jih je bilo zgrajenih še več, so domačini arhitekte razglasili za kulturne upornike, ki da so ponižali krajino z naselitvijo škatel. Leta 1952 je v reviji Holiday Magazine izšel članek, da je New Canaan postalo »bojišče arhitektov, kjer se vsakdo pogovarja o hišah«.

Preselitev Noyesa in drugih arhitektov v predmestje pa je treba gledati predvsem s socioekonomskega vidika, opominjata avtorja knjige. Selitev srednjega razreda v predmestja sicer ni bil nov pojav, je pa po vojni strmo naraščal tako zaradi večje stopnje motoriziranosti prebivalstva kot boljših cestnih povezav in ugodnih posojil. Pozna 40. leta so bila prva leta generacije baby boom, katere populacija je hitro naraščala, saj se je prihodnost zdela obetavna; velike družine so postale družbena norma, predmestja pa za njih nadvse vabeče okolje. Danes so ameriška predmestja deležna kritik predvsem zaradi prevelike odvisnosti od avtomobilov, energijsko potratne gradnje in socialne zaprtosti, toda so tudi taka, ki se ponašajo z živo arhitekturno zgodovino. •