Tiskane izdaje
»Režiser Wes Anderson je imel o filmu, ki ga je hotel posneti, zelo natančno ustvarjalno vizijo. Da sva lahko uspešno sodelovala, sem se morala potopiti v njegov svet,« pravi kostumografinja filma Grand Budapest hotel Milena Canonero. Anderson sodelavce spodbuja, da dajo vse od sebe, pravi kostumografinja, ki je za stilizirano in dovršeno načičkano kostumografijo Grand Budapest hotela prejela že svojega četrtega oskarja (devetkrat je bila zanj nominirana). Nedavno je kostumografinja prejela tudi stanovsko nagrado costume designers guild award za leto 2015 ter bafto. Da se že leta zelo uspešno potaplja v Andersonov ekscentrični gledališko-filmski svet, potrjuje tudi oskar za film Marija Antoinetta iz leta 2006, ko sta skupaj z Andersonom ustvarila še eno osupljivo vizualno pravljico o življenju tragično naivne francoske kraljice. Med vizualnimi sladokusci zelo opažen, čeprav ne nagrajen z oskarjem, je tudi njun potop v indijsko estetsko romantiko – film o »razsvetljenju«, potovanju z vlakom in bratstvu Darjeeling Limited iz leta 2007.
Na popolno predanost partituri vodje orkestra, kot je imenovala režiserja, je kostumografinja italijanskega rodu opozorila tudi v zahvalnem govoru, ko je dejala: »Brez tebe, Wes, tega nikoli ne bi prejela. Si čudovit skladatelj in režiser, bil si naša največja inspiracija.« Rojakinji sta ob prejemu nagrade čestitala italijanski premier Matteo Renzi in kulturni minister Dario Franceschini, ki seveda nista pozabila omeniti njenega odličnega rodu ter znamenite italijanske elegance in čuta za dovršeno estetiko, ki da si ga je lahko pridobila izključno v domovini.
Grand Budapest hotel je kot čudovita razglednica iz nekega drugega časa, so si o filmu enotni kritiki. Je prikupno prismojena in čarobna zgodba o ljubezni, ropu, umoru ter nizu komičnih spodrsljajev, ki še prilivajo vodo na mlin tega ekscentričnega in od siceršnje kinematografije drugačnega izdelka. To sladko razlago seveda dopušča predvsem osupljiva vizualna podoba filma, za sijajno in ambiciozno filmsko kuliso se namreč skriva precej bolj dramatična vsebina. Zgodba, umeščena v fiktivno zdraviliško mestece sredi izmišljene gorske dežele Zubrowke, nas popelje skozi tri zgodovinske etape resnične Vzhodne Evrope 20. stoletja: od la belle époque prek fašistične okupacije do časa komunizma. Režiser Wes Anderson vse skupaj prikaže kot farso v svojem značilnem grenko-sladkem tonu, s katerim resne teme zavije v fantazijsko lahkotnost. In tu so odločilni scenografija in kostumi.
»Že ob prvem kadru boste vedeli, da ste v deželi Wesa Andersona. Slikoviti, bujni, sentimentalni in tako očitno domišljijski,« je za spletno filmsko stran Indiewire zapisala Anne Thompson. Čudaška Andersonova dežela terja številne čudnosti, izmed katerih ima prav obleka veliko povedati. Izumetničeni slog oblačenja, kot bi ga potegnili iz škatle bonbonov, v filmu Grand Budapest hotel sledi modnemu okusu tridesetih let 20. stoletja, pri čemer se je Milena Canonero držala fantazijske narave filma in se je tako izognila barvni paleti, ki bi bila preveč zlahka predvidljiva za običajno hotelsko osebje tistega časa. Njen Monsieur Gustave in njegovi kolegi nosijo vijolične uniforme z rdečo obrobo. Blago za oblačila je nakupila v londonskem podjetju Hainsworth, ki izdeluje fine in trpežne tkanine že vse od leta 1783, potem pa so večino nakupljenega še dodatno pobarvali v nemškem podjetju Mehler. Vse hotelske uniforme so izdelali na licu mesta oziroma na prizorišču snemanja filma v nemškem mestu Görlitz.
Film je, kot je v enem od intervjujev dejala igralka Tilda Swinton, ki v njem igra Madame D, nekakšen mišmaš sijajnih podrobnosti. Da je fantazijska kreacija, se vidi tudi pri oblikovanju vojaških kostumov oziroma uniform. Milena se je želela izogniti tipični olivno zeleni barvi, ki jo običajno povezujemo z vojaškimi uniformami, zato je navdih poiskala v mešanju različnih zgodovinskih slogov oblačenja v vojski. Da bi se izognila zgodovinski korektnosti, je za uniforme izbrala sivo in črno barvo, medtem ko je večino odlikovanj oblikoval režiser sam (druge so izdelali v neki delavnici v Rimu).
Vse krzno, ki so ga uporabili, je za snemanje posodila modna hiša Fendi, tudi plašč iz sivega astrahanskega krzna, ki ga v filmu nosi Ed Norton kot inšpektor Henckels, medtem ko je za kovčke Madame D poskrbela modna hiša Prada. Prada je priskrbela tudi črn usnjen plašč za plačanca J. G. Joplinga, ki ga je upodobil Willem Dafoe. Naknadno so pod plašč prišili poseben žep za orožje, ki ga je zahteval Anderson. Srebrne »členke« za Joplinga je izdelal režiserjev prijatelj Waris Ahluwalia, sicer znan izdelovalec nakita, ki občasno sodeluje v Andersonovih filmih; tokrat je upodobil indijskega vratarja.
Madame D, osrednji ženski lik v filmu, je upodobila mojstrsko postarana Tilda Swinton. Režiser Anderson si je zamislil, da Madame D zbira umetnine avstrijskega slikarja Gustava Klimta, zato je Canonerova utemeljila njeno kostumsko različico na podlagi Klimtovih del. Na žametno tkanino je dala odtisniti vzorec s Klimtove slike, dodala značilno pričesko in klobuk ter vse skupaj obdelala v fotošopu. Povsem drugačna zgodba o oblačenju je Agatha, sladko dekle iz ljudstva, ki dela v slaščičarni. Oblačila, ki jih nosi, je prerasla, vendar nima denarja, da bi si kupila nova. Zaradi njenega dela so jo oblekli v barve, ki se ujemajo s slaščicami, ki jih izdeluje, Wes pa je dodal klas pšenice, ki ga ima vedno v laseh.
Milena Canonero je bila rojena v Torinu, študirala je umetnost, zgodovino oblikovanja in kostumografije v Genovi. Po študiju se je preselila v Veliko Britanijo, kjer je delala za manjše gledališke in filmske produkcije, še vedno občasno ustvarja kostomugrafijo za gledališče in opero, predvsem za dunajski Burgtheater in dunajsko državno opero ter za metropolitansko opero v New Yorku. Sodelovala je pri številnih oglasnih kampanjah in tako prišla v stik z različnimi režiserji. Odločilno je bilo srečanje s Stanleyjem Kubrickom. Njena prva naloga so bili kostumi za njegov film Peklenska pomaranča leta 1971. Sledil je film Barry Lyndon s Kubrickom, za katerega je prejela svojega prvega oskarja, drugega pa leta 1982 za Ognjene kočije. Tako se je začela njena groteskna kostumska interpretacija stanja duha naše družbe v različnih zgodovinskih točkah.
Vmes je počela tudi kaj povsem komercialnega in mainstreamovskega, ko je denimo leta 1986 delala kot vodja oblikovanja kostumov za kultno ameriško detektivsko televizijsko serijo Miami Vice. Serija je italijanski modi na široko odprla vrata v Ameriko. Imela je odločilen vpliv na ameriško moško modo, saj je popularizirala, če že ne kar izumila nošenje kratke majice pod elegantnim suknjičem Armanijevega tipa. Kostumografija serije je bila izrazito naklonjena pastelnim barvam, navdih zanje so poiskali v znameniti arhitekturi art deco v Miamiju, kar je pastelom odprlo novo poglavje v zgodovini mode.
