Tiskane izdaje
Hiša in studio ruskega avantgardnega arhitekta Konstantina S. Melnikova na Krivoarbatskem perivoju 10 v Moskvi je prava arhitekturna ikona 20. stoletja. Zgrajena je v obliki dveh valjev in s šesterokotnimi okni in se še danes zdi revolucionarna. Umetnostni kritiki jo štejejo za enega največjih dosežkov ruske arhitekture in jo postavljajo ob bok znameniti katedrali Vasilija Blaženega na moskovskem Rdečem trgu in leseni cerkvi zveličanja z 22 kupolami in cerkvi Marije Priprošnjice na otoku Kiži sredi Oneškega jezera. Melnikova hiša je edinstven arhitekturni spomenik in kulturna dediščina regionalnega pomena in kot tako so jo leta 1987 zaščitile tudi moskovske oblasti.
Sodi ob bok hišam muzejem arhitekturnih velikanov 20. stoletja; sira Johna Soaneja, Rudolpha M. Schindlerja, Franka Lloyda Wrighta, Luisa Barragána, Alvarja Aalta in Charles-Edouarda Jeannereta, bolj znanega kot Le Corbusier. Razlika je le v tem, da hiša Melnikova žalostno propada in ji grozi, da se bo sesula že zaradi specifičnosti tal, na katerih stoji, poleg tega pa so po odobritvi moskovskih mestnih oblasti leta 2002 v bližini začeli graditi nakupovalni in zabaviščni center. Po več pobudah ruske avantgardne fundacije, lastnice polovice hiše, ki je z različnimi študijami dokazala, da bo gradnja še bolj načela staro zgradbo, so tudi ob pomoči moskovskega sveta za zaščito kulturne dediščine leta 2007 le dosegli ustavitev gradnje.
Zdaj se soočajo z nerešenim lastništvom. Leta 1974, ko je arhitekt umrl, sta hišo podedovala sin Viktor in hči Ljudmila, potem pa so Ljudmilini dediči prodali svoj delež ruski avantgardni fundaciji, saj si želijo, da bi hišo odprli kot Melnikov muzej. Toda hiša se je znašla na sodišču, ki bi lahko odločilo, da bi po osmino hiše dobili vnukinji Elena Melnikova in Ekaterina Karinska – ta v hiši tudi živi in jo vzdržuje, eno četrtino pa bi (pod posebnimi pogoji, navedenimi v poslednji volji Viktorja Melnikova) lahko dobila ruska država. Tako bi hiša postala državni muzej dveh Melnikovih, očeta in sina.
Po vzoru hiš in muzejev znanih arhitektov
Ne glede na to, kako se bo razpletlo na sodišču, člani ruske avantgardne fundacije nadaljujejo proces ustanovitve muzeja in si prizadevajo, da bi hišo zaščitili pred propadanjem ter da bi tako zunanjščino kot notranjščino hiše, ki je arhitektovo avtorsko delo, čim bolj ohranili. Obljubljajo, da se bodo pri snovanju muzeja opirali na izkušnje podobnih ustanov svetovno znanih arhitektov.
Konstantin Melnikov je svojo družinsko hišo iz dveh valjev s po dvema nadstropjema iz opeke ter lesenih podov zgradil med letoma 1927 in 1929, v zlatem obdobju svojega ustvarjanja, zaradi oblike in revolucionarnih gradbenih rešitev pa slovi kot eden najbolj nenavadnih arhitekturnih eksperimentov v zgodovini.
Melnikov je bil eden od voditeljev avantgarde v Moskvi; arhitekt, slikar in profesor. Rodil se je 3. avgusta 1890 na obrobju Moskve kot četrti otrok vodje kmetijske šole. Sprva je študiral ikonsko slikarstvo, a je šolanje opustil zaradi domotožja in se vrnil domov. Njegovo življenje se je drastično spremenilo, ko je srečal znanega ruskega inženirja in znanstvenika Vladimirja M. Chaplina, ki je postal njegov mecen. Ko je v njegovem podjetju dobil službo in je Chaplin videl njegov slikarski dar, mu je ponudil podporo, če bo nadaljeval študij slikarstva. Leta 1905 so ga po uspešno opravljenih izpitih sprejeli na splošni študij moskovske šole za slikarstvo, kiparstvo in arhitekturo, kjer je študiral kar dvanajst let in najprej diplomiral iz splošnih študij (1910), potem iz umetnosti (1914) in nazadnje še iz arhitekture (1917).
Ko je Melnikov študiral na arhitekturnem oddelku, je bila v tedanji ruski arhitekturi zelo priljubljena neoklasična tradicija. Zato je tudi sam, sledeč svojim profesorjem, diplomiral s primerom oziroma tezo iz neoklasične arhitekture pa tudi njegova prva samostojna dela, denimo avtomobilska tovarna AMO, sodijo v to slogovno zvrst. Toda že v zgodnjih 20. letih je začel ubirati svojo smer, to pa so bila tudi leta, ko se je po svetu formirala nova arhitektura. Tudi Melnikova dela so bila zlasti v tem težavnem obdobju za Rusijo velika novost, ki ni spadala v nobeno umetnostno tradicijo ali gibanje. Uspeh mladega arhitekta so zaznamovali stanovanjska hiša Pila, paviljon Mahorka in Palača dela, ki so pritegnili pozornost arhitekturne srenje. Vse od takrat je sleherno Melnikovo delo pomenilo inovativno arhitekturno rešitev.
V Madridu pritegnil pozornost
Leta 1924 je Melnikov zmagal na natečaju za sarkofag v Leninovem mavzoleju na Rdečem trgu, ki je v kamnitem mavzoleju stal vse do druge svetovne vojne. Leta 1925 pa so po njegovih načrtih na pariški mednarodni razstavi dekorativnih umetnosti in moderne industrije postavili sovjetski paviljon, v katerem je bila sovjetska arhitektura prvič predstavljena na mednarodnem prizorišču in je požela veliko pozornosti. Paviljon je bil pomemben mejnik v razvoju moderne razstavne arhitekture. Istega leta je Melnikov v francoskem glavnem mestu izdelal načrt za večnadstropno garažo nad mostovi čez Seno, kar je štelo za enega prvih primerov vertikalnega urejanja mestnega prostora. Bil je prepričan, da če kot arhitekt delaš pri novem projektu, to pomeni delati novo umetnijo, in le v tem primeru se je štel za avtorja. Preprosto ni razumel, kako je mogoče, da ustvariš nov projekt z idejami, ki so se jih spomnili že pred tabo.
Po njegovi vrnitvi v Moskvo je načrtoval več garaž, delavskih kulturnih klubov, razstavnih paviljonov, svetilnik oziroma spomenik Krištofu Kolumbu, ki je po zapisu enega od članov žirije natečaja leta 1929 zapisal, da je Melnikov spomenik na razstavi v Madridu pritegnil daleč največ pozornosti, da pa se je žiriji zdelo preveč tvegano, da bi ga nagradila s prvo nagrado. Medtem ko je bila večina njegovih projektov iz druge polovice dvajsetih let uresničena, med drugim štiri garaže in šest delavskih klubov v Moskvi in okolici ter družinska hiša, so bili nekateri paviljoni projektirani kot začasni objekti ali bili pozneje porušeni ali odstranjeni, denimo Suharevska tržnica ali Leninov sarkofag.
Obtičal na stranskem tiru
V začetku tridesetih let je predlagal več velikih moskovskih urbanih projektov, na primer poskusno rekreacijsko Zeleno mesto, pa tudi obnovo ulic, trgov, gledališč, parkov in rečnih bregov. Zadnja dva projekta sta bila dve garaži: za državno upravo za ekonomsko načrtovanje (Gosplan) in za veliko turistično podjetje Inturist.
Leta 1933 so v okviru milanskega trienala pripravili razstavo, na kateri so poleg desetih svetovno znanih arhitektov predstavili tudi Melnikova, edinega Rusa. V tem času so ga visoko cenili v zahodnih državah, v Sovjetski zvezi pa je obtičal na stranskem tiru. Kritiki in njegovi stanovski kolegi njegovih umetniških metod niso razumeli, že pred vojno pa kot individualist, ki se je preveč oddaljil od prakse, ni bil več zaželen. Dobil ni ne naročila ne priložnosti, da bi poučeval, kar se je nadaljevalo tudi v povojnem obdobju. Ves ta čas je skromno živel v svoji hiši in se predajal predvsem slikarstvu.
V petdesetih in šestdesetih letih je sodeloval na raznih natečajih, toda brez večjega uspeha, pisal je tudi avtobiografijo. V zadnjem desetletju življenja ga je spet odkrila sovjetska avantgarda, kot briljantnega arhitekta pa so ga znova ovrednotili šele po smrti 1974. In če bo muzej res kdaj ugledal luč sveta, bo to nova priložnost za spoznanje življenja in dela tega arhitekta. •
