V soboto, 22. novembra, bo v ljubljanski Kinoteki pred gledalci znova oživela čarobna dežela Oz, kamor je deklico Dorotejo s psičkom Totom iz pustega in črno-belega Kansasa odnesel ciklon.
In od tod naprej se začenja barvita filmska pripoved po rumeni tlakovani cesti v Smaragdno mesto v družbi Strašila, Pločevinka in strahopetnega leva, ki je letos dopolnila zavidljivih 75 let in ostaja najbolj kultna verzija Čarovnika iz Oza, po zaslugi katere po svetu še danes prepevajo Over the Rainbow. Čarovnik iz Oza (v režiji Victorja Fleminga iz leta 1939) je tako zelo del ameriške kulture in njihovega kolektivnega spomina, da se zdi zgodba še starejša, kot v resnici je. Za sabo ima le dobro stoletje obstanka in tudi avtorja – Lymana Franka Bauma, v čigar domišljiji so se slavni junaki rodili med pomladjo 1898 in jesenjo 1899 in se mladim bralcem predstavili v prvi izdaji leta 1900. Pred tem Amerika ni premogla moderne pravljice in ta je v hipu postala velika uspešnica. Baum se je pisanja za otroke lotil šele po svojem 40. letu; pred tem je bil vse mogoče, od vzreditelja perutnine in igralca do oblikovalca izložb. Uspeh njegove prve pravljice je zelo zaznamoval njegovo življenje, za njo je napisal še 13 nadaljevanj in približno petdeset otroških knjig, pod katere se je podpisoval z različnimi psevdonimi. Vse od izdaje Čarovnika iz Oza pa do smrti leta 1919 so ga novinarji in bralci pogosto spraševali, kje je dobil zamisel za deželo Oz, otroci pa so mu poslali na stotine pisem z vprašanji, kako se pride do nje. Vendar na to ni imel natančnejšega odgovora, čeprav naj bi jo menda porodili abecedni zaznamki na njegovih predalih: A-N (in) O-Z.
Smaragdno in Belo mesto
Mnogi so prepričani, da gre tako junake kot elemente zgodbe iskati kar v Ameriki tistega časa; kositrni drvar naj bi bil utelešenje takratnega tehnološkega napredka, Smaragdno mesto odsev znamenitega Belega mesta (White City), ki so ga začasno zgradili za svetovno razstavo leta 1893 v Chicagu in se je tudi zaradi električne osvetlitve zdelo nadvse čarobno, plodna polja so bile sanje prebivalcev ameriških prerij, rušilni cikloni pa njihova kruta resničnost. Ko so se pri MGM odločili, da bodo pripoved prenesli na veliko platno, je bila zgodba že dodobra zasidrana v ameriško zavest. Po knjižni predlogi so že leta 1902 na oder postavili muzikal in ga desetletja igrali po vseh ZDA (muzikal za otroke je odprl tudi letošnjo gledališko sezono SNG Nova Gorica) in povrhu vsega je v kinematografski domišljiji tedaj kraljeval Walt Disney z animirano Sneguljčico in sedmimi palčki, ki je bila tako po kritikah kot zaslužku najuspešnejši film. Ko se je izvedelo, da Čarovnik iz Oza ne bo animiran, so uredniki časnikov in filmski kritiki po vseh ZDA zagnali pravo gonjo, potem ko je film prišel v kinematografe, pa so zapisali, da »v Čarovniku iz Oza igrajo živi igralci! To ni risani film.«
V nasprotju z literarno siroto Dorotejo, ki se na prvotnih ilustracijah Williama Wallacea Denslowa zdi stara kakšnih šest let, je bila njena filmska sestra Judy Garland, ko je začela snemati film, stara 16 let, a so ji z ozko obleko odvzeli zgornje obline in jo spremenili v dekle nekje na vstopu v adolescenco. Njeni prvotni srebrni čeveljci so v filmu prav zaradi technicolorja lahko zažareli rdeče in morda tudi zato postali eni najbolj kultnih v zgodovini filmske industrije. Tudi hudobna zahodna vešča je mnogo manj strašna v Baumovi knjigi, kot je v filmu, saj si je Baum želel pravljice, ki ne bi strašila otrok, film pa dvojnico Sneguljčičine zlobne mačehe. V knjigi je bil Pločevinko človek, sin drvarja, v filmu pa je bolj kot ne animiran stroj, ki prav tako hrepeni po človeškem srcu. Ena največjih razlik med literarno in filmsko pripovedjo pa je konec. Knjižna Doroteja se na travnato poljano pred novo leseno kmetijo strica Henryja vrne, ko trikrat trkne s petkama svojih čarobnih srebrnih čeveljcev, iz filmske dežele Oz pa se zbudi, ko minejo posledice udarca v glavo, s čimer so filmarji nekako izdali avtorjevo prvotno zamisel. Čeprav je Alica v Čudežni deželi Lewisa Carrolla znatno vplivala na Bauma, je ta v nasprotju z Lewisom, ki je Aličino popotovanje razglasil za dolge sanje, dal jasno vedeti, da Dorotejino potovanje v Oz niso bile sanje, temveč resnična izkušnja, kakorkoli nenavadno je slišati.
Toto je bila Terry
V knjižici ob 75-letnici filmske uspešnice, ki jo je izdala kalifornijska založniška hiša i-5 Publishing, je mogoče prebrati še marsikatero drugo zanimivost. Pri MGM so za naslovno vlogo najprej želeli Shirley Temple, toda ker je bila s pogodbo zavezana konkurenčni filmski hiši Twentieth Century-Fox, je priložnost dobila Judy Garland, ki je pred občinstvo prvič stopila pri dveh letih in pol, od svojega četrtega leta pa nastopala skupaj s sestrama. Po nekaj manjših vlogah pri MGM je bila Doroteja njena prva zvezdniška oziroma naslovna vloga, toda uspeh je zakoličil tudi pot k njenemu zgodnjemu slovesu od tega sveta. Umrla je zaradi prevelikega odmerka tablet, stara komaj 47 let. Pri studiu so namreč nadzirali njeno celotno življenje; ne le da so ji zapovedali strogo dieto, katere uresničevanje so nadzorovali tudi s špijoni in predpisovanjem amfetaminov, temveč so jo celo prisilili v splav, ko je zanosila s prvim možem, glasbenikom Davidom Rosom. Nekateri njeno žalostno življenje, ki se je skrivalo za bleščečo filmsko in pevsko slavo in v katerem je nanizala pet zakonov in rodila tri otroke, primerjajo z usodo Michaela Jacksona.
Zanimivo je, da je bila Garlandova med glavnimi igralci v Čarovniku iz Oza najslabše plačana. Za snemanje je prejela šestkrat manj kot najbolje plačani igralec Ray Bolger, ki je upodobil Strašilo, Jack Haley, denimo, pa je vlogo Pločevinka dobil šele po tem, ko je Buddy Ebsen, ki je v njej igral že mesec dni, dobil hudo alergijo na aluminij in so ga morali hospitalizirati. Njegove zdravstvene težave so zvito prikrili s pojasnilom, da so ga odpustili, a so bili v drugo previdnejši. Haleyju so na obraz nanašali aluminij v kremi, da ga ne bi vdihaval, toda štiri snemalne dni je vseeno umanjkal zaradi infekcije oči. Vloga je bila po njegovih besedah peklenska. V kostumu ni mogel sesti, počival pa je lahko le, če se je naslonil na mizo. To so bili tudi časi, ko so za levji kostum, v katerem je zaigral Bert Lahr, uporabili dve pravi koži, za poseben efekt ognja, ki opeče roke vešče z Zahoda, ko hoče Doroteji odstraniti čeveljce, jabolčni sok, za sneg, ki je padal na speča leva in Dorotejo na makovem polju, pa kosmiče azbesta.
In ne kaže pozabiti, da je bil Toto v resnici psička Terry, ki jo je Judy po koncu snemanja želela posvojiti. Plačana je bila po 125 dolarjev na teden, njen dreser Carl Spitz pa je zanjo razvil sistem znakovne govorice, ob pomoči katere živali še danes igrajo v filmih. Leta 2011 so se ji, zvednici primerno, poklonili v trajen spomin na slavnem pokopališču Hollywood Forever Cemetery. •
Tiskane izdaje
