Starševska samota

Nekega jutra se zbudiš in si – sam. Nihče te na to ne opozori, in nič posebnega se ne zgodi, da bi se pripravil, pričakoval spremembo, se bojno opremil, vzel vsaj kakšno protibolečinsko tableto. Ne. Doleti te nepričakovano; nekega dne te preprosto nihče več ne potrebuje. Vstaneš iz svoje postelje, nihče te ne kliče, nihče te nič ne sprašuje, te ne objame, te ne prosi in se ti ne zahvaljuje, počutiš se popolnoma nekoristen.

V sosednji sobi najstnici; njuno prebujanje je tiho in za zaprtimi vrati, tuintam kakšen revsk in bevsk (vmes tudi dobro jutro) in izgineta v šolo brez velikih besed. Brez zajtrka, ki si ga pripravljal dolgo desetletje. Brez napotkov, kaj naj vendar oblečeta, kako naj se v šoli obnašata. Prejšnji večer njunega učenja nisi pospremil z razlago ali vprašanji, nisi preveril domače naloge, ošilil barvic, zložil na kupček njuno svežo obleko, podpisal kakšno opravičilo ali obvestilo. Spat sta se spravili brez tvojega spremstva in popoldne, ki bo sledilo jutru, bo podobno. Krožek, učenje, treningi, pogovori po telefonu, zmenek v mestu, postopanje po stanovanju in spet pogovori na facebooku, mobitelu, po raznih vatsapih ... Pogovori z vsemi, le s tabo ne. Najstnici, ki vesta vse, od vsega na svetu ne potrebujeta samo tebe. Da, tvoja vloga starša se zdi nekaj zastarelega, nekaj, kar se je zataknilo za zadnjim vogalom, kot kos predlanske obleke: nihče je ne nosi, a za vsak slučaj tudi ne vrže iz omare. Morda bo še kdaj komu prišla prav.

Odkrito rečeno – v tej nenadni starševski svobodi se nekako ne znajdeš.

Kje so leta, ko si norel naokoli z dojenčkom v roki in malo ročico štiriletnice v drugi. Z lupinico v naročju si si ogledoval lutkovno predstavo in pri telovadnem nastopu starejše mlajšo miril z dudo. Kje so ure posedanja pri prstkih na strunah violine, nakupovanje v trgovini z lizikami v rokah, kje so časi, ko so bila gospodinjska opravila logistična znanost – med plazečim se dojenčkom in barbikinimi hišami. In se je hoja na bližnji hrib spremenila v pravljično zasledovanje škratkov z zakladi. In se je novoletne praznike čakalo z okorno napisanimi pismi dobremu možu. Ko si stokrat in stokrat razlagal abecedo življenja: da sosedov kužek ne grize, da si je treba vsak večer umiti zobe in da je treba ključ stanovanja vedno shraniti v žepek šolske torbe. Ko si napol mrtev zvečer padel v posteljo, takoj za svojima mirno spečima življenjskima projektoma številka ena, si bil srečen; ker je bil jutri nov dan in si vedel, da te bo zjutraj nekdo potreboval. Glagol potrebovati je močan glagol: šele ko te nekdo potrebuje, se zaveš, da si. A kaj ko se tega zaveš šele takrat, ko te ta nekdo ne potrebuje več.

No, tale sedanjost ima tuintam kakšen nov trenutek. Najstnik vendar ni popolnoma osamosvojena in neodvisna oseba. Treba mu je dati denar za urbano in ga prepeljati kdaj pa kdaj iz enega konca mesta na drugega. Potrebuje tudi kakšen pameten nasvet v smislu, katera avtošola je najprimernejša. In da se do Berlina splača sesti v letalo namesto na vlak (ga seveda tudi plačati). Najstnik je zelo ponižen pri sezonski menjavi oblačil; celo nič nima proti družbi v nakupovalnem središču. Pa tudi vprašanje – kaj bomo pa danes jedli – še vedno ne izgine iz njegovega vokabularja. Še vedno se zna divje boriti za teve daljinec, kadar je spored v njegovem srcu, in zna se na dolgo pogajati, če je v nevarnosti poštena delitev dela: on je posesal stanovanje prejšnji teden, zdaj je na vrsti sorojenec (z bolj bogatim besedjem, seveda).

In kaj se torej zgodi v hiši, ki ji vladajo najstniška leta? Da si vesel konflikta, problema, kakršnega koli novega projekta. Želiš si prepirov in pogajanj, želiš si vprašanj in tudi pritoževanj, potreb in želja, do najbolj vsakdanjih in banalnih in nepomembnih ... Samo da ni tišine. Ker se tako vrata sob vsaj za nekaj časa odprejo. In si spet tisto, kar si najraje. Spet si lahko starš.