Tiskane izdaje
Nemški Weimar, mesto s 66.000 prebivalci, slovi kot mesto muzej, saj nikjer drugje na svetu ne razpolagajo s takšno gostoto spomenikov, ki se uvrščajo na seznam Unescove kulturne dediščine. Weimar se ponaša s kar šestnajstimi znamenitostmi, ki so pod zaščito Unesca, med katerimi je tudi prvo poslopje znamenite šole za oblikovanje in arhitekturo Bauhaus, ustanovljene leta 1919. V središču mestu je tudi specializirani muzej Bauhausa, ki pa bo čez štiri leta dobil novo moderno podobo na drugi lokaciji. Projektiranje Bauhausovega muzeja za 21. stoletje v Weimarju so zaupali nemški arhitekti Heike Hanada, ki od leta 1999 poučuje na visoki šoli za arhitekturo in gradbeništvo v Weimarju (Hochschule für Architektur und Bauwesen).
Znamenito šolo za industrijsko oblikovanje in arhitekturo (Bauhaus Universität Weimar), ki je podpirala modernistična načela, je leta 1919 ustanovil nemški arhitekt Walter Gropius. Bauhaus je svoje prostore našel v šoli lepih umetnosti in obrti, ki je bila prvotno ustanovljena že leta 1860. Hišo, v kateri je nato do leta 1928 deloval Bauhaus, je načrtoval belgijski slikar in arhitekt Henry van de Velde, sicer eden od vodilnih predstavnikov belgijske secesije, ki ga je v Weimar povabil vojvoda. Weimarski vojvode so sloveli kot veliki meceni kulture, saj je tudi Johann Wolfgang von Goethe, znan kot »oče« nemškega naroda, v mesto prišel leta 1775 na povabilo saškega vojvode Karla Avgusta. Weimar je v 18. stoletju postal središče evropskih duhovnih gibanj, kjer so prebivali in delovali številni znameniti možje, poleg Goetheja še Johann Sebastian Bach, Martin Wieland, Friedrich Schiller, Franz Liszt, Friedrich Nietzsche in ne nazadnje Henry van de Velde ter Walter Gropius, začetnika nove oblikovalske ideologije, ki je kmalu postala mednarodna blagovna znamka.
Arhitekt, slikar in oblikovalec Henry van de Velde je v Weimar prišel leta 1905, da bi naredil načrte za novo stavbo že omenjene šole lepih umetnosti in obrti. Šolo je zasnoval in bil kasneje tudi njen direktor, vendar je moral zaradi belgijskega rodu odstopiti s položaja, za svojega naslednika pa je predlagal Walterja Gropiusa. Gropius je bil vojni častnik, ki je sanjal o šoli za arhitekturo in umetnost, ki bi pomagala spremeniti svet. Želel je ustvariti nekaj povsem novega, še ne videnega. Oblastem je predstavil svoj načrt programa šole, ki naj bi učila oblikovanja in produkcije izdelkov, ki bodo lični in funkcionalni, oblikovno jasni in očiščeni zgodovinskega dekorja. Njegova ideja je temeljila na elementarni obliki, ki bi bila primerna za industrijsko produkcijo, saj se je tehnologija pospešeno razvijala. V Weimarju so sprejeli njegove revolucionarne zamisli ter ga potrdili kot direktorja in idejnega vodjo državne šole, ki se je poslej imenovala Bauhaus in v kateri so lahko študirale tudi ženske.
Van de Velde je postavil poslopje, ki je oblikovno sledilo temeljni ideji Bauhausa – oblika sledi funkciji. Stavba ima velika okna, ki prepuščajo skozi obilo naravne svetlobe, ki so jo študentje potrebovali za delo. Eden najlepših prostorov na šoli je osrednje polžasto stopnišče z velikimi okni in umetelno zakrivljeno leseno ograjo z ergonomskim otipom za dlan. Oblikovanje je temeljilo na geometrijskih principih, ki so posebej predstavljeni na reliefu v vhodni avli. Okraševanje izdelkov, ki je bilo v modi dotlej in ni imelo posebne funkcije, je bilo ukinjeno, temveč je veljalo pravilo, da mora biti estetika oziroma lepota izdelka vključena v sam koncept konstrukcije. Bauhausova vizija zvestobe geometriji je temeljila na pripravi za množično produkcijo, čeprav so v šoli vse izdelovali še obrtniško. Gropius je v šolo za profesorje povabil kolege umetnike, kot so bili Oskar Schlemmer, Paul Klee, László Molohy-Nagy, George Muche in Mies van der Rohe, ki je kasneje pred nacizmom pobegnil v Ameriko in širil ideje Bauhausa na drugi strani Atlantika.
Danes je v šoli v Weimarju, ki še vedno deluje, javnosti na ogled Gropiusova soba, v kateri je nameraval sprejemati svoje učence. Zasnovana je po strogih matematičnim principih in v svetlih barvah. Soba z velikim oknom je razdeljena na študijski del s pisalno mizo in dnevni del s kavčem za bolj neformalne pogovore. Gropius je v študijskem delu zasnoval dva stola, enega zase in drugega za študenta, ki je prišel k vodji šole na pogovor, pri čemer je zanimivo, da je stol za študenta udoben naslonjač, medtem ko je direktorjev stol narejen iz temnega češnjevega lesa, nekoliko višji in precej neudoben. Linije obeh stolov so poravnane z mizo in temeljijo na geometrijskem liku kocke. Gropiusovo obsedenost s pravokotnimi linijami so kasneje mnogi kritizirali, meneč, da je ob pretiravanju z obliko pozabil na vsebino. Šolo so morali že leta 1925 zaradi nacističnih groženj preseliti v Dessau (obe poslopji, tako v Weimarju kot v Dessauu, to je načrtoval Gropius, sta od leta 1996 vključeni na seznam Unescove dediščine). Leta 1923 je Gropius svojo pisarno postavil na ogled v okviru razstave Umetnost in tehnika – nova celota. V resnici soba nikoli ni zaživela in tudi po drugi svetovni vojni je niso uporabljali, saj je bil direktorjev stol preveč neudoben, pisalna miza pa prenizka.
Bauhaus je bil nekakšen laboratorij nove bivalne kulture, kjer so učitelji in učenci ustvarjali ideje za nova majhna, vendar funkcionalna stanovanja, in kreirali zanje primerno pohištvo. Bauhaus je pred drugo svetovno vojno deloval v treh nemških mestih in je imel tri direktorje. Šola je v Weimarju delovala od leta 1919 do 1925, ko je bila po originalnih Gropiusovih načrtih zgrajena šola v Dessauu (1925–1932), njena zadnja lokacija pa je bil Berlin, kjer je delovala le deset mesecev do leta 1933. Gropius je bil direktor šole vse od ustanovitve do leta 1928, ko je njegovo mesto zaradi političnih pritiskov nacistov prevzel Hannes Meyer, ki je šolo vodil do leta 1930.
Tudi Meyer ni bil idealna izbira, kot komunist je bil trn v peti novonastajajočemu nacističnemu režimu, in leta 1930 je mesto direktorja prevzel Ludwig Mies van der Rohe, ki je bil politično neodvisen. Bauhaus je učence šolal za samostojnost in neodvisnost, to pa se ni skladalo z nacistično politiko. Leta 1932 so nacisti vdrli v šolo, razbijali opremo in skozi okna metali pohištvo, orodja in papirje. Šola je imela velik ugled, zato so jo uničili, stavbo pa zavzeli. Danes prvotno funkcijo še vedno opravlja prva šola v Weimarju; leta 1954 so namreč v van de Veldejevi zgradbi odprli visoko šolo za arhitekturo in gradbeništvo. Nekdanji šoli v Dessauu in Berlinu sta danes muzeja Bauhausa.
