Tiskane izdaje
Modni svet Jean Paula Gaultierja. Od pločnika do modnih brvi (The Fashion World of Jean Paul Gaultier. From the Sidewalk to the Catwalk), ki do 3. avgusta letos vabi v pariško Grand Palais, je končno prispela v Gaultierjevo domovino. Je prva velika razstava o njegovem ustvarjanju, ki je močno vplivalo na modo v zadnjih desetletjih in je nastala že pred štirimi leti v muzeju lepih umetnosti v Montrealu v Kanadi. »Če sem iskren, sem do tedaj odklonil vsa povabila, saj sem čutil, da še ni prišel moj čas. Razstave namreč običajno postavljajo že pokojnim ustvarjalcem. Zato sem jim odgovoril: 'Ne še zdaj'. Toda ko sem srečal ekipo, ki je pred tem postavila razstavo Yvesu Saint Laurentu, čigar delo zelo spoštujem, me je navdušila in sem sprejel pobudo. Toda jasno sem jim povedal, da si ne želim retrospektivne razstave, ne česa dolgočasnega ali žalostnega, temveč nekaj zelo živega,« je povedal za revijo Elle, ko je razstava gostovala v New Yorku (v štirih letih se je ustavila še v Dallasu, San Franciscu, Madridu, Rotterdamu, Stockholmu, Londonu in Melbournu, kjer si jo je ogledalo skupaj skoraj 1,5 milijona ljudi, ter se iz Pariza seli v München).
Sodeluje s številnimi ustvarjalci
Oblikovalec brez uradne izobrazbe si je želel predstaviti veliko svojih starih kreacij, vendar ne po časovnem zaporedju. Bolj si je želel, da bi bilo v osredju tisto, kar ima rad in kar je zanj v modi sploh pomembno; od korzetov in močnih žensk do androginosti, transparentnosti, mešanja kultur ter lepote, ki po njegovem videnju kaže nešteto obrazov. Tudi lutke, ki nosijo frizure slovite francoske frizerke Odile Gilbert, med drugim znane kot stvariteljice naglavnega okrasja filmski Marii Antoineti (oziroma Kirsten Dunst), in pred oči pariške javnosti prinašajo 182 kreacij od visoke mode do konfekcijske linije, ki so nastale med letoma 1976 in 2015, premorejo zanimive obraze (in ob pomoči animacije) tudi govorijo. »Da bi lutke govorile, je bila moja stara zamisel. Tudi za prave manekenke lahko rečem, da jih je večina ne samo lepih, temveč tudi zelo pametnih. Na nekaterih mojih modnih revijah, jim dam priložnost, da kaj povedo. Všeč mi je, saj je nekako čarobno. Vedno mi je všeč, kadar je meja med resničnim in neresničnim, ter tistim, kar mi mislimo, da je resnično ali pa da ni. Tudi pri oblekah. Ljubim trompe l'oeil,« je pred pred časom povedal za revijo Interview.
Za deseto izdajo so razstavo obogatili s posebej oblikovanimi instalacijami, na ogled pa so prvič tudi nekateri drugi predmeti in arhivski dokumenti, skice, kostumi, filmski posnetki, posnetki modnih revij in koncertov, plesnih predstav in celo televizijskih oddaj, ki kažejo predvsem na Gaultierjevo pogosto sodelovanje s slovitimi umetniki drugih vrst; filmskimi ustvarjalci (Pedrom Almodóvarjem, Petrom Greenawayjem, Lucom Bessonom, Marcom Carom, Jean-Pierrom Jeunetom), plesalci (Angelinom Preljocajem, Régine Chopinot, Mauricem Béjartom), francoskimi in svetovnimi pevskimi zvezdnicami (Yvette Horner, Mylène Farmer, Madonno, Kylie Minogue in lansko evrovizijsko zmagovalko Conchito Wurst) pa tudi pop artisti in modnimi fotografi (Andyjem Warholom, Cindy Sherman, Petrom Lindberghom, Davidom LaChapellom, Richardom Avedonom, Mariom Tesinom, Stevenom Meiselom, Stevenom Kleinom, Paolom Rovesijem, Robertom Doisneaujem).
Leta 1970 ga je najel Pierre Cardin
Gaultierjeva sproščena domišljija in sodelovanje z drugimi umetniki sta mu skupaj z njegovo tehnično nadarjenostjo oziroma izvrstnimi krojaškimi sposobnostmi omogočila stvarjenje norega, občutljivega, smešnega in nezaslišanega svet, v katerem so ljudje svobodni biti tisto, kar so, sveta brez diskriminacije, edinstvene fusion couture, ki je drzna in inovativna. Na razstavi so jo razdelili v osem tematskih sklopov od pariških ulic do znanstvene fantastike, ki kažejo na to, kako je Gaultierjeva avantgardna moda še danes naslavlja skrbi in nevarnosti multikulturne družbe, sintetizira vzdušje časa, poudarja pravico do drugačenosti, si izmišlja nove načine ustvarjanja in nošenja mode ter s humorjem povzema etablirana družbena in estetska pravila. V svetu Jean Paula Gaultierja so močna družbena sporočila, ki pa jih sporoča v lahkotnem in duhovitem slogu.
Danes 63-letni Jean Paul Gaultier se je rodil v Arcueilu na obrobju Pariza. Potem ko je poslal svoje modne skice 27 modnim hišam, ga je leta 1970, pri njegovih 18 letih kot asistenta najel Pierre Cardin. Leto zatem je nadaljeval je pri Jacquesu Esterelu in nato pri modni hiši Jean Patou, v letih 1974 in 1975 pa se je vrnil v Cardinovo podružnico v Manili na Filipinih ter leta 1976 s svojim partnerjem Francisom Menugejem osnoval lastno znamko konfekcije. Že po prvih modnih revijah ga je modni tisk označil za enfant terrible francoske mode, »porednost« pa je samo še stopnjeval, ko je, denimo, v 80. letih moške oblekel v krila, in za začetek 90. let Madonno na turnejo poslal v korzetu z zašiljenim modrcem. Čeprav je ta za zgodovino mode postal tako legendaren kot bela plisirana obleka Marilyn Monroe v Sedmih letih skomin ali elegantna črna Audrey Hepburn v Zajtrku pri Tiffanyju, si nikoli ni mislil, da bo tako odločilen za njegovo kariero. »Bil sem Madonnin občudovalec, tako da sem bil iz tega razloga zelo vesel sodelovanja z njo, ne pa zato, ker bi bilo to dobro za mojo kariero.«
Korzet kot zaščitni znak
Njegov najbolj prepoznaven zaščitni znak, korzet, pa ima pravzaprav mnogo daljšo zgodovino, kot se zdi na prvi pogled. Prvi, ki ga je moral nositi, je bil Nana, njegov medvedek, ki ga je dobil pri treh letih, da bi mu olajšal zdravljenje v bolnišnici, kamor so ga sprejeli zaradi okužbe s salmonelo. Ko je bil Jean Paul Gaultier star sedem let, pa je moral plišasti prijatelj preživeti marsikaj. Ne samo, da mu je izdelal prvi koničasti korzet, ko sta se poročili (najprej) vojvodinja grofije Kent Katharine Worsley in (nato) belgijska kraljica Fabiola si je medvedek moral nadeti poročno obleko. Ko je izvedel za prvo operacijo na odprtem srcu, pa je moral prestati tudi to. Nana je še danes živ, le da je od njega ostala ena velika žalost. »Potreboval bi veliko silikona in botoksa,« je Jean Paul Gaultier v svojem značilno šaljivem tonu pred leti dejal novinarki britanskega Telegrapha.
Njegov oče je bil računovodja, mama tajnica, a bolj kot starša za odločilno figuro v svojem življenju navaja babico, medicinsko sestro po poklicu, ki je svojega vnuka večkrat prosila, če ji lahko zaveže korzet, zaradi česar je postal obseden s to žensko formo. »Korzet ji je oblikoval postavo v časih, ko je bila vsaka ženska videti kot Twiggy. Od teh trenutkov dalje sem bi bil fasciniran nad idejo, da je mogoče telo spremeniti z oblačili, in idejo, da določena oblačila lahko poudarijo nekaj, kar želiš, in skrijejo tisto, česar ne želiš.«
Babica je bila tudi tista, ki mu je poklonila knjigo, ki je namigovala na gejevsko ljubezen. Tudi ko je pozneje staršem povedal, da je spoznal fanta, jih je zanimalo zgolj, ali se ljubita, njegov pritrdilni odgovor pa pospremila z besedami, da je to čudovito.
Britanci navdušeni
Vedno se je bolj kot v Franciji počutil doma v Veliki Britaniji. »V Britaniji vlada nek poseben humor, ki ga ne najdeš nikjer drugje, in to je prepoznati tudi v oblačenju. Tako so dobri v tem, da delajo norce iz samih sebe, medtem ko Francozi vedno mislijo, da morajo biti resni, oblečeni z okusom in v skladu s pričakovanimi zapovedmi.« Tudi Britanci so ga sprejeli mnogo bolj navdušeno, toda potem se je odločil ostati v Franciji tudi zaradi svoje velike ljubezni, Francisa Menugeja. Za aidsem je umrl že pred petindvajsetimi leti, vendar ga Gaultier še vedno navaja kot ljubezen svojega življenja. V boju proti aidsu pa tudi denarno podpira različne organizacije.
Gaultierjevo kraljestvo se je sčasoma od konfekcije in visoke mode (ta je začela nastajati leta 1997) razširilo še v linijo džinsa, očal, nakita, otroških oblačil in dodatkov za dom. Toda lani je prenehal oblikovati žensko, moško in otroško kolekcijo »nosljive mode« in svoje ustvarjalne moči usmeril v visoko modo, kozmetični posel in različne umetniške projekte. •
