Tiskane izdaje
Pred časom me je nekdo vprašal, kje je zame najlepši kraj na svetu. Da nimam pojma, sem odgovorila, potem pa sem se zamislila. Na hitro sem prepotovala svet, in medtem ko sem si slikala v mislih evropske prestolnice, eksotične lokacije in filmske prizore, sem ob vsem, kar sem videla in kjer sem bila, ugotovila, da mi je najlepše tam, kjer ne potrebujem rezervacije. Moj odgovor bi danes bil, da ni pomembno, kje, temveč – s kom. Priklicala sem si občutek, ki ga vsak dan znova najbolj pogrešam: kako moja Luna, neizmerno srečna, ker me vidi, priteče do vrat, poskakuje in neučakano cvili. In čeprav samo v mislih in spominih, mi je ob tem lepo. Znajdem se na najlepšem kraju na svetu, ko si predstavljam, kako se sklonem k njej, jo božam, medtem ko ona maha z repkom, pravzaprav s celo rito, kot je znala le ona, in stečem za njo, ko že hiti pripovedovati Robiju in Roku, da smo zdaj vsi – doma.
V ponedeljek zvečer nisem več zadrževala solz. Doma si to lahko privoščim. Sama pred sabo (in mojimi) se nisem mogla več delati, da mi je (skoraj) vseeno. Četudi sem teden prej še verjela, da sem s tem razčistila, očitno ne gre tako zlahka. Po skoraj desetih letih bo to – zdaj bi že morala napisati 'je' – (moj) zadnji Kult. In naenkrat nobena tema ni bila več dovolj imenitna (in pomembna), da bi jo uvrstila vanj. In četudi sem si še pred tednom dni obljubila, da ne bom komplicirala (bolj) kot sicer, pač nisem (z)mogla iz svoje kože. Ker vem, da je tako prav, da se tako dela.
Če lahko nekaj ustvariš iz nič, povsem po svojih zamislih, je to privilegij. In zanj sem hvaležna. Zdaj in za nazaj. A gledam naprej.
Do torka zjutraj sem se odločila: za teme, fotografije, postavitev, le ilustracij še nisem naročila, ker tudi kolumen še nisem imela ... In naenkrat mi je bilo lažje. Brez solz v očeh sem si rekla, da sem se vznemirjala (le) zaradi štirih strani v petkovem časopisu. Ki življenje polepšajo, a obstaja tudi brez njih. Končno jih je bilo nekdaj osem (Kultovih) in potem šest, zdaj le še štiri. Trend je očiten. Čas je za nekaj novega! To pa je lahko kvečjemu razlog za veselje ...
Ko se je pred letom in mesecem in petimi dnevi poslovila moja kužica, sem se z bolečino spomnila vsakega prepoznega prihoda domov in vsakega sprehoda z njo, ki se je namesto v Tivoliju končal v Delovi stolpnici. V torek popoldne sem zato celo jaz že vedela, da je (skoraj) vse za nekaj dobro. Bolje prepozno kot nikoli si moraš postaviti prioritete.
Življenje je sestavljeno iz drobnih stvari in te delajo življenje pestrejše. Sama pri sebi že dolgo vem, kaj je pomembno. V najljubšem predalniku tako ne shranjujem starih izvodov Kulta – pa čeprav mi res veliko pomeni –, sem si pa izrezala mini dnevnik, ki sem ga objavljala, ko je bila moja Luna še mladička. In le žal mi je, da me niso k čemu takšnemu spodbudili, ko je bil 'mladič' moj sin. Pa ne zato, ker (še vedno) verjamem, da je nekaj res le, če je objavljeno v časopisu, temveč zato, ker je kovačeva kobila (sicer) vedno bosa ...
Morda mi bo pomagal facebook. Pa če se mi sin še tako smeji! Saj bo zaklenjeno. Le zame.
