Ne Milano, Firence!

Zakaj Firence veljajo za italijansko modno središče

pet, 12.01.2018, 18:00

Ob besedni zvezi italijanska moda miselne poti najhitreje zavijejo v Milano, toda ta se je v resnici rodila v Firencah kljub temu, da so najslavnejši meščani – od Michelangelovega Davida do boga morskih prostranstev Neptuna – goli.

Morda najdejo navdih te dni, ko se je mesto ob Arnu znova spremenilo v prestolnico moške mode. Triindevetdeseta izdaja modnega sejma Pitti Uomo je ves teden vabila na ogled najnovejših modnih smernic.

Jesensko-zimske kolekcije približno 1200 blagovnih znamk, ki se še do konca današnjega dne predstavljajo v veličastni trdnjavi Fortezza da Basso, so gotovo dodobra proučili tako kupci kot novinarji in ljubitelji mode. Običajno se tja dvakrat na leto zgrne več kot 30.000 ljudi. Tokratna gostujoča država je bila s svojimi mladimi modnimi imeni Finska, eden najpomembnejših gostov Karl Lagerfeld, prejemnica nagrade pitti immagine pa je postala menda najstarejša ameriška znamka moških oblačil Brooks Brothers, ki letos praznuje 200. obletnico ustanovitve.

Pitti Uomo so prvič priredili septembra 1972 in je v resnici ostanek celovitejše predstavitve italijanske mode, ki se je rodila prav v Firencah po zaslugi tamkajšnjega poslovneža Giovannija Battiste Giorginija. V začetku 50. let je zaznal priložnost, da bi Italija poleg izdelkov lahko izvažala tudi izvirni modni slog, ki bi bil osvobojen francoske nadvlade in bi bil v celoti ustvarjen doma.

Kar v svoji vili

Prvo modno revijo italijanske visoke mode je februarja 1951 priredil kar v svoji vili Torrigiani in na to predstavitev glavnih italijanskih modnih hiš, med njimi Carose, Fabianija, Simonette, Sorell Fontana, Schubertha, Marucellija, Noberaska, Vanne, Venezianija in tudi Puccija, povabil ameriške naročnike. Ti so razcvet povojne Italije spoznavali tudi zaradi ponovnega zagona Hollywooda na Tiberi, rimskega Cinecittà, v katerem so oblačila igrala pomembno vlogo. Tako pri delu kot pri prostočasnem razkazovanju filmskih zvezdnikov so svojo priložnost dobili modni ateljeji, glas o njihovih prestižnih oblačilih in kostumografijah pa so v povezavi z domačimi in hollywoodskimi filmskimi divami širili tudi mediji. Rimske sestre Fontana, denimo, so svoj uspeh in prepoznavnost dobile že leta 1949, ko so oblekle filmski par Tyrona Powerja in Lindo Christian za njuno poroko v Večnem mestu, nadaljevale pa z razkošno garderobo, ki so jo snovale tako za filmsko kot prostočasno podobo »bosonoge baronice« Ave Gardner.

 



Giorgini je na firenški modni brvi v nasprotju s pariškimi predstavil tudi manjše, po meri narejene kolekcije za šport in prosti čas, torej vesela barvna oblačila privlačnih cen, dogodek pa je požel veliko mednarodno pozornost. Po zapisu dr. Raffaelle Sgubin iz Muzeja mode in uporabne umetnosti v Gorici (v katalogu k razstavi v SEM Moda v gibanju, 2015) je bila zmagovita predvsem usmerjenost in povezava s preteklostjo; Giorgini je sredi renesančnih Firenc želel razširiti misel, da sta ustvarjalnost in genialnost Italijanom prirojeni v nekakšno vez med sedanjostjo in preteklostjo. Tudi zato je že četrto modno revijo leta 1952 organiziral v razkošni Beli dvorani palače Pitti, enem pomembnejših prostorov tega mesta ob Arnu.

Vse skupaj pa je rodilo zanimiv fenomen. Veliko aristokratov se je odločilo, da bodo pri ustvarjanju mode sodelovali ne samo kot naročniki z nošenjem oblačil, temveč tudi kot neke vrste kreatorji, ki so med krojače prinašali sveže ideje in prefinjen okus. In čeprav so rimske modne hiše zahtevale, da bi revije premaknili v Rim, so vse do sedemdesetih let vztrajale v Firencah. Tudi s predstavitvijo milanskih modnih ateljejev, katerih kreacije so se sicer najpogosteje kazale na premierah slavne milanske operne hiše.

V šestdesetih letih je firenška modna brv kljub težavam rojevala nova modna imena (Valentino, Federico Forquet, Pino Lancetti, Renato Balestra, Mila Schön, Krizia, Missoni), prepletenost med umetnostjo in modo pa je bila po besedah dr. Raffaelle Sgabin močnejša kot kdaj prej. Lancetti, denimo, ki je v Firencah debitiral leta 1961, je navdih za ustvarjanje našel pri Picassu, Klimtu in Matissu. To desetletje je zaznamoval tudi velik premik v sodobnost, eksperimentiralo se je z novimi tehnološkimi materiali, med drugim s plastiko in kovino, visoka moda pa se je pod pritiskom vse večje industrializacije in mladih, ki so s študentskimi protesti rušili tudi prefinjeno modo, začela umikati konfekcijski proizvodnji in uveljavitvi prêt-a-porterja. V ospredje, na mesto do tedaj meščanske lepote in elegance, ki se je simbolno končala pred milansko Scalo z obmetavanjem elegantnih gospa višjih slojev z jajci, so vdrli različni, predvsem pa bolj sproščeni slogi, povezani z gibanji mladih in delavskega razreda. To sta s svojo modno govorico z novejšimi proizvodnimi tehnologijami pletenja in posebnimi grafičnimi učinki v pleteninah dodobra izkoristila Ottavio in Rosita Missoni, ključni modni figuri tega obdobja.

Novi oblikovalci

V 70. letih je zaradi nove zaščitniške plačne politike in vse manjšega zanimanja na zahodnem trgu visoke mode nastopilo obdobje krize. Prestiž modnih ateljejev je bil predrag, prefinjen videz pa passé, kar je rodilo industrijo luksuznega prêt-a-porterja in novo modno središče zlasti ženske mode – Milano. Pa tudi novega snovalca, oblikovalca, ki je izdelal kolekcijo za serijsko proizvodnjo, ne več po meri in okusu enega samega naročnika. Za pionirskega oblikovalca, stilista tega novega modnega obdobja, slovi Walter Albini, ki je uvedel tudi modo unisex. Na začetku 70. let je v Milanu predstavil kolekcije, ki jih je oblikoval za pet modnih hiš, proizvajalk dopolnjujočih se izdelkov. Milano pa se je prav po zaslugi oblikovalcev s podjetniškimi sposobnostmi, kakršne je kazal Albini, začel uveljavljati kot eno glavnih svetovnih modnih središč. Albini je vnovič prehitel čas leta 1975, ko je predstavil moško kolekcijo pod svojo znamko, tri leta zatem je nov korak k modi, kakršno poznamo danes, storil Giorgio Armani, ki je uvedel novo obliko sodelovanja z industrijo – pogodbene licence. Medtem ko se je modna industrija širila, je visoka moda ohranila vlogo v raziskovanju in eksperimentiranju. Bela dvorana palače Pitti pa je ostala prizorišče modnih revij vse do leta 1982.

 



Firence so, lahko bi rekli, bolj modne od Milana tudi v drugih pogledih. Poleg tega, da so tu že leta 1954 ustanovili firenški center za italijansko modo (CFMI), ki je sčasoma prerasel v holding (vanj spada tudi Pitti Immagine, prireditelj Pitti Uomo) in deluje kot podpora italijanskemu modnemu sistemu, v Firencah sobivajo glavne italijanske znamke in številni modni studii ter se ponašajo s številnimi ustanovami, posvečenimi modi oziroma oblačilni zgodovini. V palači Pitti domuje muzej oblačil in mode, v vili Bardini muzej fundacije Roberta Capuccija, v središču mesta pa vabita muzeja Ferragama in Guccija. Bogata tradicija izdelovanja tkanin se predstavlja v muzeju tekstila v sosednjem mestu Prato. Predsednik fundacije Pitti Discovery in firenškega središča za italijansko modo Angelo Cavicchi izpostavlja, da so Firence pomembno modno središče tudi zaradi gospodarske, politične in kulturne zgodovine, v kateri so prevladovali vplivni obrtni cehi. Od 12. do 17. stoletja je v mestu delovalo kar enaindvajset organizacij, ki so ščitile interese bogatih in vplivnih v svetu umetnosti in obrti, najvplivnejši so bili Arti Maggiori. Med njimi je bil tudi elitni Arte di Calimala, ceh obdelovalcev tkanin in tujih trgovcev s tkaninami. Uvažal je neobdelane tkanine, jih obdelal, spremenil v dragoceno blago in nato izvozil. Ta trgovina pa je zelo koristila mestnemu gospodarstvu. Calimala je tekmoval z drugimi cehi, denimo, cehi trgovcev z volno ali svilo pri financiranju pomembnejših arhitekturnih in umetniških del v mestu – od bronastih vrat krstilnice do kupole znamenite katedrale. Podobno danes zasebna podjetja in med njimi tudi številne modne hiše pomembno podpirajo kulturne projekte oziroma prispevajo k obnovi kulturnih spomenikov.

Sodobne Firence ohranjajo pomemben položaj v modi tudi z ohranjanjem lokalnih obrti in znanj, pri čemer sodelujejo s Pratom, vodilnim pri dobavi tkanin za domačo modno konfekcijo, in se lahko pohvalijo s takšnimi zgodovinskimi dragulji, kakršna je tovarna svile Antico Setifico Fiorention, ki so jo ustanovili leta 1786 in še vedno ročno izdeluje žakarsko tkanino in damast na statvah, ki so nekoč pripadale najplemenitejšim mestnim družinam. Tradicionalno znanje ne bo utonilo v pozabo, saj še vedno delujejo modne šole, kakršna je, denimo, Polimoda, ki spada med deset najboljših ustanov te vrste na svetu.

Naslednji Pitti Uomo bo čez pet mesecev, natančneje med 12. in 15. junijem, čez leto pa se bodo v trdnjavi Fortezza da Basso spet zvrstili po dvojni otroški modni sejem Pitti Bimbo in sejem pletenin Pitti Filati.

Povezane novice

Slovo od zadnje sestre Fontana
18. junij ob 18:00
Devet kreacij sester Fontana, pionirk italijanske visoke mode, na ogled tudi na razstavi Moda v Gibanju v Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani.
Prijavi sovražni govor