Tiskane izdaje
Še pred dobrega pol stoletja so bile ZDA precej podobne predmandelovski Južnoafriški republiki, ki so jo poosebljali Pieter Willem Botha in njegovi predhodniki. Podobno kot na jugu Afrike se tudi v ZDA temnopoltim prebivalcem ni godilo dobro. Kljub izjemnemu talentu za umetnost, glasbo, ples in šport so bili potisnjeni na rob družbe, ki jo je obvladovala bela elita. Tudi v Ameriki je takrat obstajala neka posebna oblika apartheida. Temnopolti prebivalci niso smeli živeti v istih četrtih kot belci, niso smeli v iste trgovine, restavracije, gledališča, kinodvorane ... V avtobusih so morali sedeti za tisto sramotno črto, ki je tudi na javnih prevoznih sredstvih ločevala črni in beli svet. Predvsem pa v družbi niso imeli enakih možnosti.
Nekateri izjemni posamezniki so svojo nadarjenost oplemenitili z izjemno psihološko trdnostjo in sposobnostjo tihega kljubovanja ter dokazali, iz kakšnega testa so. To je uspelo atletu Jesseju Owensu, boksarju Joeju Louisu in igralcu bejzbola Jackieju Robinsonu. Tudi številni džezovski glasbeniki so na svoj način opozarjali na izjemno duhovno bogastvo Američanov afriškega rodu. A kljub vsemu so bile to zgolj izjeme, ki so potrjevale pravilo. Drugi so bili poniževani, teptani in zapostavljeni.
V takšnih razmerah, mnogo let pred znamenitim govorom Martina Luthra Kinga I Have a Dream, je odraščala Althea Gibson. Rodila se je leta 1927 v Južni Karolini, kjer sta njena starša delala na plantaži bombaža. V času velike depresije se je družina preselila v newyorški predel Harlem. Tam je Althea kar na ulici začela odkrivati svojo neizmerno športno nadarjenost. Ironija usode je hotela, da se je zaljubila v tenis, ki je v športu veljal za nekakšno belsko trdnjavo. A mala Althea tega ni vedela in razumela, ko je na dvorišču začela igrati nekakšno ulično obliko tenisa z manjšimi loparji. Pri dvanajstih je postala prvakinja New Yorka v »paddle tennisu«. Ker njeni starši niso imeli denarja, da bi ji plačevali teniškega učitelja, so denar za njene treninge zbrali številni sosedje, ki so v tej neverjetni deklici videli nekaj več.
Tako je že leta 1941 nastopila na svojem prvem otroškem turnirju in tri leta kasneje postala ameriška prvakinja v kategoriji deklic do šestnajstega leta starosti. »Že zelo zgodaj sem začutila, da sem nenavaden otrok. Zavedala sem se talenta, ki mi ga je dal Bog. Sami sebi mi tega sploh ni bilo treba dokazovati, to sem hotela pokazati le svojim nasprotnicam,« je zapisala v svoji avtobiografiji. Takrat jo je opazil Walter Johnson, temnopolti športni učitelj, ki je bil še posebno aktiven v organizaciji teniških aktivnosti za afroameriške otroke.
Prav Johnson ji je omogočil, da je začela nastopati na močnejših turnirjih pod okriljem ameriške teniške zveze USTA. Leta 1950 je bilo potrebnega precej lobiranja, da je lahko kot prva temnopolta igralka nastopila na amaterskem prvenstvu ZDA, ki velja za predhodnika današnjega Odprtega prvenstva ZDA. Čeprav je že v drugem kolu izgubila proti aktualni wimbledonski zmagovalki Louise Brough, je njen nastop vzbudil izjemno medijsko pozornost. Primerjali so jo z Jackiejem Robinsonom, ki je v tridesetih letih postal prvi temnopolti igralec v Major League Baseball.
Prvi podvig ji je uspel leta 1956, ko je na Odprtem prvenstvu Francije postala sploh prva temnopolta zmagovalka turnirja za veliki slam. Naslednje leto pa je osvojila tako Wimbledon kot US Open in leta 1958 ubranila oba naslova. »Ko sem leta 1957 osvojila Wimbledon in iz rok angleške kraljice prejela znameniti krožnik, sem pomislila, kako daleč mi je uspelo priti. Pomislila sem tudi na neverjetno razliko med Wimbledonom in tisto žalostno črto v newyorških avtobusih,« se je spominjala.
A v tistem času tudi na največjih turnirjih še ni bilo denarnih nagrad, zato se je Gibsonova po vzoru najboljših moških igralcev odločila za profesionalno kariero: »Vedno sem bila v rdečih številkah. Biti teniška kraljica je bilo prekrasno, a kaj, ko pokalov ne moreš jesti za kosilo. Pa tudi landlord, pek in davčni izterjevalec so poslovali le z otipljivimi zelenci.« Na žalost je tudi med profesionalkami občutila vso moč rasno razcepljene Amerike. Njeni dohodki so bili nekajkrat manjši od belskih tekmic, ki jih je z veliko lahkoto premagovala. Zato je bila prisiljena brskati po širokem repertoarju svojih talentov. Postala je celo pevka, izdala ploščo in nastopila v legendarnem Showu Eda Sullivana. A njen bančni račun spet ni občutil bistvene razlike. Potem je začela nastopati na turneji igralk golfa. Kljub temu da ji na številnih igriščih sploh niso dovolili vstopiti v klubske prostore in se je morala preoblačiti kar v svojem avtomobilu, se ji je uspelo zavihteti med najboljših dvajset na svetu.
Ko se je leta 1968 začela teniška odprta era, je spet prijela za lopar. A takrat ji je bilo že več kot štirideset let in ni bila kos mlajšim tekmicam. Potem je organizirala potujočo teniško šolo za otroke iz zapostavljenih okolij. Med njenimi učenkami sta bili tudi Leslie Allen in Zina Garrison, ki sta kasneje uspešno nastopali na turneji WTA.
Althea Gibson je bila fascinantna osebnost, ki kljub tragiki svoje zgodbe nikoli ni nehala verjeti v boljši jutri. Bila je ženska širokega nasmeha in neusahljive življenjske energije. Pravzaprav je tudi ona, podobno kot Martin Luther King, verjela v svoje sanje. Nikoli ni objokovala svoje usode, čeprav se je zavedala, da bi, če bi se rodila dvajset let kasneje, bila milijonarka. Za pomoč je zaprosila šele, ko je resno zbolela. Takrat je Angela Buxton, njena soigralka v igri dvojic, med teniškimi igralkami organizirala akcijo, s katero so zbrali več kot milijon dolarjev za njeno zdravljenje.
Althea Gibson je teniška velikanka, pionirka in oralka ledine. Bila je prva nebelska teniška prvakinja, šele petnajst let kasneje ji je sledila avstralska aboriginka Evonne Goolagong. V svetu afroameriškega športa ji pripada prav posebno mesto. Arthur Ashe, Serena in Venus Williams, Leslie Allen, Zina Garrison, Chanda Rubin, MaliVai Washington, Donald Young, Sloane Stephens so neke vrste njeni teniški potomci ...
