»Nihče ne smuča kot Stein.«

»Nihče ne smuča kot Stein.« Nihče tako elegantno, graciozno, tako predano, nihče s takšno strastjo, užitkom in energijo. Najslavnejši smučar svojega časa, so pravili Steinu Eriksenu, ko je navduševal s svojimi uspehi pod norveško zastavo in osvajal kolajne na olimpijskih igrah in svetovnih prvenstvih. Ko je postavljal nove smučarske temelje z drugačno tehniko ter inovativnimi akrobacijami na smučeh, je postal oče tega, kar danes poznamo kot smučanje prostega sloga. Postaven in fotogeničen je kot prvi smučarski zvezdnik navduševal in navdihoval, zaljubljen v ta šport pa je bil bržkone tudi eden najpomembnejših ambasadorjev alpskega smučanja v ZDA, kjer je živel zadnjih šest desetletij. Utah in Deer Valley, kjer je pustil najvidnejši pečat, je imel za svoj dom, čeprav je v svet odvijugal kot kleni Viking z belih alpskih strmin.

Smučanje mu je bilo položeno v zibelko. Oče Marius je bil smučarski tekač, izdeloval je smuči, sicer pa v gimnastiki tekmoval celo na OI. Športnica je bila tudi mama Birgit, prva predsednica oselskega ženskega smučarskega kluba. Starša je v Alpah naučil smučati sam Willy Bogner, nekdanji legendarni nemški smučar in ustanovitelj znane znamke smučarskih oblačil in opreme, ki je kot družinski prijatelj močno zaznamoval tudi Steinovo pot. »Starša sta mi smučanje predstavila kot čudovito, svobodno gibanje v naravi. Veliko dobrega je v ljudeh, ki živijo v takem okolju. Takšna sta bila moja starša in vsi prijatelji, ki so prihajali v našo hišo. V njih je bilo toliko veselja, zanosa in tudi dobrih delovnih navad. Znali so najti veselje in izzive na snegu, na tekmovanjih. Ko sem se odločal, kaj želim v življenju, sem vedel, da želim živeti tako, kot sta živela onadva,« je dejal v enem od dokumentarnih filmov o njegovem življenju, ki jih je posnel v ZDA.

Ko se je tudi sam začel posvečati tekmovanjem, je v veliki želji, da postane najboljši na svetu, izpopolnil svojo smučarsko tehniko. Kolena tesno skupaj, rame pa je obračal pod nasprotnim kotom kot smuči, s čimer naj bi med slalomskimi vratci v primerjavi s tekmeci pridobil veliko več moči in hitrosti. Tako je kot prvi smučar, ki ni prihajal z območja Alp, leta 1952 na OI v domačem Oslu osvojil zlato kolajno v veleslalomu in srebro v slalomu, dve leti pozneje pa navdušil še na SP v Åreju, ko je prvak postal v veleslalomu, slalomu in kombinaciji. V anale je skupaj s temi dosežki odšla podoba postavnega svetlolasca s sinje modrimi očmi, ki elegantno »pleše« na smučeh. Svoj slog je izpopolnil do potankosti in bil po njem prepoznaven še vrsto let.

»Za večino od nas je bilo smučanje vedno nekaj izjemno težkega, zahtevalo je veliko mišic in moči. Toda Stein nam ga je predstavil v drugačni luči. Šlo je za občutek, za ravnotežje v zavojih, za lebdenje. Kot pri baletu,« je o njem zapisal ameriški pisec Nicholas Howe. »Michelangelo je imel sposobnost, da je v svoje skulpture vdahnil gibanje. Stein pa je še tako ekstravagantnim gibom dal mirnost, statičnost,« je zapisal po tem, ko ga je leta 1953 prvič videl smučati v Sun Valleyju. »Nihče ne smuča kot Stein,« je zatrdil.

Posebno poglavje Eriksenove zgodbe so bile akrobacije na smučeh. Kot spreten telovadec je s prijatelji že v mladih letih na Norveškem gradil skakalnice in spoznaval nove smučarske dimenzije, ugotavljal, kako se s smučmi »obnašati« v zraku. »Zelo pomemben je bil odzivni čas. Ko so konice smuči prišle na vrh skakalnice, si skočil, se skušal v zraku zavrteti in pristati na smučeh. No, seveda je bilo na začetku veliko padcev, a saj smo imeli naokrog veliko snega. Že isti dan popoldne mi je uspelo,« je povedal o vragolijah, ki se jih je sicer naučil pri očetu v telovadnici, sčasoma pa so prerasle v novo smučarsko vejo. Vsako nedeljo ob 13. uri, ne glede na to, kje je bil, je izvajal te trike v zraku, ljudje pa ga hodili gledat v vse večjem številu. »To je bil moj zaščitni znak, vedel sem, da je to dobro za mojo publiciteto. Teh skokov sem gotovo opravil kakšnih tisoč, in to brez ene same nesreče.«

S širokim spektrom smučarskega znanja in raznovrstnimi ambicijami ga zgolj doseganje najboljših časov med vratci ni dolgo zadovoljevalo. Hitro po svojem vrhuncu na OI je zapustil tekmovalni šport. »Poslušal sem zgodbe o športnikih, katerih veliki uspehi so zbledeli, ker preprosto niso bili zadovoljni z življenjem. Zato sem odnehal, ko sem bil na vrhu. Tega nisem nikoli obžaloval,« je leta 1988 povedal za revijo People. Že leta 1954 je namreč našel nov izziv; odzval se je na povabilo, da postane direktor smučarskega središča Boyne Mountain v Michiganu. »Dobil sem telegram in ponudili so mi 5000 dolarjev. Svojemu trenerju sem dejal, da je prišel čas, da tudi nekaj zaslužim. Dobil sem njegovo dovoljenje in na telegram odgovoril, da sprejmem službo, če plačilo podvojijo. Dober posel sem sklenil,« se je spominjal z zadovoljstvom.

In kako tudi ne. Na noge je zatem postavil še številna druga smučišča, učil je smučati, pomagal pri razvoju turizma, pustil poseben pečat v Heavenly Valley v Kaliforniji, v Aspnu, Sugarbrushu, Snowmassu, Park Cityju, še zlasti pa v poznih 70. letih pomagal razviti smučarsko središče Deer Valley. Tam stoji tudi prestižni hotel z njegovim imenom, Stein Eriksen Lodge, eden najbolj znanih in dragih smučarskih hotelov na svetu. »V Ameriki je bilo tedaj smučanje še precej neznano. Čutil sem, da je bil pravi čas, da jim predstavim to lepo umetnost. Vedno sem želel doseči največ, kar sem lahko. Ko sem tekmoval, sem postal olimpijski in svetovni prvak, a nato sem si skušal s smučanjem ustvariti življenje. Smučanje je namreč bilo moje življenje. Če pomislim: vse, kar sem v življenju počel, je, da sem se 'igral' v snegu.«

Navduševal je na strminah, učil smučati, ga želel približati ljudem, snemal filme z Warrenom Millerjem, »da bi pokazal, kako je smučanje lahko glamurozno, avanturistično in seksi«. Karizma in dober videz sta bila (vrsto let) pri tem le še dodaten plus.

Tik pred novim letom se je poslovil, star 88 let. Odšla je legenda. Njegov prispevek k smučanju je bil neizmeren. •