Tiskane izdaje
V Parizu so 27. oktobra slovesno odprli veličastno arhitekturno skulpturo – muzej fundacije Louis Vuitton, katere avtor je razvpiti ameriško-kanadski arhitekt Frank Gehry. Stekleno poslopje, ki brez zadržkov razkriva svoj orjaški skelet in mišično maso kitovskih razsežnosti, je odgovor na znamenito pariško Grand Palais, palačo iz stekla in železa s konca 19. stoletja, kultno galerijo lepih umetnosti ob Champs-Élysées. Pred več kot petdesetimi leti, na začetku kariere, je Gehry leto dni preživel kot vajenec v Parizu. Spominja se, da je takrat prvič odkril evropsko arhitekturo; še zlasti je bil očaran nad romanskimi cerkvami in lirično formo Le Corbusierove cerkve v Ronchampu na jugovzhodu Francije. Vse, kar je takrat doživel, je združil v hiši fundacije Louis Vuitton. Otvoritev bo pospremila razstava o arhitekturi stavbe s sočasno razstavo Gehryjevega dela v galeriji Centra Pompidou.
Poslopje definirajo močno konstrukcijsko jedro s funkcionalnim galerijskim trojčkom v sredini in mehke steklene krivulje, ki ovijajo temeljno konstrukcijo, silijo navzven ter sledijo ideji, da mora arhitektura predstavljati čutno izkušnjo. V hiši je 11 razstavnih dvoran, namenjenih stalni razstavi sodobne umetnosti in občasnim gostovanjem, avditorij s 350 sedeži za različne dogodke ter vsa običajna muzejska mašinerija.
Hiša je dokaz, da Gehry pri petinosemdesetih letih noče spati na lovorikah ali se oklepati stare slave, ki si jo zgradil predvsem z ikoničnim muzejem Guggenheim v španskem Bilbau. Najnovejša Gehryjeva arhitekturna skulptura je sijajen objekt, drugačen od vsega, kar smo poznali doslej. Čeprav je Gehryjeva arhitekturna estetika znana, je njegova nova pariška kristalna palača presenečenje, ki smo ga v dobi vsesplošnega varčevanja lahko le veseli. Videti je kot razkošna steklena galeja iz 17. stoletja z velikimi jadri. Nekateri vse skupaj primerjajo z eksplozijo – oblike, poguma, gradbenega mojstrstva, navdiha ...
Frank Gehry nenehno eksperimentira s krivuljami v arhitekturi. Potem ko je s krivljenjem pločevine dosegel že vse, se je lotil stekla. S steklom ne gre tako enostavno kot s pločevino, zato se je moral lotiti krivljenja stekla na manjši površini z oblikovanjem steklenih panelov, ki jih je potem sestavil v večje forme. Prvič je tako poskusil narediti interjer kavarne Condé Nast v New Yorku leta 1999. Takrat je arhitekt in publicist Joseph Giovannini za New York Times zapisal: »Gehry je Paganini med arhitekti, sposoben je zgraditi karkoli.«
Lepljenje ozkih kosov stekla v posamezna jadra, ki definirajo celotno zgradbo, se je izkazalo za model, ki ustreza Gehryjevi arhitekturni pariški viziji. Pravi, da njegova arhitekturna jadra izhajajo iz temeljne forme ribe, ki jo obožuje. »Riba predstavlja popolno formo,« pravi. Lani je v londonski galeriji Gagosian predstavil kolekcijo nenavadnih atmosferskih luči, ki posnemajo fluidno ribje oblike, ki, ožarjene s svetlobo, pridejo še bolj do izraza. Nekaj podobnega je imel v mislih pri načrtovanju muzeja fundacije Louis Vuitton v Parizu, kjer gre za podoben koncept, vendar veliko večjo dimenzijo in kompleksnejši objekt, kakršen je sodobni muzej.
Gehryjeva arhitektura pa ima poleg ljubezni do fluidnih form še eno rdečo nit – vedno si je želel »raztrgati« fasado svojih stavb in v središče pozornosti postaviti konstrukcijo, okostje zgradbe. Njegov namen je bil dati vrednost skriti estetiki statičnih konstrukcijskih elementov, ki stavbo držijo pokonci. Ta proces se je začel pred desetletji, ko je najprej razkril leseno ogrodje v zidovih manjših hiš, in rasel vse do njegovih zadnjih konstrukcijskih razkritij, ki spominjajo na gradbeni eksperiment, kot je bil Eifflov stolp, ali konstrukcijsko poezijo, ki so ji sledili graditelji gotskih katedral v srednjem veku.
Fundacija luksuzne blagovne znamke Louis Vuitton namerava poslopje uporabljati kot muzej sodobne umetnosti in kulturni center z dobrodelnim predznakom. Naročil ga je predsednik družbe LVMH Bernard Arnault, sam velik zbiratelj umetnosti, ki si želi, da bi nova zgradba pomenila nekakšno okrepljeno vez med družbo, ki jo vodi, ter umetnostjo in oblikovanjem, ki ju podpira. Arnault ima velike načrte; ne nazadnje želi s tem projektom spet vzpostaviti ali vsaj obuditi primat Pariza kot ustvarjalnega središča sveta v umetnosti, arhitekturi in oblikovanju, kot ga je imel v prvi polovici 20. stoletja, preden je to vlogo prevzel New York. Francija je svojo nekdanjo slavo poskusila rešiti z arhitekturnimi investicijami v Centre Pompidou, širitev Louvra s stekleno piramido kitajskega arhitekta I. M. Peija, mestom glasbe (Cité de la Musique) Christiana de Portzamparca ...
Muzej fundacije Louis Vuitton predstavlja eno redkih zasebnih investicij v kulturno inštitucijo, ki je nastala brez vpliva francoske birokracije, in je Gehryjev prvi pariški projekt po letu 1994 (prvi objekt, ki ga je zgradil v Franciji, je ameriški center v Parizu, danes Cinémathèque Française). Hiša predstavlja najbolj ambiciozno arhitekturno stvaritev v Parizu vse od gradnje znamenitega kulturnega centra Pompidou pred skoraj štiridesetimi leti, ki sta ga projektirala arhitekta Richard Rogers in Renzo Piano, za javnost pa so ga odprli leta 1977. Tisto, kar se kritikom zdi ob novem Gehryjevem projektu še posebej dragoceno, pa je zasebna iniciativa v kulturi, ki preseneča in očara z ambicioznostjo.
Korenine projekta segajo v leto 2001, ko je Jean-Paul Claverie, ki se je korporaciji LVMH pridružil kot posebni Arnaultov svetovalec (nekaj let je delal na francoskem ministrstvu za kulturo v času Jacka Langa), videl Guggenheimov muzej v Bilbau in bil nad njim očaran. Vztrajal je, da Arnault obišče Bilbao in si ogleda to izjemno arhitekturno stvaritev na lastne oči. Ni bilo enostavno; Arnault je dvakrat odpovedal izlet v Španijo, nazadnje pa je Claverieju le uspelo – novembra 2001 je predsednika korporacije končno spravil v Bilbao. Ko je hišo videl, je dejal: »Kako lahko sploh pomisliš, da je to arhitektura?« Mesec dni pozneje sta Arnault in Claverie odpotovala v New York na srečanje z Gehryjem, da bi pri njem naročila hišo za fundacijo Louis Vuitton. »Hiša mora biti prvi umetniški dosežek fundacije,« je dejal Claverie, ki je prevzel vodenje projekta, Arnault pa je dodal, da želi, da bi bilo poslopje arhitektura, ki bi bila kos visoki modi.
Lokacija za gradnjo je bila določena na vzhodu mesta na robu Bolonjskega gozda v okviru javnega parka Jardin d’Acclimatation, zunaj historične pariške zazidave v šestnajstem pariškem okrožju. Arnault je upal, da ga bo to obvarovalo težav z oblastmi, vseeno pa so morali slediti zahtevi, da poslopje ne sme biti višje od tistega, ki je prej stalo na izbrani lokaciji. Za Gehryja je bila to ena od najmanj urbano obremenjenih lokacij doslej, saj parcelo obkrožajo travniki in gozd.
Gehry pogosto posluša očitke, da je njegova spektakularna arhitektura močnejša od umetnosti, kateri naj bi bila namenjena. »Tega ne pravijo umetniki, ti so se pripravljeni igrati,« pravi Gehry. Projektiranja hiše se je lotil od znotraj navzven s postavitvijo treh kubusov, v katere je bilo treba umestiti razstavne galerije, ter povezovalnih blokov za stopnice in dvigala. Kubusi so oblečeni v beli ojačani beton vrste Ductal, zaradi česar jih je Gehry imenoval ledene gore. To je proces, v katerem najprej definira uporabno vrednost hiše, šele po tem, ko ima rešeno funkcionalnost objekta, pa se loti ovijanja hiše v znamenite krivulje. Te so tokrat narejene iz krivljenega stekla, sestavljene iz manjših delov, in kot običajno pri njem delujejo kot fasada in streha v enem kosu.
