Tiskane izdaje
Covent Garden, najživahnejši del Londona, se ponaša z novo, sicer zgolj začasno atrakcijo. Ostrešje znamenite tržnice Covent Garden Market je namreč prizorišče nove umetniške inštalacije, katere avtor je francoski umetnik Charles Pétillon. Inštalacija je del prireditev na prostem v času, ko se mesto pripravlja na tradicionalni oblikovalski festival.
Za francoskega umetnika je to prva javna umetniška inštalacija in prva zunaj Francije, obenem pa njegova največja in najbolj ambiciozna stvaritev doslej. Pétillon je ostrešje znamenite tržnice iz 19. stoletja napolnil s 100.000 belimi baloni v različnih velikostih, tako da je vse skupaj videti kot orjaški oblak, ki se je nenadoma spustil z londonskega neba. Orjaško balonarsko inštalacijo, ki se razteza 54 metrov v dolžino in 12 v širino, je poimenoval Heartbeat (Utrip srca).
Francosko srce v Londonu utripa v nežni beli svetlobi ter simbolizira zgodovino, energijo in nezgrešljivo vitalnost Covent Gardna. »Balonarske invazije, ki jih ustvarjam, so pravzaprav metafore. Njihov namen je spremeniti naše razmišljanje oziroma dojemanje stvari, ki jih gledamo vsak dan, s katerimi živimo, mimo katerih hodimo, ne da bi jih opazili, ker so za nas postale samoumeven del nekega okolja. Z inštalacijo Heartbeat sem hotel povedati, da je tržnica srce tega dela mesta, ki nezgrešljivo povezuje preteklost s sedanjostjo in obiskovalce opozarja na pomembno vlogo piazze na londonskem nebu,« je dejal Pétillon.
Celotno območje, ki danes velja za najživahnejši in najbolj očarljivi del Londona, si je v 17. stoletju zamislil arhitekt Inigo Jones kot elegantno stanovanjsko četrt in za model vzel trg (italijansko piazza) v Livornu v severni Italiji. Danes so zgradbe skoraj povsem viktorijanske, duh Covent Gardna pa je zaradi posrečene in človeku prijazne zasnove in značilnih arkad ostal mediteranski.
Baloni so različnih velikosti in narejeni iz različnih materialov, skupaj pa tvorijo enotno kompozicijo, ki je orjaška in hkrati izjemno ranljiva. S tem je umetnik želel povedati, da smo si tudi ljudje, tako kot baloni, med seboj različni, eni majhni, drugi veliki, vendar je naša moč veliko večja, če smo med seboj povezani in če drug z drugim sodelujemo. Vsaka skupina pa je, tako kot posamezniki, ki jo sestavljajo, tudi izjemno ranljiva. V pop up galeriji pod arkadami kraljevega opernega gledališča so na ogled fotografije »oblačnih invazij« Charlesa Pétillona, pa ne zgolj obstoječe inštalacije, temveč tudi drugih njegovih del.
Pétillon je v domovini najbolj znan prav po »invazijah« – inštalacijah, katerih namen je mimoidoče spodbuditi k razmisleku o vsakdanjih, običajno zgolj mimobežnih prizorih. Z belimi baloni najraje krasi zapuščene hiše in avtomobile, da z njimi opozarja javnost in mestne oblasti, da bi bilo treba kaj storiti. Covent Garden sicer ni tipično prizorišče, na katero bi bilo treba javnost posebej opozarjati, saj gre za najvitalnejši del Londona, vendar je dobro, da se včasih tudi tega posebej zavedamo.
Trgovska dediščina območja sega že v 12. stoletje, ko je postalo srce trgovskega kraja Lundenwic. Po njegovem razpadu so tu prevladovala polja, območje pa je bilo do 16. stoletja redko naseljeno. Delno so ga stoletje kasneje razmejili z zidom, njegova rodovitna zemlja pa je postala last westminstrske opatije, ki je imela tu svoja polja in sadovnjake. Kraj so imenovali »the garden of the Abbey and Convent« (vrt opatije in samostana), kar je stoletja kasneje postal Covent Garden. Zemljo je menihom vzel angleški kralj Henrik VIII. in jo podaril grofom Bedfordskim, ti pa so naročili pozidavo območja z lepimi hišami, da bi pritegnili bogate najemnike.
Do 18. stoletja se je Covent Garden nehote spremenil v četrt rdečih luči, kjer so se zbirale prostitutke višjega ranga, lahkoživci, umetniki in intelektualci, plemstvo pa se je počasi odselilo. Za nadzor nad območjem je parlament moral sprejeti poseben zakon, ki je predvideval tudi postavitev tržnice. Načrt so zaupali Charlesu Fowlerju, ki je zgradil pokrito centralno tržnico za trgovce s sadjem in zelenjavo. Z neoklasično zgradbo leta 1830 je bil cilj dosežen, prostitutke so se umaknile trgovcem, zrasle so nove stavbe. Steklena in železna streha tržnice je bila vzor za velikanske strehe nad železniškimi postajami, ki so jih gradili vse do konca stoletja, kot sta denimo znameniti St. Pancras in Waterloo.
Značilnost območja in odprtega trga med piazzo in cerkvijo sv. Pavla, ki jo je tako kot celotno območje leta 1633 načrtoval arhitekt Inigo Jones, so ulični zabavljači in igralci, ki v Covent Garden pritegujejo množice turistov. Za svoj oder izkoriščajo vzhodno stebrišče cerkve, ki gleda naravnost proti piazzi in ima lažna vrata. Ulični igralci so postali tako rekoč obvezna tradicija, saj je cerkveni portico že vse od 17. stoletja njihov »dom«. Osrednjo tržnico so leta 1980 prenovili kot nakupovalno središče, v njem pa so zlasti turistom namenjeni lokali, kavarne in butiki. Obkrožajo jih živahne stojnice z obrtniškimi in umetniškimi izdelki, ponudbo pa zaokroži sosednja tržnica rabljenih stvari Jubilee Hall. Širše območje Covent Gardna je v zadnjih dvajsetih letih postalo trgovska meka, kjer ima svoje trgovine veliko prestižnih svetovnih blagovnih znamk, tudi Apple, medtem ko ga na severnem robu dopolnjuje mreža manjših domačih butikov z imenom Seven Dials.
