Tiskane izdaje
Čeprav v Italiji še vedno pestujejo imidž, ki so ga v drugi polovici 20. stoletja ustvarila družinska pohištvena podjetja s slavnimi oblikovalci in arhitekti, bo 22. milanski trienale leta 2019 meril na odnos med oblikovanjem, trajnostnim projektiranjem in varovanjem okolja. V tej smeri je minil tudi Italijanski oblikovalski dan (Italian Design Day), ki so ga drugo leto priredili v sto mestih po svetu. Kustosinja, publicistka ter predavateljica na milanski Politechnici Chiara Alessi je v Ljubljani pokazala na alternativne domače primere, kakršen je projekt rudarjenja ob pomoči rastlin Gionata Gatta, novega upanja za degradirana industrijska območja (gostoval na BIO 25), ali hidroponični vrt Eliooo Antonia Scarponija. Zasnoval ga je iz plastičnih škatel za shranjevanje Ikea, ne da bi podlegel vabilu multinacionalke, naj se jim pridruži. Chiara Alessi je nove (in stare) prakse razdelala tudi v knjigah Dopo gli anni Zero. Il nuovo design italiano (Novo italijansko oblikovanje po letu dva tisoč, 2014) in Design senza designer (Oblikovanje brez oblikovalca, 2016).
Ali oblikovalci iščejo svojo novo (družbeno) vlogo zaradi vseh posledic, ki jih je prinesel globaliziran potrošniški svet, ali so pravzaprav pobudniki sprememb?
Po mojem prepričanju je to bolj posledica. Najprej se je kazala kot druga izbira, alternativa, toda zdaj je vse bolj razširjena oblika z zanimivim krogom privržencev. Globalizacija je gotovo uničila star model, sloneč na tovarni in oblikovalcu, ki je stanoval sto metrov stran. Je pa po drugi strani prinesla nekaj nepredvidenega: mlad oblikovalec lahko jutri brez veliko denarja odpre podjetje start-up in ga prek spleta razširi po svetu, pride v stik z mrežo zanimivih ljudi ter celo konkurira prepoznavnemu podjetju z zgodovino, kar je bilo še pred desetletjem nemogoče. To pa je dalo zagona mnogim novim oblikovalskim praksam, ki imajo za zdaj bolj fragmentirane in kratkotrajne izkušnje. A kažejo potencial.
Znani industrijski oblikovalec Christoph Behling v naslednjih petnajstih letih napoveduje drastične spremembe: pametnejše odločitve potrošnikov in zmanjšanje količine proizvedenih stvari. Kaj pričakujete vi?
V zadnjem desetletju se je dostopnost do informacijskih in komunikacijskih ter produkcijskih sredstev kot tudi priložnosti za nakup drastično povečala, zato je težko predvideti, kaj se bo zgodilo. Sprememba miselnosti je sicer pomembna, toda spomnimo se, da je bilo govoriti o zeleni ekonomiji v Italiji še pred petnajstimi leti revolucionarno, danes pa je ni več mogoče izpustiti.
Stvari so zašle v krizo zaradi različnih vzrokov. Potrošnik potencialno res lahko vse poslabša, a ima tudi mnogo več vpliva. Njegov glas na trgu velja več, kot je nekoč. In v tem trenutku po mojem videnju obstaja mnogo bolj kritično kolektivno zavedanje o razsežnosti problemov, kot je še pred nedavnim. Mislim, da se bo nadaljevalo v to smer.
Po drugi strani pa smo danes sicer veliko bolj ozaveščeni glede tega, kaj kupujemo, od kod prihaja izdelek in kdo ga je izdelal, toda moja mama zna v hipu povedati, iz katerega materiala je tkanina, ali je to kakovostna svila in podobno. Pa je bila učiteljica, in ne šivilja. Že jaz tega vedenja, znanja ne premorem več. Moj ded je obdeloval kovino in je do potankosti poznal postopke, prav tako so nekoč ljudje poznali različne vrste lesa in jih v hipu razpoznali. Čeprav imamo na voljo več informacij, pa se izgubljajo veščine fizičnega prepoznavanja materialov, kar je velika škoda. Treba bi bilo ubrati srednjo pot med digitalnim svetom in fizičnim poznavanjem, ročnimi veščinami.
Ste potomka slavnih družin Bialetti in Alessi, tesno povezanih z italijanskim oblikovanjem, Made in Italy. Kako ste osebno spoznavali to oblikovanje?
Ko na predavanjih povem, da sem v oblikovanje vstopila zelo pozno, mi vselej rečejo: kako to, saj si bila vendar rojena vanj?! Študirala sem gledališko kritiko, potem me je zanimalo založništvo in urednikovanje. Spoznala sem, da je urednik mnogo širši pojem od urednika knjig. Začelo me je zanimati oblikovanje, saj so se tu, podobno tako pri hrani, modi ali gledališču, začele odpirati bolj antropološke in sociološke teme, ki so lakmusov papir naše družbe.
Moja družinska zgodba je precej značilen primer italijanskih zgodovinskih podjetij, povezanih z družino, lokacijo in tamkajšnjo tradicijo, proizvodnjo ... Tudi zgodba mojih starih staršev, Germane Bialetti in Carla Alessija, je bila takšna. Ni bilo naključje, da sta Bialetti in Alessi vzniknila na območju Piemonta, kjer so se tradicionalno ukvarjali z obdelovanjem kovin in hišnimi pripomočki. Obrate so postavili ob vznožju hribov, od koder je pritekala voda, ki je poganjala stružnice. Moj praded Alfonso Bialetti je značilen primer oblikovanja brez oblikovalca. Sploh ni vedel, kaj je to dizajn.
Tako so se v zgodovini rodile mnoge pozneje oklicane oblikovalske ikone.
Točno tako. Eden največjih zbiralcev predmetov neznanih avtorjev je bil Achille Castiglioni in jih je hranil v veliki vitrini. Bili so mu v navdih za njegove projekte. Ko me je hči Giovanna Castiglioni poklicala, da bi za očetovo 100. obletnico rojstva pripravili razstavo [100x100 Achille, odprta je do 30. aprila letos], smo sto oblikovalcev prosili, naj prinesejo darilo. Predlagala sem, naj prinesejo svoj najljubši predmet brez podpisa, tistega, ki jih sili misliti o oblikovanju oziroma je tako dovršen, da ne potrebuje posega. Prispelo je sto predmetov, za katere ne vemo, kdo jih je zasnoval. Alessandro Mendini, denimo, je izbral pastirski klobuk, Patricia Urquiola arhitekturno orodje profilometer [slovenska oblikovalka Nika Zupanc leseno peresnico], Marcel Wanders papirnato pustno girlando. Če ga poznate, potem veste, kako zelo razkriva njegovo osebnost. Tako kot druge oblikovalce tisti, ki so jih poslali. Ron Gilad je poklonil dvajset evrov. Ko sem bila pozimi v Tel Aviu, sem potrkala na njegova vrata in ga vprašala: Zakaj 20 evrov? Saj ima zelo znanega grafičnega oblikovalca. Odgovoril mi je, da je to anonimen predmet, saj studio, v katerem je nastal, ne obstaja. »Dal sem denar, ker je anonimen predmet. Nikomur ne pripada. Iz moje denarnice gre v tvojo in tako naprej, nima lastnika. Lahko kupite, kar želite,« mi je pojasnil.
Tudi kafetjera Moka mojega pradeda Alfonsa Bialettija ima znanega stvaritelja, a je v resnici arhetip, tipologija. Za njo ne stoji oblikovalec, avtor, ampak le radoveden obrtnik, ki za povrhu ni imel podjetniške žilice – in taki so mnogi primeri iz zgodovine –, da bi ga spremenil v velik posel. Imel pa je srečo, da je imel sina Renata. Praded je namreč med drugo svetovno vojno kalup zakopal v zemljo, in če ga ne bi Renato izkopal in ga poslal v proizvodnjo, danes najbrž ne bi imeli kafetjere. Uspeha pa verjetno tudi ne bi bilo, če ne bi bil Renato [njegova karikirana brkata podoba še danes krasi kafetjero] ustvarjalen mož z velikimi komunikacijskimi in trženjskimi sposobnostmi, ki je ta izdelek spremenil v zelo uspešnega.
Katero kafetjero uporabljate vi? Bialetti ali Alessi?
Imam seveda obe! Alessijeva je 9090 Richarda Sapperja. Toda odkar smo se preselili in imamo indukcijski štedilnik, je stara Bialettijeva le še na polici, ker je na tem kuhališču ne moremo uporabljati. Nove pa si ne želim kupiti. Bialetti je od leta 1997 povsem drugo podjetje, ki je proizvodnjo preselilo na Kitajsko. Niti narejena ni v Italiji.
Tudi ob novih oblikovalskih praksah se poraja vprašanje, ali bo podpis oblikovalcev še tako pomemben, kot je danes.
Zanimivo vprašanje. Mislim, da bi na določeni točki lahko tudi zares postal nepomemben, podobno kot so se v 80. in 90. letih pojavili tako imenovani oblikovalci zvezdniki. V Italiji je že zdaj polno oblikovalskih praks, oblikovalcev, ki se bodisi ne podpisujejo na izdelke bodisi se podpišejo skupaj z izdelovalcem, obrtnikom oziroma rokodelcem. Pojavlja se težnja k manj izrazitemu avtorstvu, kot je bilo v 20. stoletju.
Pred vrati je nova izdaja milanskega salona. Kaj novega, če sploh, si lahko obetamo?
Na nedavni tiskovni konferenci smo pričakovali, da bodo predstavili projekte in novosti, izdelke, ki jih bomo lahko videli. A kot sem razumela, se trudijo, da bi Milano repozicionirali kot mednarodno središče oblikovanja, saj so oblikovalski sejmi po svetu omajali ta sloves. In če sta bila sejem in spremljevalni del Fuori Salone doslej ločena, prvi je povzemal trgovino, drugi raziskovanje, sta zdaj stopila skupaj. Želijo si vzpostaviti novo skupnost, a nisem prepričana, da jim bo to uspelo od zgoraj navzdol ... Mene najbolj navdušujejo spontane pobude, ki se porodijo od spodaj navzgor. Všeč bi mi bilo, če bi sejem povzel utrip, ki se poraja. A vodji salona Claudiu Lutiju zaupam, saj se trudi, da oblikovalsko dogajanje v Milanu ne bo osredotočeno zgolj na en teden, temveč da bi se vzpostavilo resnejše raziskovanje skozi vse leto. Na eni strani je denar, na drugi pa razmišljanje, zato bi bilo lepo, če stopita skupaj, in po mojem prepričanju je to mogoče samo v Milanu, nobenem drugem mestu. Tukaj vsi poznamo vse, videvamo se na večerjah, razmišljamo skupaj – tu je generacija, ki zelo močno čuti to stvar. •
