Požirek mehurčkov

Nazdravljanje odhodu starega leta s penino je del praznične tradicije in v prvih trenutkih novega leta požirek, poln mehurčkov, naredijo tudi tisti, ki jim je čez leto za šampanjec in njegove »brate« iz tujine malo mar. A ni bilo vedno tako, šampanjec je del novoletne tradicije postal po spletu naključij in po zaslugi legendarne new-yorške restavracije.

Za izvor posebnega statusa šampanjca je treba kar globoko pobrskati po zgodovini in se vrniti na konec petega stoletja, ko je kralj Klodvik I. pod isto oblast prvi združil vsa frankovska plemena. Največji odpor je doživel prav v Šampanji in takrat je ženi Klotildi obljubil, da bo, če bo uspešen, postal kristjan. Po zmagi je bil krščen v središču Šampanje, Reimsu, kar je bil eden najpomembnejših dogodkov v francoski zgodovini, saj so v Reimsu nato francoski kralji prebivali več stoletij. Na proslavah so pili najboljša krajevna vina in takrat je Šampanja dobila status vinorodne pokrajine, od koder izvirajo edina vina, dovolj dobra za kraljevo omizje.

Peneče se vino so odkrili šele dobrih tisoč let kasneje, za to odkritje pa Francozi in Angleži še vedno bijejo srdit boj. Po angleški verziji zgodbe naj bi znanstvenik Christopher Merret prvi odkril način, kako spraviti mehurčke v steklenico vina, to naj bi mu uspelo dobrih dvajset let pred znamenitim benediktinskim menihom Dom Perignonom. Že ime pove dovolj o tem, katera zgodba je bolj razširjena, je pa francoska različica tudi mnogo bolj romantična. V samostanu v Hautvillersu je Perignon postal novi skrbnik vinske kleti in s tem tudi celotne zaloge vina v njej.

Francozi si niso enotni, ali je Perignon res prvi odkril peneče se vino ali pa je tehniko le izboljšal, je bil pa zagotovo prvi, ki mu je uspelo iz rdečih grozdov ustvariti belo peneče se vino, svojo stvaritev je primerjal kar s »pitjem zvezd«. Dom Perignon je nato razširil vinograde okrog samostana, izpopolnil tehniko zamaškov in se spopadal s težavami okrog pritiska, ki je nastajal v steklenicah. V 16. in 17. stoletju steklo še ni bilo dovolj močno in steklenice so med prevozom redno pokale, a je Šampanja vseeno dobila status glavne, kmalu pa tudi edine prave proizvajalke šampanjca na svetu.

Za to je poskrbel kralj Ludvik XV., toda s šampanjcem se je začel tudi njegov propad. Kralj je tako oboževal peneče se vino, da ga je začela piti vsa francoska visoka družba, in povpraševanje po šampanjcu je skokovito naraščalo. Vendar Ludvik ni bil zadovoljen z vsakim, zanj je bil dovolj dober le tisti iz Šampanje, zato je s kraljevim dekretom razglasil, da šampanjec lahko polnijo v steklenice in izvažajo le v Šampanji, v drugih pokrajinah pa ne. Medtem ko so si francoski vinarji meli roke, je ljudstvo postajalo vedno bolj nezadovoljno z Ludvikom, saj se je ta bolj kot vladanju posvečal popivanju in neskončnim zabavam, umrl je kot najbolj nepriljubljen francoski kralj v zgodovini.

Foto: Shutterstock

Šampanjcu se za mesto v družbi nikoli več ni bilo treba bati, postal je osrednja pijača vseh francoskih kronanj, se počasi razširil še na druga slavnostna praznovanja in v 19. stoletju tudi na novoletne zabave. Kako in kdaj se je to zgodilo, ni povsem jasno, sodeč po poročilih iz druge polovice 19. stoletja pa na novoletnih zabavah, ki so trajale vse dlje, šampanjec ni smel manjkati.

Postajal je vse bolj priljubljen in hkrati cenovno dostopen, zato je po njem začel posegati še srednji razred, ne le najvišji družbeni sloji. Do konca stoletja je letna prodaja šampanjca narasla s šestih na kar 28 milijonov steklenic, toda do današnjih 300 milijonov steklenic na leto je bila še dolga pot.

V prvih letih 20. stoletja so šampanjec predvsem pred prazniki začeli oglaševati kot pijačo, ki na družinskih srečanjih in praznovanjih ne sme manjkati, in očitno so zaigrali na pravo noto, saj predvsem v ZDA brez šampanjca res ni bilo družinske večerje, to danes velja tudi za večino evropskih držav. Še bolj kot marketinške akcije je k porastu priljubljenosti šampanjca pripomogla restavracija Cafe Martin, ki so jo leta 1903 odprli v New Yorku.

Hitro je postala najbolj vroča točka družabnega življenja visokega srednjega razreda v velikem jabolku, posebna je bila zaradi več kot dvesto vrst šampanjca, ki so ga v Martinu točili in promovirali na vsakem koraku. Morda je prav v Cafeju Martin šampanjec naredil zadnji korak do »uradne« novoletne pijače, saj so se v dvajsetih letih odločili, da na novoletni večer po 21. uri ne bodo več stregli nič drugega kot peneče se zlato v kozarcih.

Newyorška smetana se je s pravilom sprijaznila, njihov zgled življenja v ameriških sanjah pa je hitro obšel ves svet in danes si novoletno praznovanje brez kozarca šampanjca v zahodnem svetu zelo težko predstavljamo. Na zdravje!