Prvi ameriški arhitekt

»Arhitektovo poslanstvo je pomagati ljudem razumeti, kako si življenje lepše urediti, ustvariti boljši svet za bivanje in dati razlog, rimo in pomen življenju,« je nekoč izjavil eden največjih arhitektov 20. stoletja Frank Lloyd Wright, ki z Walterjem Gropiusom, Ludwigom Miesom van der Rohejem in Le Corbusierjem šteje za pionirja modernistične arhitekture. Včeraj je minilo natanko 150 let od njegovega rojstva, kar bodo v ZDA, zlasti pa v hišah in stavbah, zgrajenih po njegovih načrtih, danes večinoma nacionalnih spomenikih, primerno proslavili z dogodki in s priložnostnimi izdelki. V Muzeju moderne umetnosti Moma v New Yorku, kjer so mu prvo retrospektivno razstavo pripravili leta 1940, v ponedeljek odpirajo novo z naslovom Frank Lloyd Wright at 150: Unpacking the Archive (Frank Lloyd Wright pri 150: Odprtje arhivov), ki se kritično loteva njegove vsestranske prakse. Razstavili bodo okoli 450 del, od arhitekturnih risb do izdelkov in medijskih objav od 90. let 19. stoletja do 50. let 20. stoletja, ter številna dela, med njimi tudi nikdar predstavljena javnosti.

Menda bi bil »Frank Lloyd Wright« najpogostejši odgovor povprečnega Američana na vprašanje, naj imenuje kakšnega znanega domačega arhitekta. Toda tudi stroka, ameriški inštitut arhitektov, je svojega predhodnika, ki je spremenil način, kako gradimo hiše in kako živimo, ustvarjalca, ki je načrtoval kar 1114 arhitekturnih del najrazličnejših vrst in jih 532 tudi uresničil ter ustvarjal kar sedem desetletij, leta 1991 razglasila za največjega ameriškega arhitekta vseh časov. Ugledna strokovna revija Architectural Record pa je na seznam najpomembnejših stavb minulega stoletja uvrstila kar dvanajst Wrightovih. Petindvajset njegovih projektov je razglašenih za nacionalne zgodovinske znamenitosti oziroma spomenike.

Navdušen nad novimi tehnologijami

Bil je arhitekt organske arhitekture, prave organske stavbe pa so bile zanj v harmoniji s časom, lokacijo in stanovalci. Razvil in nadgradil je načela tako imenovane prerijske šole arhitekture, ki se je pojavila ob prelomu stoletja in katere teoretični vodja je bil Louis Sullivan, tudi prvi slaven Wrightov delodajalec. Prerijske hiše so bile nizke in dolge ter odprtega tlorisa in so vlivale občutek domačnosti, njihova podoba pa je poudarjala podobo pokrajine ter se z njo zlila. Wright je v prerijskem slogu gradil zlasti med letoma 1899 in 1910. Ko je leta 1929 udarila svetovna gospodarska kriza, je Wright začel razmišljati času primerno in ustvaril dostopne hiše, znane pod izrazom usonian (okrajšava za United States of North America oziroma izraz za domorodne Američane). V teh hišah so se zrcalili tako ekonomska zmožnost naročnikov kot tudi spremenjeni družbeni vzorci, prva Wrightova, označena s tem izrazom, pa je bila hiša Jacobs, zgrajena leta 1936. Z načrtovanjem hiš usonian, ki ne samo, da so bile funkcionalne, temveč zgrajene tudi po človeški meri in potrebah, je nadaljeval preostanek kariere. Tako pri gradnji zasebnih hiš kot tudi poslovnih stavb, nebotičnikov, hotelov, cerkev, šol in muzejev je uporabljal nove tehnologije in načela, s čimer je premikal meje stroke. Inspiracijo je iskal v japonskem pogledu na kulturo, v kateri so povezani vsak predmet, človek in dejanje.

Wrightovo ekscentrično življenje, večno zapadanje v dolgove, njegovo svojeglavost in ljubezenske afere je v leta 2011 izdanem romanu z naslovom Ženske na 536 straneh slikovito popisal T. C. Boyle, faktografske podatke iz njegovega življenja pa popisuje tudi spletna stran njegove fundacije.

Tragedija na Taliesinu

Frank Lloyd Wright je bil sin duhovnika in glasbenika Williama Careyja Wrighta in učiteljice Anne Lloyd Jones, katere velika valižanska družina se je naselila v dolini v bližini Spring Greena v Wisconsinu. V ranem otroštvu se je Frank večkrat selil zaradi očetove službe, preden so se leta 1878 naselili v Madisonu v Wisconsinu. Starša sta se ločila leta 1885, ko mu je bilo 18 let, zaradi finančne situacije družine pa je Frank med študijem začel pomagati predstojniku inženirskega oddelka na univerzi v Wisconsinu. Dve leti pozneje se je odselil v Chicago, kjer si je poiskal delo v dveh podjetjih, kmalu pa je dobil službo pri znamenitem arhitekturnem biroju Adler & Sullivan. Z Louisom Sullivanom, pogosto imenovanim očetom nebotičnikov, je delal šest let.

Pri dvaindvajsetih letih se je poročil s Catherine Lee Tobin in si s pri Sullivanu izpogajanim posojilom v čikaškem predmestju, Oak Parku, zgradil prvo hišo. Čeprav je bila zgrajena v slogu vzhodne obale, je odsevala tudi njegovo eksperimentiranje z geometrijskimi oblikami in volumni, zlasti ko ji je dodal studio in igralnico za svojo vse večje družino – s šestimi otroki. Vse večji stroški so ga prisilili, da je sprejel naročila za zasebne hiše, in čeprav je to počel v prostem času, je Sullivan leta 1893 z njim prekinil pogodbo. Wright je odprl svoj biro in začel načrtovati hiše, za katere je verjel, da spadajo v severnoameriško prerijo. Prvo neodvisno naročilo je bila hiša William H. Winslow, ki je bila v primerjavi z njegovimi poznejšimi deli precej konservativna, a je pritegnila pozornost.

Proti koncu leta 1909 je zapustil družino in z Mamah Borthwick (Cheney), eno od svojih naročnic, s katero je bil v ljubezenskem razmerju več let, odšel v Evropo. Tam mu je leta 1911 nemški založnik Ernst Wasmuth izdal zbirko risb (Ausgeführte Bauten und Entwürfe von Frank Lloyd Wright) in zbirko fotografij (Ausgeführte Bauten), ki sta mu prinesli mednarodno prepoznavnost in vplivali na kolege arhitekte po svetu. Po vrnitvi še istega leta v ZDA sta se z Mamah umaknila v Spring Green in tam začela graditi nov dom Taliesin, toda že avgusta leta 1914 se je dogodila tragedija. Podivjan služabnik je s sekiro pobil Mamah, njena dva otroka in še štiri druge, potem pa vse skupaj zažgal, zato je Taliesin pogorel do temeljev. Wright je uteho iskal v delu – že leta 1913 je med drugim prišlo naročilo za zabaviščni center Midway Gardens v Chicagu, v spomin na Mamah pa je začel obnavljati Taliesin. Ko ga je končal, ga je zapustil za desetletje zaradi dela, med drugim tudi hotela Imperial v Tokiu, ki so ga začeli graditi v začetku 20. let.

Odprtje arhitekturne šole

Obdobje med letoma 1922 in 1934 je bilo arhitekturno ustvarjalno, hkrati pa finančno katastrofalno. Wright je v Los Angelesu odprl pisarno, toda po vrnitvi iz Japonske se je soočal s pomanjkanjem naročil z izjemo štirih zasebnih vil (Millard, Storer, Freeman in Ennis), ki so zaradi prefabriciranih in okrašenih betonskih gradnikov delovale kot iz vzorčastega blaga. Z zahodne obale se je kmalu vrnil v Taliesin. Leta 1928 se je poročil z Olgo Lazovič, znano kot Olgivanna, Črnogorko po rodu. V tistem času sta v Taliesinu ustanovila arhitekturno šolo, ki je poleg strokovnega izobraževanja vključevala tudi delo na kmetiji, od pridelovanja do kuhanja, pa tudi študij narave, glasbe, umetnosti in plesa.

Ker je imel Wright na skrbi veliko skupnost mladih arhitektov, zime v Wisconsinu pa so bile neizprosne, je leta 1934 najel hišo v Arizoni. V tem času je bil še vedno slaven, a je štel za arhitekta, čigar čas je prišel in odšel. Sredi 30. let je prišla nova pošiljka pomembnih naročil, med drugim za upravno stavbo še danes slavnega kozmetičnega giganta S. C. Johnson & Son v Racinu v Wisconsinu, počitniško hišico Fallingwater v Pensilvaniji in hišo Herbert Jacobs v Madisonu v Wisconsinu, ki šteje za prvo, zgrajeno v slogu usonian.

Hiša na slapu Fallingwater (1936–1939) je gotovo najbolj ikonična od vseh Wrightovih stvaritev, pogosto oklicana za krono njegove organske arhitekture. Ameriški inštitut arhitektov jo je razglasil za najboljšo ameriško arhitekturo vseh časov in je zaščitena kot nacionalna zgodovinska znamenitost. S pulitzerjem nagrajen ameriški arhitekturni kritik Paul Goldberg je o njej zapisal: »Veličastna arhitektura te tako kot vsaka veličastna umetnina popelje nekam, kamor te besede ne morejo. Fallingwater je v tem pogledu podoben katedrali v Chartresu v Franciji. Gre za izkušnjo, ki jo občutiš v drobovju. Jo samo čutiš in jo težko opišeš. Vse življenje se ukvarjam z arhitekturo in besedami in na koncu dneva težko rečem, kako je občutiti Fallingwater.«

Wright je leta 1937 skupaj z učenci v gričevnati puščavski pokrajini, v McDowell Mountains v Scottsdalu, začel graditi Taliesin West, kjer je prav tako preizkusil številne inovacije in zamisli. Po njegovem ponovnem vzponu na arhitekturno prizorišče so mu leta 1940 v Momi postavili velikansko retrospektivno razstavo. Junija 1943, ko je svet že bil v vojni, je prišlo še najpomembnejše naročilo zadnjega obdobja – muzej zbirke Solomona R. Guggenheima, ki so ga zgradili šele 16 let pozneje.

Po koncu vojne 1945 so se v studio vrnili mnogi njegovi učenci. V naslednjem desetletju so dokončali raziskovalni stolp za SC Johnson Company, nebotičnik v Oklahomi, nekaj stavb za južni floridski kolidž ... Wright je bil aktiven tudi v pozni starosti, veliko je potoval, predaval in pisal ter nadzoroval gradnjo Guggenheimovega muzeja v New Yorku, kjer je tudi umrl 9. aprila 1959, le dva meseca pred 92. rojstnim dnevom. •