Santiago Calatrava gradi na Floridi

Pred dvema letoma so se v Lakelandu na Floridi odločili za razpustitev starega in gradnjo novega univerzitetnega kampusa za tehnologijo, inženiring in matematiko (Florida Polytechnic University). V njegovem okviru je tudi povsem digitalizirana knjižnica, ki precej odstopa od uveljavljene knjižnične arhitekture. Gradnjo so pred petimi leti zaupali španskemu arhitektu Santiagu Calatravi, ki slovi po izrazito zračni, futuristični arhitekturi z navidez skoraj popolno odsotnostjo mase. Calatrava je v Ameriki prvič gradil leta 2001 – umetniški muzej v Milwaukeeju v ameriški zvezni državi Wisconsin z orjaškimi jeklenimi krili spominja na ameriškega jezerskega orla, ki predstavlja ameriški ponos. Na ta muzej moderne umetnosti je Calatrava še posebej ponosen, saj ga je revija Time imenovala za najboljšo arhitekturo tistega leta. Učilnice in knjižnico so pred dnevi že odprli za študente, čeprav bo kompleks v celoti končan šele leta 2016.

Poslopje nove univerze na prvi pogled spominja na velikanski kovinski šotor oziroma razširjeni vrtni paviljon, k zelo paviljonskemu ozračju pa pripomore tudi bela barva, ki celotni, sicer zelo zapleteni konstrukciji daje minimalističen značaj. Oblikovanje temelji na ponavljanju skeletne forme in mrežni konstrukciji fasade. Ta se kaže s serijo kovinskih lokov, kar se zdi kot moderna izvedba tradicionalnih antičnih stebrišč. V središču se ovojna konstrukcija vzpenja proti nebu kot krona, ki jo je mogoče tudi sneti (beri odpreti). Streha z odpiranjem in zapiranjem omogoča reguliranje svetlobe glede na čas dneva oziroma željo po večji ali manjši osvetljenosti prostorov pod njo, kar je tudi zaščitni znak arhitekture Santiaga Calatrave.

Poslopje nove univerze na Floridi je tako še ena značilna mojstrovina španskega arhitekta iz stekla in jekla, ki navidez brezšivno povezuje strop in fasado zgradbe v neprekinjeno lebdečo formo. Ta je sestavljena iz serije belih trakov s trikotnimi zaključki, ki posnemajo obliko ptičjega peresa ali palmovega lista. Calatravovi objekti namreč nimajo pročelja v klasičnem pomenu besede, njegove jekleno-steklene skeletne konstrukcije ne ustvarjajo jasne ločnice med zunanjostjo in notranjostjo oziroma tega vsaj od zunaj ni videti. Novi univerzitetni kompleks skupaj z učilnicami, osrednjo dvorano, raziskovalnimi laboratoriji in drugimi spremljevalnimi prostori meri kar 48.000 kvadratnih metrov, zgradili pa so ga za 45 milijonov evrov.

Santiago Calatrava slovi predvsem po gradnji elegantnih mostov, ki jim nekateri pravijo beli valovi in najlepše predstavljajo njegov izrazito transcendentalni arhitekturni slog. Calatrava je arhitekt, ki ga stroka opisuje kot poeta gibanja v arhitekturi, saj je njegova arhitektura izrazito naklonjena dolgim tankim formam, sicer značilnim predvsem za gradnjo transportnih poti, kot so ceste, železniški tiri, vzletne steze ali ladijski pomoli. Le da Calatrava svoje transportne asociacije dviga jasno in pokončno v nebo, kajti najraje »leti s pticami«. Je arhitekt, ki ga fascinirajo ptice, zlasti njihova krila in skelet, v arhitekturo želi vnesti dimenzijo letenja. Ne zanimata ga statična in masivna arhitektura, temveč strukture, ki jih definirata lahkotnost ter odsotnost gravitacije. »Obstajata dve vrsti arhitektov: tisti, ki se podrejajo gravitaciji, in tisti, ki se ji upirajo,« pravi Calatrava.

Njegova arhitektura je izrazito moderna, elegantna, sveža in organska, vendar izvedbeno tudi precej težavna. Zaslovel je s kompleksom mesta znanosti in umetnosti v rodni Valenciji v Španiji, s katerim pa ima ta hip vrsto težav, saj ga vodstvo mesta toži zaradi razpadanja objekta (na operni hiši je namreč januarja s strehe odpadlo nekaj kosov, čeprav je poslopje staro komaj osem let). Sodili so mu tudi zaradi »v oči bijočih hib« in pretirane cene gradnje steklenega mostu v Benetkah, ki obenem zahteva drago vzdrževanje (računsko sodišče je od arhitekta zahtevalo več kot milijon evrov odškodnine). Nasploh Calatrava zaradi specifične in v resnici izjemno ekstravagantne arhitekture včasih velja za tvegano izbiro celo pri bogatih naročnikih. Tako se je denimo opekel tudi z gradnjo nove transportne postaje na spodnjem Manhattnu v okviru kontroverzne točke nič, kjer sta nekoč stala dvojčka Svetovnega trgovinskega centra v New Yorku. Njegov projekt so ocenili kot predrag, zato ga je bilo treba prilagoditi, predvsem pa se kritikom zdi, da je stavba preveč ekstravagantna glede na svoj namen.

Calatrava je bil rojen leta 1951 v španskem mestu Benimametu nedaleč od Valencije in si je najprej želel postati umetnik. Pri sedemnajstih je nameraval sesti na vlak za Pariz, ki je v šestdesetih prejšnjega stoletja še vedno predstavljal umetniško meko, vendar ideje nikoli ni uresničil. Plan B se je imenoval arhitektura. Po diplomskem študiju arhitekture in podiplomskem študiju urbanizma v Valenciji je odpotoval v Švico, kjer je na univerzi ETH v Zürichu doktoriral iz gradbeništva. Postal je asistent na Inštitutu za gradbeno statistiko in konstrukcijo. V Švici se je tudi poročil in odprl svoj prvi arhitekturni biro; danes ima tri – v Valenciji, Zürichu in Parizu. Med njegovimi arhitekturnimi dosežki so nakupovalna galerija BCE Place v Torontu v Kanadi, olimpijski stadion v Atenah, letališče Sondica v Bilbau, most Campo Volantin v istem mestu, umetniški muzej v Milwaukeeju, železniška postaja Oriente v Lizboni, železniška postaja za TGV v Lyonu, paviljon Swissbau-Beton v Baslu, glasbena dvorana na Tenerifih ...