Tiskane izdaje
V redu, lahko sprejmemo tudi tezo, da so klasične stranke preživel koncept, vključno z delitvami na levico in desnico. Ostane torej sredina, na kateri pa se drenjajo pravzaprav vsi, ker je tako najbolj priročno. Vendar sredina pač praviloma ne pomeni zlate sredine ter sinteze najboljših elementov z leve in desne, ampak praviloma omledno sredino, kjer ni nič oprijemljivega in konkretnega, temveč neskončno polje pragmatičnosti in ad hoc provizoričnih »rešitev«. Improvizacija je na nekaterih področjih sicer zaželena, pogosto celo nujna, vendar Slovenci pri tem nedvomno pretiravamo; brez trdno in jasno razvidne mreže profiliranih strank se celoten sistem prej ali slej sesuje in pri nas se je tako rekoč že sesul.
Res je svet spremenljiv in nepredvidljiv, vendar bi prav zato pričakovali nekaj trdnosti; naj so ljudje še tako naveličani in razočarani nad etabliranimi strankami, brez njih se znajdemo v popolnoma nepreglednem, kaotičnem stanju, kjer od nikogar ni mogoče nič pričakovati in tudi ni mogoče od nikogar zahtevati odgovornosti. Če se ne izkaže xy, se bo morda yx; če bo tudi ta zatajil, na priložnost gotovo čaka še več njunih, bolj ali manj anonimnih in nepredvidljivh »soimenjakov«. Namesto kolikor toliko uglašenih orkestrov – nihče ne pričakuje kakšne posebne virtuoznosti, ampak vsaj osnovno poznavanje not – postaja slovenska politika »one man band«, ki po vsakih volitvah z vseh vetrov sestavi zasilno zasedbo. In ta navadno obvlada le obrabljene šlagerje, vodilni vokal pa neredko poje na playback.
In tako kot politika ostaja v takem vakumu vse bolj tudi celotna slovenska družba. Vse je relativno, neobvezujoče, razrahljano in nedefinirano, kljub brezštevilnim analizam je stanje vsak dan bolj konfuzno. Pravzaprav ni več institucije, ki bi simbolizirala trdnost in zanesljivost, prav tako skoraj ni več posameznika, ki bi mu lahko zaupali. Ne le v politiki, tudi v gospodarstvu, šolstvu, na univerzi, v kulturi, sodstvu, zdravstvu, športu ... so nastale nenavadne strukture, v katerih sicer ne manjka odličnih ali vsaj korektnih posameznikov, vendar jim osnovni ton dajejo osebe dvomljive integritete.
Od vsega tega tarnanja sicer ni nobene koristi, treba pa je končno priznati, da smo precej zašli. Položaj seveda ni brezupen in nerešljiv, vendar rešitev gotovo ne bo prišla čez noč, še manj bo preobrat delo enega samega domnevno karizmatičnega voditelja, ki ga ljudje že skoraj enačijo z mesijo. To bo dolgotrajno in mukotrpno sestavljanje črepinj, ki bo trajalo vsaj nekaj generacij, pri tem pa bo nujno spoznanje, da je vse odvisno od nas državljanov, saj do blaginje ne vodi nobena bližnjica. To bo morda za marsikoga boleče, saj se je najlažje zanašati na paternalizem in vodstvo nekoga »zgoraj«, vendar prej ko se dokopljemo do tega spoznanja, bolje bo.
