Tiskane izdaje
»Naše oblikovanje sledi filozofiji minimalizma, s čimer se želimo ogniti neredu in kopičenju stvari,« pravi japonski arhitekt Cucui Ohkami. Trenutno živi v Kaliforniji kot gostujoči profesor na univerzi v Berkeleyju, kjer predava tudi o tem, kako prilagodljivi morajo biti Japonci, saj so vedno v primežu prostorskih omejitev. V preteklosti so Japonci fleksibilnost prostorov zagotovili z drsnimi vrati iz riževega papirja, danes to poskušajo doseči z medetažami in notranjimi dvorišči, ki se odpirajo v zaprte bivalne prostore. Veličino narave poskušajo v prostor pripeljati z zasaditvijo drevesa v notranjem dvorišču ali na balkonu ali zgolj z režami v stropu, ki v prostor prinesejo košček neba in svetlobo. Bistvo sodobne japonske arhitekture tako predstavlja osredotočenje na detajle in materiale – slednji določajo značaj prostora, med njimi pa v zadnjem času izstopajo beton, les in steklo.
Japonski arhitekti so pri načrtovanju hiš prisiljeni upoštevati vrsto omejitev, kot so majhne parcele v prenaseljenih urbanih središčih in vedno prisotna grožnja potresa. Da jim v takšnih okoliščinah uspe načrtovati zanimivo, uporabno in stabilno stanovanjsko arhitekturo, morajo razmišljati kar se da inovativno. Pri tem posebno pozornost namenjajo izbiri materialov, tehnologiji in naravni svetlobi. Kako jim to uspe, v knjigi The Japanese House Reinvented (Na novo izumljena japonska hiša), ki je izšla pri založbi Monacelli Press, piše arhitekturni publicist Philip Jodidio. Avtor je prepotoval Japonsko po dolgem in počez, da se je lahko seznanil tako s hišami kot z arhitekti, ki so jih načrtovali.
V knjigi je predstavljenih 50 sodobnih japonskih hiš, zgrajenih v zadnjih letih, med katerimi so poleg manj znanih in še neuveljavljenih arhitekturnih imen tudi stanovanjski projekti mednarodno priznanih japonskih arhitektov, nagrajenih s Pritzkerjevo nagrado, kot so Tadao Ando, Šigeru Ban in Kazujo Sedžima. Vsaka hiša je predstavljena z barvnimi fotografijami in prostorskim načrtom za boljšo predstavo, da si bralec lahko bolj jasno predstavlja, kako je arhitektu uspelo izrabiti (omejeni) prostor. Knjiga predstavlja večno predanost Japoncev inovacijam v oblikovanju in tehnologiji, lastnostih, ki so jih po drugi svetovni vojni uvrstile na svetovni zemljevid industrijske odličnosti.
Japonska arhitektura in umetnost gradnje sta od nekdaj predstavljali močan navdih tudi za številne evropske arhitekte, ki so že v začetku 20. stoletja potovali na Japonsko proučevat japonsko arhitekturno dediščino; med njimi sta bila tudi Walter Gropius, ustanovitelj Bauhausa, ter znameniti nemški arhitekt in urbanist Bruno Taut. Evropski modernisti so se na Japonskem navduševali zlasti nad jasnostjo forme, učinkovito kombinacijo materialov in čistostjo interjerjev japonskih hiš. Občudovali so odsotnost vsega odvečnega, ki je bilo vsaj v 19. stoletju tako zelo značilno za evropsko arhitekturno prakso, ter želeli enako čistost in minimalizem vpeljati tudi v bivanjsko kulturo stare celine. Po drugi svetovni vojni so se arhetipski minimalistični koncepti japonskega bivanja nekoliko spremenili. V japonsko estetiko se je poleg enostavnosti vtihotapil kič, ki je pomenil nov element, s katerim so se morali spoprijeti arhitekti, da bi tradicija znamenite japonske čistosti ostala na prvem mestu.
Bistvo sodobne japonske arhitekture je v ustvarjanju občutka svetlobe, prostora in miru. Slednje je še toliko večji izziv ob že omenjeni izjemni zgoščenosti gradnje, ki določa japonsko urbano geografijo, obenem pa kreira vedno prisotno urejeno zmešnjavo. Kot pravi avtor knjige Philip Jodidio, to pomeni, da so japonski arhitekti prisiljeni razmišljati zunaj okvirov oziroma gabaritov gradbene parcele, in to dobesedno. Osnovne elemente arhitekture, kot so zidovi, okna in tla, so inovativno predelali, da bi rešili oblikovalsko uganko, kako iz minimuma prostora narediti maksimum. Japonske hiše zaradi zgoščenosti gradnje sledijo stanovanjski prostorski logiki, saj jo z vseh strani obdajajo druge stavbe. Z inovativnostjo v mikrostanovanjski gradnji se je japonska sodobna arhitektura uveljavila tudi v mednarodnem kontekstu gradnje. »Japonski arhitekti in njihove stranke so polni presenečenj in nenehno eksperimentirajo s prostorom,« pravi Philip Jodidio, publicist, ki je napisal že več kot sto knjig o sodobni arhitekturi, med katerimi sta tudi monografiji del dveh znamenitih japonskih arhitektov, to sta Tadao Ando in Šigeru Ban.
Elegantne hiše, ki jih Jodidio predstavlja v knjigi The Japanese House Reinvented, se zdijo prav čudežno primerne za bivanje, vendar je za to treba imeti nekoliko poguma. Kot ugotavlja pisatelj, japonske hiše zahtevajo raven bivanja, ki ni za bojazljive. Lahko se namreč zgodi, da v kateri od njih ni jasno začrtane meje med tlemi in zidovi, kot denimo v hiši v Jokohami, ki so jo načrtovali v biroju Takeshi Hosaka, kjer podpritličje spominja na skejtersko klančino. S tem nenavadnim posegom je arhitektom uspelo majhno hišo v dveh etažah raztegniti v tri nadstropja, česar s ceste sploh ni opaziti, s takšnim oblikovanjem pa so v hišo pripeljali dnevno svetlobo. Arhitekti iz biroja Koji Tsutsui and Associates so bivalni prostor hiše v Tokiu, ki so ji dali ime Bent House, povečali z delno zasenčenim betonskim balkonom v obliki trikotnika, ki sega čez hišo. Na njem je dovolj prostora za nekaj zelenja, obenem pa je balkon oblikovan tako, da zakriva pogled na sosednjo hišo, ki stoji povsem zraven. Svetloba prihaja v prostor s pomočjo v trikotnik rezanega nadstreška nad balkonom. »Pri tako majhni hiši, ki je z vseh strani obdana s stavbami, je bilo treba razmisliti, kako zagotoviti svetlobo in zasebnost, poleg tega pa je treba prostor izkoristiti večnamensko,« je dejal arhitekt Satoši Ohkami.
V še eni majhni hiši v Tokiu so si arhitekti iz biroja Hiroyuki Shinozaki Architects izmislili premično stopnišče, ki se prilagaja po višini, poleg tega so predvideli tudi dinamiko prostorov glede na spremembe v potrebah stanovalcev, ki se z leti vedno pokažejo. Kljub veliki prenaseljenosti Japonci namreč tako kot marsikje drugod po svetu raje živijo v samostojnih hišah kot v stanovanjih in takšnih je približno 60 odstotkov. Rešitve, ki jih arhitekti zaradi takšnega načina bivanja pogosto uporabljajo, da bi povečali omejene prostorske možnosti, so zlasti vmesna nadstropja, notranja dvorišča, zrcalni stropi, tla s pogledom »skozi« v drugo nadstropje, nenavadno postavljeni zidovi in okna, slednja tudi v vseh mogočih velikostih in oblikah, množica balkonov, zaprti oziroma skriti vhodi ... Zelo pomembno je »lovljenje« svetlobe – med rešitvami, ki v dodatno podpritličje prinesejo svetlobo iz zgornjega nadstropja, se uveljavlja metoda »rezanja tal«. Reže v tleh oziroma razmiki med ploščami ali deskami prosevajo svetlobo in ustvarjajo iluzijo večjega prostora. »Hiša je resnično odprta, prostori so povezani. Zrak, vonji in zvoki, skratka vsakdanje življenje družine se svobodno pretaka med nadstropji. Zdaj je pravi trenutek, da prenovimo celoten koncept hiše in ustvarimo nov način bivanja. To si želimo ne le arhitekti, temveč tudi naročniki,« pravi arhitekt Hasegava.
