Dizajn

»Izdelujem pohištvo, ki mi je všeč. Ko se dotaknem lesa, se zgodi moj džez – takrat se predstava lahko začne,« pravi britanski oblikovalec Sean Dare. Odraščal je v Afriki in to je zaznamovalo njegov odnos do dela. Gre seveda za rokodelstvo. V Afriki so vse vrste stvari izdelovali ročno, potem pa izdelke prodajali na živahnih in pisanih tržnicah, ki povprečnega Evropejca, navajenega na red in trgovska pravila, ne morejo pustiti hladnega. Želel si je, da bi tudi sam nekoč lahko ustvarjal kaj čudovitega z rokami, zato se je odločil, da pridobi ustrezno izobrazbo in spretnosti, ki mu bodo to omogočile. Težko bi na prvi pogled dognali, da ima njegovo pohištvo afriške korenine, na drugi pa se nam kmalu začne svitati – temnejši les, močne barve, drzne forme, poudarjeno arhitekturna estetika, ki spet prihaja v modo.

Za njegovo pohištvo je značilna oblikovalska odločnost, geometrijska drznost, ki je tipična za stare rokodelske mojstre. Rad ima bolj koničaste forme, pri oblikovanju se rad igra s koti. Sam svoje pohištvo povezuje z oznako smart in casual, duhovito in ležerno. Seanova ležernost je drugačne vrste, bolj kot z ležernostjo je njegovo pohištvo povezano z odnosom do življenja. Ne mara histerije in velemestnega hrupa, saj živi in dela v odmaknjenem letovišču Brighton na jugu Anglije.

Pravi, da je za dobro oblikovanje značilno, da je brezčasno, nekoliko posebno z občutkom za slog ter da v življenje vnaša veselje in dobro počutje. Udobje je samoumevno, vendar Dare zagovarja nekakšno trezno in razumno udobje, zato pri njem ne boste našli debelo oblazinjenih stolov. Za njegovo oblikovanje je značilna minimalistična ostrina, ki deluje urbano, trendovsko in sodobno, hkrati pa surovo in skoraj ruralno.

Sean Dare je našel svojo tržno nišo, ki se močno spogleduje z legendarnim angleškim rokodelskim gibanjem arts and crafts. Njegovo pohištvo določa oblikovalska trdost, ki izhaja tako iz njegove afriške vzgoje kot britanske konzervativnosti. Odtod lahko brez zadrege potegnemo pojme, kot so čvrsto, solidno, masivno, pristno in resnično. Za sodobni dizajn se pogosto zdi, da gre za nekaj mimobežnega, trenutno modnega in hipnega, pohištvo, ki je moderno zgolj ta trenutek, že naslednji pa bo vse izpuhtelo v zrak. Vendar tega ne moremo trditi za Darovo pohištvo, prav nasprotno, blagovna znamka Dare Studio je zagotovilo za pohištvo trajnega videza in kakovosti.

Je izrazito družinski človek, najbolj pa uživa na sprehodih s psom. Rad potuje, bere časopise in spi – tako si napolni baterije in nabere nove ideje za oblikovalska raziskovanja. Na listi njegovih najbolj vznemirljivih potovalnih ciljev je na prvem mestu Machu Picchu v Peruju, zaradi zgodovine in izjemne naravne kulise tega nenavadnega kraja. Študiral je oblikovanje pohištva in ekonomijo (Furniture Design & Business) na univerzi Bournemouth na jugu Velike Britanije, kot začetnik pa se je uril v podjetjih, kot so Ercol, Knightsbridge Furniture, CB2, M&S ter Conran in Liberty. Kot se za vsakega resnega oblikovalca spodobi, ima seznam oblikovalskih zvezdnikov, ki jim skuša biti podoben, kot so Carlo Mollino, Vladimir Kagan, George Nelson in Charlotte Perriand. Navdušujejo ga njihovi jasen oblikovalski jezik, dobri materiali in brezčasna eleganca.

Njegovo pohištvo ni prefinjeno in morda ne dovolj komercialno zanimivo, da bi ga prodajali v velikih salonih, vendar je prav to prednost. Pred dvema letoma so ga začeli prodajati v prestižni londonski veleblagovnici Harrods, kar je zanesljiv pokazatelj, v kateri svet sodi njegova blagovna znamka. Vendar v resnici Sean ni zelo ambiciozen in si ne zida gradov v oblakih. Pravi, da si ne želi biti najboljši oblikovalec na svetu, ne gre mu za slavo, rad bi le oblikoval čedno pohištvo, ki bo ljudem v veselje in ga bodo radi in s pridom uporabljali.

V posel je vključil tudi družino – mamo, sestro in ženo, ki je umetnica ter se med drugim ukvarja z izborom barv, selekcijo tkanin in vodenjem razstav. V svoj posel je investiral vse, zato je vesel, da se mu je izšlo in da njegovi blagovni znamki na trgu odlično kaže. Za vsakega mladega oblikovalca so prvi nastopi na trgu izrazito stresni in tudi Sean je bil v skrbeh, da bo z afriško-britansko mešanico pogorel. K sreči se je zgodilo ravno nasprotno: kritiki kimajo, da je njegovo pohištvo nedvomno nekaj najboljšega, kar smo lahko videli na trgu v zadnjem času.

Odličen odziv pri kupcih je doživela njegova kolekcija Katakana, ki jo sestavljajo stoli in pisalna miza, pohištvo pa je narejeno iz masivnega hrastovega ali orehovega lesa. To sta materiala, ki zagotavljata prestiž, obenem pa gre seveda predvsem za uporabnost. »Če ti kot oblikovalcu uspe, da brez zadrege potegneš stol izza pisalne mize, si zmagal,« se šali Dare. Navdih za to kolekcijo je iskal v zgodnjem otroštvu in skoraj obsedeni ljubezni do pohištva iz petdesetih let prejšnjega stoletja, ki mu danes pravimo retro. V Zambiji je živel do šestega leta. Rojen je bil v mestu Kabve, ker je oče tam dobil službo. Iz tega obdobja se ne spominja veliko, vendar je kasneje večkrat potoval v Afriko, kar je prebudilo stare spomine.

Katakana je obrtniška kolekcija, ki odlično ilustrira njegov posluh za reinterpretiranje klasike. Za kolekcijo luči Cage je navdih poiskal v starih rudarskih svetilkah, obdanih z zaščitno košarico iz žice. Takšne luči so v zadnjem času precej priljubljene, saj tudi drugi oblikovalci navdih iščejo v nekdanji industrijski estetiki oziroma opremi propadlih industrijskih objektov. Vendar kljub vtisu izrazite domačnosti njegovega pohištva ni specializiran za dnevne sobe.

Sean Dare dokazuje, da je tudi v pregovorno dolgočasnih in hladnih poslovnih ambientih zavel nov veter. Pred kratkim je opremil pisarne vodilnih v britanski medijski hiši BBC in hotelov na Portugalskem in v Maroku. Zdi se mu, da se zadnja leta prebuja tudi sicer konzervativni britanski trg, kjer se najbolje prodaja tradicionalno pohištvo z vonjem po bogato okrašenem viktorijanskem obdobju. Za sodobno pohištvo se navdušuje zlasti mlada generacija oziroma tisti med njimi, ki imajo nekoliko več pod palcem, da si lahko privoščijo dizajnersko pohištvo. Nekoč bi rad delal skupaj z drugimi oblikovalci; zaveda se, da so vsi v istem čolnu. Rad bi ustvaril nekaj takšnega, kot je bilo gibanje arts & crafts v 19. stoletju, da bi povezal enako misleče oblikovalce, njihova znanja in spretnosti. Tako bi lahko skupaj nastopali na trgih, si izmenjevali informacije, vodili finance, predvsem pa bi bila to skupnost, ki bi predstavljala združeno britansko oblikovanje. •