Tadž Mahal, simbol popolnosti

Odmislimo le napol verjeten mit, da je spomenik ljubezni. Ignorirajmo bližnjo okolico, ki je pravi spomenik indijski onesnaženosti, prometnemu kaosu in odsotnosti vsakršnega urbanega planiranja. Ostane trditev, da je Tadž Mahal najpopolnejša zgradba na svetu.

Simbol popolnosti torej. S svojo elegantno preprostostjo, zrcalnimi odsevi, popolno simetrijo, čistimi linijami in prefinjenimi stenskimi dekoracijami je vrhunec mogulske arhitekture srednjeveške Indije, združitev najboljših prvin perzijskega, otomanskega in islamskega stavbarstva.

A da bi razumeli in cenili lepoto Tadž Mahala, v resnici ni treba vedeti ničesar ne o Indiji, ne o arhitekturi, ne o zgodovini srednjeveškega mogulskega imperija. Tadž Mahal namreč vpliva na percepcijo gledalca na neki nezavedni ravni, komunicira z vsakim človekom tako, da ob pogledu nanj čuti globoko estetsko zadovoljstvo. »Zdi se nam nekaj čudovitega, popolnega, prepričljivega, močnega,« pravi umetnostna zgodovinarka dr. Shobita Punja.

Agra, središče mogulskega imperija, je bila na višku razcveta od sredine 16. do sredine 17. stoletja, v času vladarjev Akbarja, Džahangirja in šaha Džahana. Šah Džahan je bil tisti, ki je zgradil novo prestolnico Delhi. In zgradil je Tadž Mahal. Zgodbo pozna vsak Indijec, slišalo jo je tudi na milijone turistov z vsega sveta: ko mu je leta 1631 umrla tretja žena Mumtaz Mahal (»Ljubljeni okras palače«) na porodu štirinajstega otroka, ga je to tako potrlo, da mu je čez noč osivela brada. Po letu dni žalovanja pa je sklenil ljubljeni ženi postaviti mavzolej, kakršnega še ni videlo človeško oko.

V svojo dvorno palačo je dal poklicati najboljše arhitekte, gradbince in obrtnike tistega časa. Prišli so celo iz Bagdada in s turških otomanskih dvorov. Oblikovalci vrtov so bili iz Kašmirja, kaligrafisti iz perzijskega Širaza, kamnoseki, kiparji, mojstri za mozaike, načrtovalci kupole in zidarji iz Bukare, Konstantinopla in Samarkanda. Imena vseh arhitektov niso znana, saj so bila nepomembna: vsa čast in slava sta šli v skladu z običaji takratne dobe tistemu, ki je dal denar za gradnjo. Še več, šah Džahan osebno se je veliko posvečal gradnji, vsak dan se je posvetoval z arhitekti in gradbeniki.

Na stroške se, kajpada, ni gledalo. Velikanske količine najodličnejšega belega marmorja so pripeljali iz Radžastana, rdeči peščenjak so pritovorili iz Delhija. Dragoceno kamenje so prinesle karavane z vseh štirih koncev imperija in še od dlje: jaspis iz Pandžaba, karneole iz Bagdada, turkize iz Tibeta, malahit, žad in kristal iz Turkestana pa bisere, diamante, emeralde, safirje … skupaj več kot 40 vrst poldragih kamnov.

Neprimerljiv je z gradnjo egiptovskih piramid, a statistika gradnje mavzoleja za mogulsko vladarico je vseeno impresivna: več kot dvajset tisoč ljudi je gradilo celoten kompleks več kot dvajset let (sam mavzolej pa »le« osem). Skozi Agro so zgradili več kot deset kilometrov dolgo klančino, da so lahko zvlekli ves material na vrh kupole. In gradnja kupole je bila še poseben podvig: najprej so sezidali velikanski gradbeni oder iz opek – kar je stalo več kot celotni projekt – s katerega so potem gradili velikanski obok.

Kompleks na levem bregu svete reke Jamuna poleg mavzoleja sestavljajo glavni vhod, vrt, mošeja in gostišče. Mavzolej stoji na privzdignjeni ploščadi, zato ima za ozadje že zadnjih 360 let le neskončno nebo. V štirih kotih stojijo štirje minareti, rahlo nagnjeni proč od kupole, da se ne morejo podreti nanjo. Na zahodni strani mavzoleja je džamija, na vzhodni gostišče, namenjeno počitku romarjev. Zgradbi sta zrcalni podobi druga druge in s tem skrbita za strukturno simetrijo, s svojo rdečo barvo pa tudi za barvni kontrast središčni stavbi.

Velik del kompleksa zavzema vrt, ki je prav tako strogo simetričen in urejen v skladu z islamskimi arhitekturnimi načeli: po Koranu je razkošno, dobro zalito zelenje simbol paradiža. Potke delijo vsako od četrtin vrta v 16 cvetličnih gred, na vsaki od njih je okoli štiristo rastlin.

Na vsakem koraku – na stopnicah, na stebrih, na stenskih ornamentih – je videti popolne odseve … Lepota se multiplicira v neštetih ponovitvah.

V mavzoleju se nad vladarskima grobovoma, skritima očem javnosti, dvigata lažna grobova, ki ju pred pogledi obiskovalcev vse naokrog zastira čipkasti zaslon iz marmorja. In skozenj je videti edino asimetrijo, grob šaha Džahana. V svojih načrtih pač ni predvidel, da ga bo sin vrgel s prestola in ga brez posebnih ceremonij dal pokopati poleg njegove tretje žene.

Prvi pogled na Tadž Mahal je varljiv: skozi okvir vhodnih vrat je videti majhen in krhek, pravi dr. Shobita Punja. Šele ko prideš bliže, se ti razkrije njegova prava veličina. Dolg, ozek bazen je postavljen tako, da se v vodi zrcali mavzolej. Njegova kupola sega v nebo osemdeset metrov visoko, brez vsakršnih okraskov, elegantna v svoji belini, ki subtilno spreminja barve glede na razpoloženje neba nad seboj.

Spreminjajoče se barve Tadž Mahala so dober razlog za večkraten ogled. Nebo je perfektna kulisa: ponoči se mavzolej zdi kot majhna šatulja draguljev, ki se sveti v lunini svetlobi. V zgodnjem jutru, ko je nebo rožnato in oranžno, beli marmor mavzoleja odseva ti nežni barvi. In zvečer je, odvisno od barvnih odtenkov neba ob sončnem zahodu, pogled spet drugačen.

Presenetljiva je tudi razlika vtisa, če palačo gledaš od daleč – gladka, brezmadežna marmorna belina, kot da je narejena iz enega samega kosa, ali od blizu – bogastvo okrasja, harmoničnih podrobnosti, motivi, ki se elegantno prelivajo drug v drugega in v sklenjenih krogih krasijo vse stene in stebre od vrha do tal pa tudi grobova. Kaligrafski verzi in citati iz Korana okoli stebrov so, vdelani v beli marmor, iz temnega jasperja, na desettisoče, če ne milijone cvetlic, listkov in vitic je sestavljenih iz poldragih in dragih kamnov. Posamezen cvet ni večji od desetih centimetrov; kako delikatno so izdelani, pove podatek, da so mojstri za en cvetni list porabili tudi do šestdeset ali sedemdeset drobnih kamenčkov.

Izdelovali so jih v tehniki parčin kari, drugod po svetu znani kot pietra dura. Umetniki so v marmor najprej izklesali vnaprej skrbno izbrane dekorativne elemente. Zatem so izbrali kamne primernih barv, jih nadrobili v drobne kosce, nato pa brusili in drgnili toliko časa, da so natanko ustrezali velikosti luknjic v marmorju, in jih nato prilepili na svoja mesta – s takšno natančnostjo, da je stik med posameznimi delci skoraj neviden.

Razume se, da so različni vzorci premišljeno razporejeni, da se isti motivi ponavljajo v enakomernih zaporedjih in da je mogoče ure in ure pregledovati posamezne cvetove, ne da bi v enem samem odkrili napako …

O tem, ali je šah Džahan res dal zgraditi Tadž Mahal v spomin na ljubljeno ženo Mumtaz Mahal ali ne, strokovnjaki verjetno ne bodo nikoli rekli zadnje besede. Prepričljivi so oni, ki pravijo, da je bila Mumtaz Mahal le ena od njegovih številnih žena in da se je kmalu po njeni smrti poročil z njeno sestro. In vneti so drugi, ki navajajo dokaze o šahovi vdanosti do nje in poudarjajo, da je bila tudi njegova najtesnejša zaupnica in politična svetovalka. A ob pogledu na eno najslavnejših zgradb na svetu obiskovalca prešine misel, da je ta res preveč impozantna, da bi bila namenjena le spominu na vladarjevo ženo, četudi najljubšo. Verjetneje je, da si je mogočni, avtokratski vladar, zaljubljen v lastno veličino, dal postaviti spomenik – samemu sebi. •