Tiskane izdaje
Verigo brezosebnih stolpnic Atlante prekine simpatična meščanska dvonadstropna hiša. Sama samcata je v tej podobi sodobne arhitekture jedro ene najhitreje rastočih urbanih regij v Združenih državah Amerike. In vendar to ni kar neka hiša: je dom Margaret Mitchell, avtorice romana V vrtincu, ene najbolj branih knjig vseh časov, po kateri je nastal tudi najdonosnejši film v zgodovini človeštva.
Pravzaprav bi lahko rekli, da je V vrtincu en sam presežek. Ne le da ima roman pomembno mesto v ameriški literaturi in se še danes uvršča med deseterico najbolj branih knjig vseh časov, že leta 1936, ko je izšel, mu je uspel veliki met. V pičlih šestih mesecih so prodali milijon izvodov, Margaret Mitchell je za svoj prvenec prejela slovito Pulitzerjevo nagrado, knjigo pa so že takrat prevedli v več kot štirideset jezikov. Toda še preden se je to zgodilo, je legendarni filmski producent David O. Selznick potrkal na vrata Mitchellove in si zagotovil pravice za snemanje filma, pisateljici pa zanje odštel vrtoglavih 50.000 dolarjev. Do takrat takšnega rekorda za svoj prvi roman ni uspelo postaviti niti enemu piscu.
Film je debitiral decembra 1939 v Loew’s Grand Theatru v Atlanti, zgodba ameriške državljanske vojne skozi oči mladenke z juga – v ospredju z ljubezensko zgodbo v vojnem vrtincu, ki se plete med Scarlett O'Hara in Rhettom Butlerjem, ki sta ju zaigrala nepozabna Clark Gable in Vivien Leigh – pa je v trenutku obnorela svet. In ga navdušuje še danes. Pa čeprav filmski poznavalci opozarjajo, da je nesporna klasika sporna v več pogledih, zlasti če pomislimo na romantično obravnavo suženjstva in odnos do ženskega spola, ki v grlu puščata težko prebavljiv cmok. A kljub temu zgodovinska romanca, ob filmski premieri katere so v Atlanti organizirali veliko parado in nato še tridnevno zabavo, na kateri so igralci nosili svoje filmske kostume, mnoge trgovine v mestu pa so si nadele videz iz časa državljanske vojne, ostaja megauspešnica tedanjega in današnjega časa.
Ne preseneča, da velja V vrtincu za najdonosnejši film vseh časov, če upoštevamo inflacijo in spremembe tečaja dolarja v zadnjih 75 letih. Prav tako ostaja film, za ogled katerega so v ZDA prodali največ vstopnic. Zgodba se še danes proslavlja s pronicljivimi in večplastnimi liki, epskimi zapleti in razpleti, gledalce zapeljujeta naravnost osupljivi tehnicolor (sistem barvnega filma) in vrtoglavo razkošje filma. Kar seveda ni ostalo neopaženo: film je bil nominiran za kar trinajst oskarjev, osvojil pa jih je deset, tudi za najboljši film, scenarij, glavno in stransko žensko vlogo. V zadnji je nastopila Hattie McDaniel, ki se je leta 1940 v filmsko zgodovino zapisala kot prva temnopolta ameriška igralka, ki ji je z vlogo stare črnske služabnice uspelo osvojiti zlati kipec.
Poleg tega je V vrtincu postavil številne nove standarde v filmski industriji pri uporabi barv, dizajna in drugih posebnosti kinematografije. Na njegovo popularnost tudi v današnjem času pa so pred nekaj leti opozorili rezultati spletne ankete ameriške televizijske mreže ABC in revije People, ki so V vrtincu razglasili za najboljši film vseh časov. Med prvih pet so se sicer uvrstili še Čarovnik iz Oza, Boter, Casablanca in E. T. vesoljček. Predrzna izjava Rhetta Butlerja »Frankly, my dear, I don't give a damn« (»Iskreno, draga, prekleto vseeno mi je«) pa se je zapisala v zgodovino kot eden najboljših in najbolj sočnih citatov.
Kdo je bila torej pisateljica, ki je svojega knjižnega otroka izstrelila na nebo literarne in filmske klasike kot eno najsvetlejših zvezd? Margaret Munnerlyn Mitchell, rojena leta 1900 v Atlanti, je odraščala v času, ko je bil spomin na državljansko vojno med severom in jugom še zelo živ. Menda je z velikim zanimanjem poslušala vojne veterane in ženske, ki so se spominjale tesnih korzetov in vojnih grozot. Ko jo je prometna nesreča leta 1926 za skoraj tri leta prikovala na posteljo, je najprej prebrala vse domače knjige, potem pa jo je mož nagovoril, da je tudi sama začela pisati, seveda o ameriški državljanski vojni.
Ko je ozdravela, je bil roman napisan, vendar je zaradi gospodinjstva pozabila nanj. Zatem je v Atlanto prišel direktor založbe McMillan Latham, da bi odkril mlade knjižne talente, in izvedel tudi za njen roman. Čez noč je bila rojena največja ameriška knjižna uspešnica 20. stoletja, roman V vrtincu. Poleg Pulitzerjeve nagrade leta 1937 je bila Mitchellova zanj nagrajena tudi posthumno: leta 1986 so v ZDA izdali poštno znamko z njeno podobo. Tako kot je z nesrečo začela svojo pisateljsko kariero, jo je podobno usodno tudi končala – zaradi avtomobila. Ko sta z drugim možem Johnom Marschem prečkala cesto, je Margaret namreč zbil pijani voznik, ki je do tedaj zakrivil že 23 prometnih nesreč. Vse do smrti 16. avgusta 1949 se Mitchellova ni več zbudila iz nezavesti.
Toda to so podatki, ki jih je o izjemni pisateljici in njenem delu mogoče prebrati marsikje. Tisto, česar na svetovnem spletu o njej ne boste izbrskali, se skriva v njenem domu, njenih citatih, mislih, rokopisih ob pisalnih strojih in na nekoliko obledelih, a vseeno dobro ohranjenih fotografijah. »I want to be famous in some way – a speaker, artist, writer, soldier, fighter, stateswoman or anything nearly [Rada bi bila slavna – kot govornica, umetnica, pisateljica, vojakinja, borka, državnica ali kaj podobnega],« je januarja 1915 izjavila takrat še kot najstnica. Citat je na stene doma bogate meščanske hiše zapisan še danes.
Dve desetletji pozneje je o svojem romanu izjavila: »In a weak moment, I have written a book ...« (V trenutku šibkosti sem napisala knjigo, op. p.) Mitchellova je namreč od svojega dvaindvajsetega leta delovala kot novinarka: reporterka, kolumnistka in občasna avtorica krajših zgodb v Atlanta Journal Sunday Magazinu. Urednik mestnega časopisa jo je namreč zavrnil, ker je bila ženska. Zato je srečo poskusila pri nedeljski izdaji časopisa, kjer so jo kot novinarko najeli za 25 dolarjev na teden. V naslednjih štirih letih je iz njenega pisalnega stroja prišlo kar 126 krajših zgodb, pod katere se je podpisala kot Peggy Mitchell.
Njeni sogovorniki v intervjujih so bile znane osebnosti, od šarmantnega Rudolpha Valentina do Rebecce Latimer Felton, prve ženske senatorke v zgodovini Georgie, in Theodora »Tigerja« Flowersa, leta 1926 boksarskega šampiona v srednjetežki kategoriji, ki je bil prav tako doma iz Atlante. A napisala je še marsikaj drugega: med drugim kakšnih 85 časopisnih člankov, dvajset knjižnih ocen in malo morje nepodpisanih esejev.
In vendar je bil »trenutek šibkosti« tisti, ki je novinarko postavil ob bok nesmrtnim pisateljskim velikanom. Čeprav kritike o pisateljičinem stereotipnem rasnem prikazovanju Afroameričanov in suženjstva nikoli niso potihnile, je Mitchellova konec tridesetih let prejšnjega stoletja z romanom svetu dala tudi tisto, kar je v duhu dobe depresije in bližajoče se druge svetovne vojne najbrž potreboval: zgodbo boja ameriškega juga, da si opomore in se znova postavi na noge, pa naj bodo žrtve še tako velike. »As God is my witness, I'll never be hungry again [Bog mi je priča, da nikoli več ne bom lačna],« na koncu sage izjavi Scarlett O'Hara. To pa je, jasno, moto zmagovalcev, tistih, ki bodo nazadnje – tako ali drugače – preživeli.
Naj se sliši še tako neverjetno, a kot je mogoče izvedeti v pisateljičini hiši, kjer je danes urejen muzej, je Mitchellova v likih svojega romana pravzaprav upodobila nekatere sorodnike; muhasta Scarlett O'Hara je bila njena sestrična in dobričina Melanie prav tako. Njuna značaja je prenesla na papir – in prav to je morda tudi vzrok za tolikšen uspeh romana, ki je bil v slovenščino preveden v pičlih dveh letih po izidu izvirnika. In če se malce poglobite v družinske fotografije Mitchellovih, ki jih v muzeju na Peachtree Streetu ni malo, utegnete kje naleteti na resnično Scarlett O'Hara ... •
