Tiskane izdaje
Prvo desetletje 21. stoletja je bilo v domeni falange španskih kolesarjev, ki so kot po tekočem traku zmagovali na največjih dirkah sveta. Oscar Freire na svetovnih prvenstvih, Joaquim Rodriguez, Samuel Sanchez in Alejandro Valverde so prevladovali na klasikah in enotedenskih dirkah, a nihče ni dosegel toliko kot veliki Alberto Contador.
Najboljši španski kolesarji tradicionalno prihajajo iz manjših vasi in odročnih pokrajin, kjer sta še vedno prevladovala nogomet in košarka, a ne tako zelo kot v velikih mestih. Alberto Contador prihaja iz vasi Pinto v okolici Madrida, s kolesarstvom pa se je srečal razmeroma pozno, šele pri petnajstih letih, ko ga je nad športom navdušil brat Francisco Javier. Contadorja je takoj opazil sloviti menedžer Manolo Sainz, kar je bilo za Alberta sreča in nesreča hkrati – Sainz je zahteval, naj se Alberto posveti le kolesu in pusti šolanje ob strani, kar je pri le 16 letih tudi storil, njegovi starši pa nad to potezo niti približno niso bili navdušeni in spor so zgladili šele nekaj let kasneje. Alberto se ni oziral nazaj in je spisal kolesarsko zgodbo, s katero je prišel med velikane tega športa.
Prva prelomnica v njegovi karieri je prišla leta 2007, po dveh letih z ekipo Liberty Seguros. Contadorju so napovedovali dobro kariero, a se je njegovo ime začelo pojavljati v povezavi z dopinškim škandalom Operacija Puerto, in čeprav Contadorju niso ničesar dokazali, je ostal brez pogodbe. Konec januarja ga je pod svoje okrilje vzela ekipa Discovery Channel, ki je v njem videla pravega naslednika Lancea Armstronga, ki se je, takrat še kot največji vseh časov, počasi poslavljal od kolesarstva. Contador je julija v Francijo prišel kot obetaven kolesar, nazaj v Pinto pa odšel kot zmagovalec dirke po Franciji in »naslednja velika stvar, ki se bo zgodila v kolesarstvu«, kot so takrat o njem pisali tako španski kot francoski in italijanski mediji.
Od poletja 2007 do leta 2011 je Alberto Contador dobil vse tritedenske dirke, na katerih se je pojavil na startu. Takšne dominacije moderno kolesarstvo ne pomni, še bolj kot zmage pa je bil spektakularen način, kako je Contador tako rekoč pometal s konkurenco. Z večnim nasmehom na obrazu (tudi ko trpi, je Španec videti, kakor da se smeji tekmecem v brk) je poplesaval na pedalih, za vedno bodo v spominu ostali napadi na Angliruju 2008, na Verbierju prihodnje leto ali pa na Etni 2011, ko je pokazal pot Janu Polancu za letošnjo veliko zmago na pobočju ognjenika ... Velikih trenutkov v karieri Contadorja res ni manjkalo. Ko je ob prečkanju ciljne črte »postrelil« namišljene sovražnike, si je pridobil nadimek El Pistolero, a nanj zadnja leta svoje kariere ni bil najbolj ponosen, saj »sem bil videti preveč aroganten in zvezdniški, čeprav se niti približno nisem počutil tako«, je 34-letnik pojasnil, zakaj so njegova proslavljanja v zadnjih letih postala veliko bolj mirna.
Za njim bo v pelotonu ostala vrzel, ki je ne bo mogel zakrpati nihče. Foto: Reuters
Zmage in boji z luksemburškima bratoma Schleck na Galibierju in Alpe d'Huezu tako kot celotna kariera Alberta Contadorja nosijo veliko črno piko – pozitivni dopinški test na clenbuterol med dirko po Franciji leta 2010. »Ko sem slišal za pozitvni test, nisem mogel verjeti svojim ušesom. Starši so me vedno učili, da moram stvari početi pošteno, tudi če zaradi tega ne bom zmagoval. A to je zdaj stvar preteklosti, o tem je že bilo povedano vse,« je v intervjuju za Guardian pred letošnjim Tourom opisal Contador. Trdi, da ga je ponevedoma zaužil z govedino in da ni šlo za načrtno zlorabo prepovedanih poživil. Njegovi zagovorniki poudarjajo, da je tudi Mednarodna kolesarska zveza ugotovila, da je bilo v krvi Contadorja premalo clenbuterola, da bi mu pomagal pri njegovih športnih dosežkih, nasprotniki pa opozarjajo na dejstvo, da so v istem letu v Španiji testirali 19.431 vzorcev mesa in niti v enem niso našli omenjenega steroida.
Primer se je po sodiščih vlekel še dve leti in na koncu so Contadorju vzeli zmagi na Touru 2010 in Giru leto kasneje, a Španec ostaja neomajen, da se mu je zgodila krivica. »Seveda, vseh devet tritedenskih dirk sem dobil pošteno, s trdim delom, zato omenjeni majici še vedno visita na moji steni,« je še dodal za Guardian. Mnenja o njegovi krivdi ostajajo različna, a po omenjeni aferi Contador nikoli več ni bil isti El Pistolero, ki skoraj štiri leta na največjih dirkah ni poznal poraza.
Leta 2015 se je vendarle zdelo, da se vrača na pota stare slave, ko je naskakoval nedosegljivi dvojček Giro – Tour v istem letu. Nazadnje je uspelo Marcu Pantaniju, idolu in figuri, zaradi katere je Alberto sploh sedel na kolo. »Všeč mi je, če me primerjajo z Marcom. Vedno sem želel posnemati njegov slog, saj sva bila oba naravna hribolazca. Ni lepšega, kot da lahko deset minut kolesariš stoje pri vožnji v hrib, nato pa se z enim samim napadom znebiš konkurence,« pravi Contador o Pantaniju ki je, paradoksalno, prav tako odšel v zgodovino kot eden največjih, a z veliko črno piko ob svojem imenu.
Maglia rosa na Giru pred dvema letoma bo (najbrž) ostala zadnja velika zmaga za marsikoga najboljšega kolesarja 21. stoletja. Na letošnjem Touru je poizkušal, a je bil kljub pogumnim napadom vsakokrat prekratek, Vuelto pa je začel z želodčnimi težavami in hitro priznal, da kaj več kot lov za etapno zmago najbrž ne bo mogoč. Nič ne de, tri tedne trajajoč častni krog El Pistolera pred domačimi gledalci je slovo, ki pritiče princu zlate španske generacije.
»Želim si, da se me spominjajo kot kolesarja, ki je stvari počel drugače. Tudi če pozabijo na moje zmage, želim, da me v spominu ohranijo kot nekoga, ki je napadel daleč pred ciljno črto, vedno dal vse od sebe in vsakič poizkušal zmagati dirko, ne glede na vse. Ni mi lahko spremljati sodobnega kolesarstva, ko je vse pod nadzorom močnih ekip. Včasih ni bilo tako, želim oditi v zgodovino kot Alberto, ki je napadel 100 kilometrov pred ciljem,« pravi Španec, ki ne more skriti razočaranja nad potjo, po kateri v zadnjih letih stopa profesionalno kolesarstvo.
V štirinajstih letih profesionalne kariere je zbral sedem zmagovalnih majic na tritedenskih dirkah in stopil ob bok Jacquesu Anquetilu, Bernardu Hinaultu, Eddyju Mercxu, Feliceu Gimondiju in Vincenzu Nibaliju kot eden od šestih mušketirjev, ki so zmagali na vseh treh. V dobi »robotskih« šampionov, ki bolj kot cesto pred seboj spremljajo številke na kolesarskem računalniku, se Albert Contador poslavlja kot eden zadnjih romantikov, ki so se z neustrašno vožnjo na zmago, vedno na zmago, zasidrali v srca kolesarskih navijačev po vsem svetu. •
