Tiskane izdaje
Dave Grohl je glasbenik z živalsko energijo. Tudi če ima zlomljeno nogo, ne neha rjoveti. Ker se je junija letos res temeljito polomil, so ga operirali, mu vstavili šest vijakov, Foo Fighters pa so nekaj koncertov odpovedali. A potem so se vrnili na odre, koncertni niz pa je dobil novo ime, Turneja zlomljene noge. Medtem ko je zobal protibolečinske tablete, je Dave skiciral nekakšen tron, ki je na obeh straneh okrašen z vratovi kitar, na desni strani pa je opremljen še s podpornico za poškodovano nogo. Do trona prišepa ob pomoči bergel, potem pa dve uri prepeva, pripoveduje in nažiga po kitari.
Če bi šlo zgolj za posel, Grohlu tega ne bi bilo treba početi. Kot pevec, kitarist, bobnar in avtor je obogatel. Zelo obogatel. Prvi milijon se je na njegovem računu znašel zato, ker je eden od treh avtorjev megahita skupine Nirvana Smells Like Teen Spirit. Pri Nirvani je bobnal in pisal od začetka – dokler se ni Kurt Cobain ustrelil. Grohl je bil tedaj mladenič. Leta 1994, ko je Cobain umrl, je bil star 25 let. V naslednjih dvajsetih letih je zaslužil še kakšnih 200 milijonov. Le dva bobnarja sta zaslužila več od njega – Beatle Ringo Starr in Phil Collins.
Vendar Dave ni zgolj bobnar. Igra vse po vrsti. In prepeval, dobro prepeva. Ko je bil pri Nirvani, je bilo jasno, da gre za vrhunskega bobnarja, ki glasbo razume in čuti. Ko je Kurt Cobain umrl, se je kot glasbenik lotil še drugih stvari. Itak se je v življenju najprej naučil igrati na kitaro, bobni so prišli pozneje. In ko je začel znova, je za nazaj postalo jasno, da Nirvane ni sestavljal le genialni Kurt s podpornim osebjem, temveč je Nirvana nastala kot kemijska reakcija vsaj dveh izjemnih osebnosti.
Četudi ima danes status megazvezdnika, se obnaša, kot da občinstvo sestavljajo njegovi osebni prijatelji. Poleti je tisoč mulcev iz italijanskega kraja Cesena odigralo komad Foo Fightersov Learn to Fly. Pravzaprav so posneli vabilo, naj Dave in ekipa pridejo v Ceseno. »Obljubim, kmalu se vidimo,« je odgovoril Dave. Vabilo iz Cesene si je ogledalo 25 milijonov ljudi. Novembra Foo Fighters res prihajajo v Italijo, vendar Cesena za zdaj ni na seznamu koncertnih prizorišč.
Dave je bil včasih mulc. Igral je v gimnazijskih bendih. Mama ga je prepisovala iz šole v šolo, ker je bila prepričana, da bo sprememba okolja pozitivno vplivala na njegov odnos do marihuane. Ko je bil star sedemnajst let, je šel na avdicijo. Skupina Scream, ki danes velja za pionirsko skupino washingtonskega hard core punka, je namreč potrebovala bobnarja. Dave se je na avdiciji zlagal, da je star dvajset let. Sprejeli so ga. Pustil je šolo in šel na pot. Scream so potem križarili. Neznani punkerski bendi so se po svetu prevažali s starimi kombiji, polnimi spalnih vreč, umazanih cunj in instrumentov. Ker so z igranjem zaslužili za sendviče in bencin, so spali pri prijateljih, prijateljih od prijateljev. Včasih tudi v kombiju.
Takrat enkrat, menda je bilo leta 1986, jih je v Ljubljano pripeljala Irena Povše, danes Buba Booking. »Imaš kaj prostora, da bi pri tebi prespalo par ljudi?« je vljudno vprašala. Ker staršev ni bilo doma, hiša pa je bila velika, sva bila hitro zmenjena. Ti meni dve karti za koncert, jaz tebi prenočišče za potnike, tuš in veliko skledo špagetov. Med potniki je bil tudi mulc, ki se je ostalim članom skupine na avdiciji zlagal, da je star 20 let. V resnici je bil mladoleten. Ni bil glasen. Na mladoletnega slepega potnika sem potem pozabil.
Medlo se spominjam le, da je za bobni sedel mulc, ki je imel v sebi živalsko energijo.
