Tiskane izdaje
Zamisli proizvajalcev, da bi iz obstoječega arzenala tehnike in proizvodnih zmogljivosti naredili novo kombinacijo, ki bi jim prinesla večji uspeh in dobiček, nikoli ne zamrejo. Zadnja leta je izpod okrilja znanih imen vzniknilo kar nekaj »novih« znamk, ki se bolj ali manj uspešno prerivajo za prostor na avtomobilskem zemljevidu.
Če se ozremo le nekaj let nazaj, se lahko spomnimo, da je Seat veljal za kronično šibko točko sicer finančno zelo uspešne skupine Volkswagen. Zadnji dve leti se je položaj te španske znamke le izboljšal. Precej je novih modelov, npr. ibiza, ateca in nazadnje arona, kar je lani zadostovalo za lep poslovni izid. Poslovali so z rekordnim dobičkom in prodali 468 tisoč avtomobilov. A še nekaj so dodali – nedavno so potrdili prejšnje namige, da bodo ustanovili novo znamko Cupra. Oznaka cupra je bila doslej le dodatek v imenu najbolj športnih izpeljank Seatovih modelov. Prva, ki jo bodo prikazali samostojno, bo na bližnji razstavi v Ženevi cupra ateca, športno navdahnjena različica znanega SUV-a s čvrstejšim podvozjem in dvolitrskim turbobencinskim motorjem s skoraj 300 KM. Ko smo že pri dvolitrskih motorjih: Seat je oznako cupra prvič uporabil leta 1996, in sicer pri zmogljivi različici modela ibiza, s čimer so proslavili takratno zmago na svetovnem prvenstvu v reliju prav v kategoriji dvolitrskih motorjev. Cupri ateci naj bi sledili drugi dodelani modeli pod novo znamko (npr. leon, ibiza), čez nekaj let pa menda obstaja možnost, da bi Cupra dobila popolnoma samostojen model, ki ne bi bil že znan kot seat. Kakor je za Autocar pojasnil prvi mož Seata, Italijan Luca de Meo – pred leti je bil zaslužen za nadvse uspešno uvedbo sodobnega fiata 500 –, bi utegnila Cupra, ki bo cenovno postavljena višje, še pred Seatom dobiti pogonski sistem v smislu hibrida ali priključnega hibrida. Cupra se bo kot nova znamka tržila tudi v Sloveniji.
Drugi »samostojni« športniki
Seatova odločitev o nadgradnji v znamko ni prva doslej. Fiat ima že nekaj let športno znamko Abarth, z značko škorpijona prodajajo sicer v osnovi znana, a še bolj našpičena modela, ki nosita ime 595 in 124 spider turismo. Znamka se imenuje po Karlu Abarthu, ki se je rodil v začetku prejšnjega stoletja, med drugim predeloval izpuhe in pri tem sodeloval z Italijani. Ti so veliko pozneje vse skupaj obudili in ime najprej dodajali na pogosto neposrečene športnejše izvedbe fiatov, od leta 2007 pa so temu le namenili več pozornosti in uvedli samostojno znamko. Fiat ne objavlja podatkov, koliko avtomobilov znamke Abarth proda na leto. Verjetno gre za dokaj majhne številke, nič ni slišati, da bi dodali še kakšnega, modeli iz Alfe Romeo nekako ne sodijo pod to ime.
Podobno ne vemo, koliko zelo športnih avtomobilov RS (Renaut Sport) proda Renault, čeprav je posebno megane RS, ki je bil lani pripravljen na novo, vedno njihova tovrstna uspešnica. Je pa Renault lani storil veliko bolj smelo potezo, ko je oživil znamko Alpine. Za zdaj le z modelom alpine RS 110, ki kljub temu, da ga izdelujejo v Dieppu, kjer nastajajo renaulti RS, nikakor ne deluje kot del nekakšne podznamke, ki naj bi se šele razvila, temveč zelo samostojno, drugače in privlačno. Žal ga tržijo le na nekaterih velikih evropskih trgih, v Sloveniji (še?) ne.
Še en primer moramo omeniti ob Cupri. Podobno potezo je nedavno povlekel švedski Volvo, in sicer zdaj snuje samostojno znamko Polestar. Polestar, ki smo ga tudi v teh krajih že spoznali po sinje modrih zmogljivih izpeljankah Volvovih modelov (npr. volvo S60 polestar), je bil najprej zamišljen precej klasično športno, saj ime izhaja iz nekdanjega podjetja za dodelavo športnih avtomobilov, zdaj pa naj bi šlo predvsem za zmogljive elektrificifrane modele. Švedi so to strategijo predstavili lani jeseni in pokazali prvo študijo polestar 1, kupe z zmogljivim hibridnim pogonom, ki naj bi ga v proizvodnjo vpeljali sredi prihodnjega leta. Šlo naj bi za omejeno serijo, pozneje načrtujejo še limuzino in športnega terenca izključno na elektriko, ki naj bi bila malce bolj množična. Znamko Polestar bodo v Evropi tržili le na skupaj 80 mestih, tudi sam način naj bi bil drugačen od klasične prodaje, bolj v smeri najema in ponudbe vseh storitev, povezanih z avtomobilom, ki bi jih opravila tovarna.
Imena, ki smo jih omenili doslej in so izšla izpod okrilja večjih znamk, imajo tako ali drugače bolj športni pridih. Bilo pa je tudi nekaj poskusov v drugo smer. Če je recimo Ford v želji po konkuriranju bolj premijskim proizvajalcem pred dvema letoma dokaj previdno uvedel nekakšno podlinijo vignale – kar pomeni: več in boljša oprema za modele mondeo, S-max, edge in kuga –, je bolj smelo v to smer že leta 2009 krenil francoski koncern PSA Peugeot Citroën, ki je Citroënovemu modelu C3 dodal še značko DS in ga naredil bolj šik.
Leta 2015 je DS postal samostojna znamka, črki seveda ne skrivata nostalgije po nekdanji avantgardni žabi. Za Evropo so doslej pripravili tri modele (DS3, DS4, in DS5), a po uvodnem uspehu zdaj povpraševanje usiha. Prav veliko novosti za Evropo namreč že nekaj časa ni bilo in lani se je tu prodaja zmanjšala za 30 odstotkov na 45 tisoč primerkov. Znamka potrebuje vnovičen zagon. Videli bomo, ali ji bo to uspelo s športnim terencem DS7 crossback, ki nastaja na Kitajskem in naj bi ga v Evropi začeli prodajati letos, za Slovenijo pa za zdaj še ni nič znanega.
