Tiskane izdaje
Če za pot v službo porabite 25 minut, torej 50 na dan, boste na letni ravni zbrali 200 ur sedenja za volanom. In to samo na dnevnih, recimo jim delovnih migracijskih poteh. Kar niti ni slab rezultat, še posebno če se v resnici več vozite kot stojite. Sotrpini v Londonu, Amsterdamu in Bruslju, na primer, samo v stoječih kolonah preživijo 50 ur na leto. Se pa oni lahko tolažijo, da je v Parizu še slabše, tam v zastojih presedijo več kot 70 ur na leto. To je tako, kot če bi tri dni stali na mestu in dihali smog. Kaj je slabo in kje je še slabše, je torej stvar perspektive. Evropska komisija pa je izračunala vrednost gospodarske in širše družbene izgube zaradi zastojev in dolgotrajnega prevoza na delo, znesek je izjemen in na letni ravni znaša 130 milijard evrov. Če dodamo še, da transport v celoti ustvari četrtino vseh izpustov in da jih od tega kar 71 odstotkov pridela cestni promet, je slika dnevnih zastojev še slabša.
Avto za kolone
O tem smo razmišljali, ko smo se odločali, v katere jutranje in popoldanske kolone se bomo podali z našim hibridnim aurisom. Glede na prej opisana dejstva bi bilo dobro razmisliti tudi o tem, da bi v prihodnje vse avtomobile preizkusili v podobnih razmerah, saj bi tako dobro ocenili tudi raven njihove »primernosti« za premikanje v koloni, ki je vedno bolj pogosta oblika vožnje po naših cestah. S hibridnim aurisom smo se v jutranjo in popoldansko gnečo podali trije, vsak je imel svojo smer in uro, le cilj ali začetek poti v Ljubljani je bil vedno enak: glavna avtobusna postaja. Ker smo izbrali tri močno obremenjene ljubljanske vpadnice, časa njihove največje obremenitve ni bilo težko zadeti. Gregor se je na pot podal iz Ribnice, in sicer ob sedmih zjutraj, na ljubljansko avtobusno postajo pa je prišel ob 8. uri in 22 minut. Pot je bila dolga 41,5 kilometra, do Škofljice je prispel v solidnih 27 minutah, merilnik porabe je takrat kazal povprečje 3,7 litra. Od tam naprej je šlo v počasi premikajoči se koloni, auris pa je ta najbolj obremenjujoči del poti večidel premagal z električnim pogonom, kar je na koncu porabo ohranilo pri odlični vrednosti 3,9 l/100 km. Gašper je šel na pot iz Ljubljane proti Litiji, odrinil je nekaj minut pred četrto popoldne in imel »srečo«, saj je bil promet »zgledno« gost. Tudi v njegovem primeru se je potrdilo, da je defenzivna in kolonsko umirjena vožnja pisana na pločevino hibridu. Računalnik po 38 kilometrih poti, ki je trajala 45 minut, prikazal povprečno porabo 3,6 l/100 km. Moja pot »domov« pa se je začela ob četrti uri popoldne na ljubljanski avtobusni postaji in končala po 46 minutah in 22,7 prevoženega kilometra na škofjeloški postaji. Merilnik povprečne porabe je pokazal 3,9 l/100 km.
Ko poraba ni vse
K omenjeni ugodni porabi goriva je treba dodati še komentar, in sicer da smo vse poti opravili v običajnem vozniškem slogu in se nismo posebej trudili voziti bolj ekološko, klimatska naprava pa je bila ves čas vključena na avtomatsko delovanje. Čeprav je tako s finančnega kot okoljskega vidika majhna poraba goriva velik dosežek, pa ni edini, ki šteje, saj je zelo pomembno tudi to, kakšno počutje nam omogoča avto in kako lahko ga je upravljati. Med preizkusom smo bili bolj pozorni prav na to in hibridni auris se je s prometnim izzivom dobro spoprijel. Največji vtis zagotovo pusti tiha vožnja, še posebno takrat, ko deluje zgolj električni pogon, zelo dobra je tudi kombinacija s samodejnim brezstopenjskim menjlnikom. Temu sicer radi očitamo premalo posluha za dinamično prestavljanje, a v tem »nedinamičnem« prometnem okolju je delo opravil brezhibno. Ko se človek v časovni stiski pred službo ali po njej usede v tiho okolje avtomobilske kabine in lahko vse zaviranje, speljevanje in pospeševanje opravi s premiki ene noge, namesto dveh in še desne roke, je to zagotovo visoka dodana vrednost, ki pomaga narediti duhomorno pot precej manj naporno.
Hibridni auris je torej kot ustvarjen za dnevne migracije, kako bo opravil z drugimi, zanj morda manj ugodnimi vozniškimi in prometnimi izzivi, pa bomo še poročali.
