Tiskane izdaje
Nekdanji XC90 je spadal med najbolj praktična in varna družinska prevozna sredstva na svetu, novodobni model to nadgrajuje z luksuzom in aristokratskimi občutki. Največ imenitnosti prinaša na vrh finančne in tehnične piramide uvrščeni hibrid T8.
Novodobni XC90 se zdi kot švedska interpretacija rolls-roycea v terenski izvedbi. Slog voljnega usnja, finega lesa in brušenega stekla je skoraj posmeh nemški oblikovni robatosti. Celo kronanim glavam namenjeni range rover bi se lahko zgledoval po švedu. Volvo je hkrati precej logičen in preprost za upravljanje, čeprav si je treba ob prvem srečanju z informacijskim sistemom v obliki zajetne tablice vzeti nekaj časa, da raziščemo različne funkcije in avtomobilske sisteme prilagodimo svojim potrebam. Vse drugo je bolj ali manj užitek, naj gre za položaj za volanom, udobje sedenja, razvajanje s sedežno masažo ali doplačilnim avdiofilskim sistemom Bowers & Wilkins z 19 zvočniki in učinkom koncertne dvorane.
To je hkrati najmočnejši XC90 z dvojnim pogonom. Prednji kolesi žene 2,0-litrski bencinski štirivaljnik z oznako T6 in 235 kW (320 KM), zadnji par pa elektromotor s 65 kW (87 KM) in litij-ionsko baterijo s 350-voltno napetostjo. Skupne moči in navora je za okroglih 300 kW (407 KM) oziroma 640 Nm med 2200 in 5400 vrtljaji na minuto. Pospešek je vse prej kot anemičen – 2,3 tone težkega silaka zlahka izstreliš do 100 km
h v 5,6 sekunde in nato do elektronsko omejenih 230 km/h. Toda hibridno poslanstvo je seveda drugačno. Gre predvsem za gradnjo tehničnega ugleda v povezavi z možnostjo varčevanja in električne vožnje. S polno baterijo, v katero se v poltretji uri polnjenja s 16-amperskim tokom shrani 9,2 kWh energije, prevoziš najmanj 30 kilometrov – kar velja v normalnih okoliščinah, brez asketskega odrekanja uporabi klimatske naprave in vsega tistega, s čimer razvaja volvo. Na elektriko se pelješ vse do približno 100 km/h, med avtocestnim »jadranjem« je lahko hitrost še večja.Skoraj neslišno vožnjo spremeni močnejše dodajanje plina. Takrat se v pogonsko enačbo vmeša bencinski T6, s katerim se poraba zlahka dvigne čez deset litrov. Enako se zgodi, ko se baterija izprazni in se voziš predvsem na bencin – nekaj elektrike pridobivaš z regeneracijo, a le toliko, da je pospeševanje hitrejše, pogon avtomobila pa bolj suveren. Hibridni XC90 je namreč »mehkejši« terenec od svojih bratov, pri čemer je razlika med močjo pogona na prednjem in zadnjem kolesnem paru na račun klasičnega kardanskega prenosa manjša oziroma po potrebi enaka. To je hkrati volvo, ki se najraje vozi udobno. Z doplačilnim zračnim vzmetenjem se večinoma počutiš kot na zračni blazini. Le čez največje luknje se opcijska 21-palčna kolesa z nizkopresečnimi pnevmatikami peljejo precej slišno.
Hibridni XC90 dokazuje predvsem avantgardnost. Varčevanje z energijo je podrejeno potovalnemu udobju, arhitekturni imenitnosti in vsemu drugemu, kar lahko ponudi najdražji volvo. Tovarniška navedba o 2,1-litrski povprečni porabi, ki bi zahtevala polnjenje baterije vsakih 30 ali 40 kilometrov, se ob vsem tem sliši precej utopično.
