Preizkusili smo: Dacia duster 1.5 dCi EDC

Duster je model, ki je Dacio izstrelil v orbito velikega tržnega uspeha. Že v prvi generaciji, ko je bil to še zelo prvinski nizkocenovni avtomobil. Zdaj že nekaj časa vozi v novi generaciji in postopoma v ponudbo dobiva tehnikalije, ki so bile prej prihranjene za renaulte.

Takšna oprema je bil v testnem primerku šeststopenjski samodejni menjalnik z dvema sklopkama, ki se v koncernu Renault, v katerega spada Dacia, imenuje EDC ali po angleško efficient double clutch. Združen je bil z 1,5-litrskim štirivaljnim dizlom z največjo močjo 88 kW (110 KM) – za zdaj ga ponujajo le v povezavi s tem motorjem. Že nekaj prvih kilometrov je odgnalo strahove o precej povprečnem delovanju avtomatike v kaki drugi dacii, ko je bilo treba za mirno vožnjo zelo paziti pri pritiskanju na stopalko za plin. Ta izvedba nasprotno deluje zelo gladko, mehko, ni cukanja in za to ni treba plina nič popuščati. Vsekakor je vozniku v vsakdanjem življenju predvsem v korist in pripomore k udobnejši uporabi. Tudi dizel deluje korektno, če odmislimo, da ni najtišji. Smo pač le v dacii. Poraba je bila na testu solidna, s šestimi litri pa ne prav revolucionarno ugodna. Ob pohvali, ki si jo zasluži ta avtomatika, omenimo, da je na voljo le pri izvedbi s sprednjim pogonom, s štirikolesnim, ki daje dusterju popoln značaj, žal ne.

Duster, ne glede na pogonsko kombinacijo, še naprej prepričuje z zunanjo pojavo in ravno pravšnjo velikostjo, da ni videti kot kakšna zajetna gmota. Vodljivost morda ni izjemna, a tudi ni slaba, predvsem pa se zdi avtomobil čvrsto postav­ljen na cesto in hkrati udoben, ko brez razburjanja premaguje takšne ali drugačne luknje. V notranjosti mu zamerimo, da je v času testa, ko se je zunaj hitro segrelo, plastika oddajala dokaj neprijeten vonj, sicer pa je glede na dusterjeve začetke zaznaven očiten napredek. Ne nazadnje sem se recimo z na videz dokaj preprostim večfunkcijskim zaslonom na dotik znašel veliko bolje kot z marsikaterim bolj sofisticiranim.