Tiskane izdaje
Pred nami je kar dolgo pričakovana druga generacija Volvovega srednjega terenca XC60. Kot kaže, se je čakanje splačalo, saj je novinec oblikovno nezgrešljiva evolucija predhodnika, hkrati pa prinaša številne novosti, ki jih je Volvo napovedal že z večjim suvom XC90.
Ni dvoma, da Volvo tudi z novim XC60 uspešno nadaljuje svojo zdaj že dobro znano filozofijo premijske kakovosti, popolnega varnostnega paketa, dobrih voznih lastnosti in skandinavskega dizajna. Tako je z značilno masko in zajetnimi LED-žarometi več kot prepričljiv sprednji del vozila, bočne linije, ki jih zaznamujeta položno vetrobransko steklo in presenetljivo nizka linija potniške kabine – kar je glavna razlika glede na bolj »kočijastega« večjega brata XC90 –, pa se iztečejo v skoraj že kupejevski zadek. Na tem so nezgrešljive vertikalno zalomljene zadnje luči in tako ni dvoma, da pred vami stoji čistokrvni volvo.
Razmeroma velike zunanje mere (XC60 je dolg 4688 mm, širok 2117 mm in visok 1658 mm) omogočajo tudi prostorno potniško kabino. Tako voznik in sovoznik uživata na udobnih in električno nastavljivih sedežih, ki dajeta odličen oprijem in imata prav tako električno nastavljiv podaljšek sedalnega dela, zato se nad oporo za stegna ne morejo pritoževati niti visokorasli. Voznik takoj najde optimalen položaj za volanskim obročem in se zlahka znajde med gumbi na armaturni plošči ali »komunicira« prek osrednjega devetpalčnega zaslona na dotik. Podobno udobje vlada na zadnjih sedežih, ki sta dejansko le dva, saj tretji potnik nima svoje »vdolbine«. Kljub prostornosti sem imel sprva nekaj težav pri sedanju za volan, saj je zaradi omenjenega položnega vetrobranskega stekla tudi stebriček A položen, kar je pri vstopanju, vsaj dokler se ne privadite, lahko malo moteče za starejše voznike. Za volanskim obročem pa ne morete zgrešiti, da sedite v premijskem vozilu. Usnje, kromane obrobe in žlahten les so vaši sopotniki … Zanimiva inovacija sta reži oziroma polici pod sedalnima deloma zadnjih sedežev, kamor lahko varno odložite manjšo tablico.
Čeprav je zadnji del XC60 bolj kupejevski kot terenski oziroma karavanski, ima solidno velik prtljažni prostor (že v osnovni postavitvi 505 litrov), ki pritegne pozornost z zanimivo posebnostjo. Izkoristili so namreč zračno vzmetenje in omogočili, da s preprostim pritiskom na tipko, nameščeno na desni steni prtljažnega prostora, znižamo zadnji del vozila za konkretnih 7–8 cm in si olajšamo nakladanje večjih oziroma težjih predmetov; da dvižna vrata odpira elektrika in da jih lahko odpremo zgolj z nihajem noge, je menda samoumevno.
Pod sprednjim pokrovom testnega vozila je bil močnejši od dveh dizlov, ki sta na voljo. Gre za 2,0-litrski štirivaljni turbodizel, ki razvije konkretnih 173 kW (235 KM) največje moči in ima največji navor 480 Nm v razponu od 1750 do 2250 vrt./min. S tem agregatom in osemstopenjskim samodejnim menjalnikom je XC60 odličen in presenetljivo tih prevoznik. Da lahko ustreže vsem vozniškim željam, ponuja štiri vozne režime (eco, comfort, dynamic in off road) in v vsakem se več kot dobro odreže, k čemur svoje doda še stalni štirikolesni pogon. Tako rekoč v vseh voznih razmerah je vozilo nevtralno in odlično vodljivo, k čemur nedvomno zajeten delež prispeva že omenjeno zračno vzmetenje. Še podatka za radovedneže: z najmočnejšim dizlom XC60 doseže največjo hitrost 220 km/h in pospeši z mesta do 100 km/h v 7,2 sekunde. Takšne zmogljivosti seveda imajo svojo ceno in med testnimi vožnjami se je povprečna poraba gibala tesno nad osmimi litri.
Čeprav že osnovna opremska različica vključuje popoln varnostni paket, tako imenovani intellisafe, in povezljivost s svetom (sistem sensus), je bilo testno vozilo obloženo še z zajetnim, kar 23 tisočakov vrednim paketom dodatne opreme, ki je na tem mestu ne morem niti vse našteti.
Drugo mnenje
V sodobnih Volvovih modelih je počutje prijetno in po mojem jim najbolj ustreza prav svetlo okolje kabine, ki poudarja skandinavski slog. Da je takšno bolj občutljivo za umazanijo, je druga stvar. Prostoren se mi je zdel XC 60 dovolj, čeprav je zadaj vse urejeno predvsem za dva! Dizel ni zvezdniški pogon trenutka, ampak najmočnejša izvedba štirivaljnika je delovala zelo dobro. Pri vožnji čez luknje je za moj okus deloval malce pretrdo, morda bi bilo drugače z malo manjšimi kolesi in višjimi gumami. Iz množice varnostnih asistenčnih sistemov naj omenim opozarjanje na vzvratni prečni promet. Res pomaga. Gašper Boncelj
