Preizkusili smo: Nissan micra 0.9 IG-T tekna

Nissan micra že dolgo išče svojo priložnost v nižjem razredu, a so korektno zasnovanemu avtomobilu s prejšnjo generacijo naredili bolj levjo uslugo. Zdaj se je spet dvignila nad povprečje razreda (ne z dolžino, ki ostaja za milimeter pod štirimi metri), je oblikovno drzna, v notranjosti pa zadržano prijazna. Vozili smo najbolje opremljeno različico z litrskim turbobencinskim motorjem.

Ko je micra v bleščeči oranžni barvi, priteguje poglede mimoidočih, ki zagotovo opazijo izbuljen sprednji del in mišičasti zadek, manj pa v zadnja vrata skrito kljuko, zaradi katere se avtomobil zdi nekoliko kupejevski. Notranjost zaznamujejo podrobnosti v barvi zunanjosti, posebna je odlagalna površina na sredinski konzoli, ki je ponoči rahlo osvetljena skozi mrežasto prekrivalo. Snovalci pa so očitno spregledali, da bi bilo kateremu vozniku lahko všeč samozatemnit­veno notranje ogledalo, in tako se je treba tudi v najboljši opremi zadovoljiti z običajnim.

Druge stvari so nesporno Nissanove, z zdaj že ne več zelo sodobno infozabavno napravo vred. Priključil sem jo v Nissanov sistem connect, a kaj več od možnosti sprem­ljanja dela družbenih omrežij (vanje nisem vključen) in veliko bolj uporabnega iskanja ciljev po googlu ne pričakujte.

V micri se spredaj sedi dobro, avtomobil ni videti majhen, tudi zadaj se dva ne bosta pritoževala nad prostorom za noge, bi pa uteg­nili tisti nad 180 cm kdaj pa kdaj začutiti nižji zadnji del stropa. Kakšnih trikov z vzdolžnim pomikom zadnje klopi ni, naslonjalo zadnje klopi se zloži v klasičnem razmerju 60:40. Precej visok rob, ki pri tem nastane, je posledica vdrtega dna prtljažnika, ki zato zagotavlja prostor za ne rekordnih 300 litrov prtljage, obdelan je spodobno, nima pa kakšnih omembe vrednih dodatkov.

Litrski trivaljnik v kombinaciji s petstopenjskim ročnim menjalnikom, ki mu do 66 kW največje moči pomaga turbinski polnilnik, ne skriva svojega tehnološkega izvora, pogosto deluje nemirno in ima precej občutno turbo luknjo – pri spodnjih vrtljajih je kar nekako len, potem pa se razživi, da je kaj. Podobno nemirno poskakuje poraba goriva. Uspelo nam jo je sklatiti do 4,6 l/100 km, a se približati tudi 9 l/100 km, v povprečju pa se je ustavila pri 6,4 l/100 km. Precejšnje nihanje porabe razkriva, da je ta motor zelo občutljiv na način vožnje. Tudi v mestu je lahko varčen, če gre gladko in brez pogostega ustavljanja, zanimivo pa je, da se dovolj spodbudno odreže na relacijskih vožnjah, tudi hitrejših, po avtocesti.

Upravljanje micre ni zahtevno. Avtomobil je prej mehak kot pretirano trd, podvozje pa ima svoje muhe in se občasno odziva nepredvidljivo. Ni ravno moteče, a micra pri tem ne sledi najboljši konkurenci. Prej bi rekel, da jo napada s svojim šarmom, ki ji ga res ne manjka. To še posebno velja za opremo tekna, v kateri mrgoli različnih sistemov za zabavo in pomoč vozniku, med drugim je dodan bolje zveneči zvočni sistem Bose.

Ob vsem naštetem si upa na trgu nastopati tudi z nekoliko višjo ceno, kot bi jo pričakovali, kar kaže na njeno, pravzaprav Nissanovo samozavest. A ko gre za novo micro, so res lahko bolj samozavestni kot pri prejšnji ...