Preizkusili smo: Seat ateca xcellence 2.0 TDI CR 4drive 110 kW

Mehki športni terenci s pridihom karavanov in vse bolj izumirajočih enoprostorcev se danes prodajajo kot vroče žemljice. Na podobne strune igra španska ateca, ki si deli osnovo z nekoliko daljšim tiguanom in z vidika mogočih kupcev najbližjo tekmico, prihajajočo škodo kodiaq.

Prvi Seatov športni terenec ne prinaša revolucije. Za kaj takšnega je njegov dizajn preveč redoljubno sterilen. O romanskih izletih v neznano ni niti sledu. Še največ značaja kaže prednja maska z zajetnim odbijačem in LED-žarometoma, ki pa ju pri osnovnih izvedbah zaman iščeš. Vse drugo deluje razmeroma zadržano, a pod črto prijetno in verjetno na dolgi rok všečno, čeprav v primerjavi s tiguanom španki težko pripišeš enako mero ambicioznosti. Je pa s 4363 milimetri bolj kompaktna, mestno okretna in nasploh priročna, ko je treba najti parkirno mesto, pri potniških centimetrih pa ni nič manjša od Volkswagnovega tiguana. Tako spredaj kot zadaj sediš udobno, čeprav na zadnji klopi ni čudežno veliko prostora, saj je tokrat fiksna, torej ne vzdolžno pomična.

Notranja arhitektura spominja na hišnega leona. Pri merilnikih, sredinski konzoli ali informacijskem sistemu z zaslonom na dotik in morda kakšnim korakom preveč pri dostopanju do določenih menijev ni vidnih novosti. Ima pa ateca z vrha opremske ponudbe sredinski zaslon, ki ga lahko spremeniš v digitalne merilnike – naj gre za športni prikaz trenutne moči, bočnega in vzdolžnega pospeška ter tlaka v turbopolnilniku ali bolj varčevalno ali terensko obarvane informacije, kot je prikaz kotnega pomikanja prednjih koles. Odlagališča za drobnarije so bolj skromna. Predal pred sovoznikom je plitek, vratne police so prej ozke kot široke. Podobno velja za predal pod komolčnim naslonom, ki ga dopolnjuje priročnejše odlagališče pod sredinskim delom konzole. Prtljaž­nik je s 485 litri korekten, vendar daleč od največjih v razredu.

Pričakovan in znan je tehnični ustroj, vključno s štirikolesnim pogonom z elektronsko krmiljeno večlamelno sklopko tipa haldex in seveda 2,0-litrskim dizelskim štirivaljnikom s 110 kW (150 KM) in 340 Nm navora med 1750 in 3000 vrt./min. Korektno zmogljiv stroj ponuja bolj ali manj vse, kar pričakuješ v tem cenovnem razredu. Kar zadeva zmogljivosti, doseže ateca z uglašenim šeststopenjskim ročnim menjalnikom 100 km/h v devetih sekundah in največjo hit­rost 196 km/h. Poraba je z dobrimi šestimi litri spodobna, moči in navora ne pogrešaš. Je pa jasno, da je ta Volkswagnov stroj tudi v tem okolju dizelsko slišen in na trenutke rahlo nemiren. Kakšen izmed bencinskih motorjev utegne biti imenitnejša, a morda manj racionalna izbira. Pogonsko kombinatoriko nadgradi še izbirni gumb z različnimi nastavitvami delovanja motorja, volana in pogona, tako da se avtomobil odziva bolj športno ali terensko.

Najbolj uravnotežena, prijetna in lahkotno vodljiva je ateca seveda na asfaltu. Po tej plati je bližje modelom golfovega razreda kot vozno in dinamično manj talentiranim športnim terencem. A ker na splošno ne prinaša revolucije, je po voznih lastnostih morda kar malo preveč podobna prihajajoči škodi kodiaq. Trenutno eden najbolj všečnih avtomobilov z Iberskega polotoka bo imel ravno v tej češki novosti največjo konkurenco.