Prav neverjetno in žalostno je, kako je z leti vse manj medčloveške olike

Pri 70 letih bi lahko Viktor Koz­levčar počel marsikaj, a je kljub upokojitvi še vedno najraje inštruktor vožnje. Kajti zanj to ni le poklic, ampak način življenja. Neuradno je celo najstarejši inštruktor v Sloveniji, zato je v dolgih desetletjih iz prve roke spremljal, kako so se razvijali avtomobili, ceste in ljudje. Toda če so avtomobili vse boljši, Kozlevčar ne more enako trditi za naše vozniške in človeške vrline.

Koliko let ste že inštruktor?

Natanko petdeset let!

Kako ste učili prve kandidate?

Na Poljanah sta bila včasih klavnica in drevored. Tam smo začeli delati osmice, naprej in nazaj, učili bočno parkiranje … Olupljenih dreves je bilo kar nekaj, saj inštruktor tedaj še ni imel zavore, pa tudi servovolana ni bilo. Pozneje smo vadili na vojaškem letališču v Fužinah. Tam je bil poligon s prometnimi znaki, klanci, luknjami … Potem smo šli po Litijski cesti in naprej po Ljub­ljani. Prvi kandidati so naredili izpit nekje po 15 urah vožnje.

So imeli kandidati svoje avtomobile?

V avtošoli smo imeli fička, kandidati pa so lahko prišli s svojim avtomobilom. Potem smo nanj postavili posebno tablico za avtošolo in šli na vožnjo.

Kdaj so se pojavile prve zavore na sovoznikovi strani za inštruktorja?

Pred približno 40 leti, a to ni bilo nič homologirano. Na Litijski cesti je bil avtomehanik, ki je bil napreden in je namestil zavore tudi v našega fička. Danes potrebuješ dovoljenje in uradni servis.

Koliko resnih primerov ste imeli, ko ste morali nujno zavirati?

Ne veliko, skoraj se jih ne spom­nim. Raje sem poskrbel, da je kandidat resnično znal voziti, preden je šel v resne situacije. Vsakega poskušam tudi sprostiti. Vprašam ga, kaj je po horoskopu, in mu preberem v časopisu. Mora imeti zaupanje. Mnogim spodleti na izpitu, ker nimajo samozavesti. Prav tako peljem vse kandidate na poligon, tudi tiste, ki so izgubili vozniško dovoljenje in morajo izpit opraviti še enkrat. Naredimo vse od A do Ž. Nikoli ne veš, kakšne osnove ima kdo.

Kakšne so najpogostejše napake pri kandidatih?

Nezadostno opazovanje okolice, predvsem pa banalnosti, kot so zapestnice, neurejeni lasje, visoke pete, natikači … Včasih sem imel poln prtljažnik športnih copat, da sem jih posodil kandidatom. A najbolj problematičen je pogled čez ramo. Vsi pravijo, da gledajo v notranje ogledalo, toda tam ne vidiš tistega, kar je vzporedno. Včasih kandidati tudi ne opazijo, da se peljejo mimo bolnišnice z več bolnimi ljudmi. Podobno je na Žalah, kjer je več starejših.

Kaj vas najbolj moti v vsakodnevnem prometu?

Neuporaba smernikov, negledanje čez ramo, prekratka varnostna razdalja … Pred dvema letoma sem učil nekega gospoda, nakar me pokliče čez dva tedna in mi pove: »Poslušaj, Viki, vozim tako, kot si me naučil, toda če na cesti pustim varnostno razdaljo, takoj kdo zapelje pred mene.« Kaj naj mu svetujem? Ne vem!

Res ne?

Moj edini nasvet je, da naj ljudje gledajo okolico in pričakujejo, da jim bo kdo zapeljal pred nos brez smernika. Prav tako bi promet tekel veliko hitreje, če bi vsi vozniki uporabljali smernike. Še vedno tudi rinejo v križišče pri zeleni luči, čeprav ni prostora, in potem zaprejo pot drugim, saj se vmes že prižge rdeča. Miselnost nekaterih je res čudna. Vsak dan se vozijo po isti cesti in preklinjajo, zakaj je gneča, namesto da bi malo pomislili in izbrali kakšno drugo pot ter prišli na cilj bistveno hitreje. Preprosto je premalo spremljanja prometa in logičnega razmišljanja.

»Miselnost nekaterih je res čudna. Vsak dan se vozijo po isti cesti in preklinjajo, zakaj je gneča, namesto da bi malo pomislili in izbrali kakšno drugo pot ter prišli na cilj bistveno hitreje.«
Foto: Gašper Boncelj/Delo

Koliko ljudi naredi izpit v prvem poskusu?

Približno 40 odstotkov. Toda včasih so imeli večjo željo, da se naučijo voziti, danes pa hočejo čim prej na izpit s pomanjkanjem samokritike. Če danes mladega kandidata pelješ na poligon, se že pritožuje, da vse zna in da hoče na cesto, čeprav se na poligonu naučimo vožnje gor in dol po klancu, uporabe ročne zavore, bočnega parkiranja, uporabe smernikov … Vsakega peljem tudi po Trubarjevi ulici in mimo kliničnega centra. Takrat ugotovim, ali zna voziti.

Kako pomembna je psihologija?

Na glavni vožnji je vse preveč strah, podobno kot na maturi. Toda če so kandidati prestrašeni, je to pomanjkljivost inštruktorja. Izzive je treba povečevati počasi. Najprej morajo voziti 50 kilometrov na uro, nato 60, zatem 80 in 100, šele potem lahko gredo na avtocesto. Enako je pri motoristih, ki večajo moč motorja. Ljudi je treba tudi sprostiti. Če kdo volan drži preveč trdo, mu rečem, da ni Aljaž Pegan na drogu. Voznik mora občutiti cesto, kam ga nese, zato ne sme imeti trdih rok. Za vse voznike pa je najboljši namizni tenis, da se navadijo pozornega spremljanja dogajanja.

Občutite osebni poraz, če vaš kandidat ni uspešen na glavni vožnji?

Zelo sem prizadet, saj vem, da smo naredili vse. Vedno si napišem, kaj smo delali posamezno uro, saj mi potem kandidati včasih očitajo, da jih česa nisem učil. Problem je, ker niso pri stvari. Včasih se mi celo dogodi, da kdo med vožnjo brska po telefonu in mi pravi, kje naj končava. Bolj razmišljajo o tem, kdaj bova končala vožnjo, kot o tem, kaj je na cesti.

Največ koliko glavnih voženj je imel vaš kandidat?

Pri meni šest. V vsakem primeru imam najraje, če je glavna vožnja ob dveh popoldne. Takrat je večina semaforjev zaprtih, zato ima kandidat več časa za razmišljanje.

In ur?

120. To je bila 67-letna gospa, toda na koncu je vozila briljantno. Izpit je morala narediti, saj je mož postal invalid, zato je lahko vozila le ona. Tudi na Vranskem je odlično odpeljala. Samo zato, ker je bila osnova prava, saj potem od nje niso zahtevali nič več od tega, kar se je naučila.

Drži, da na vožnjo vpliva polna luna?

Stoodstotno! Tudi prekrškov vidim največ ob polni luni. Spomnim se, da sem učil porodne babice, ki so mi pripovedovale, kako imajo ob polni luni najtežje primere. Ali pa zdravniki. Ob polni luni so vedno rekli, da je umrlo največ ljudi, predvsem je kritična noč ob polni luni. Enako je pri vož­nji. Verjemite, da ima polna luna velik vpliv.

Zdaj lahko za vekomaj tudi razčistimo dilemo, ali ženske resnično vozijo slabše od moških.

Vozijo kar približno enako. Toda moj trik je takšen, da ženskam govorim, da slabše vozijo moški, medtem ko moškim rečem ravno obratno. Nikakor pa ženske niso slabše od moških. Odvisno je le od učenja.

Je res, da se vse manj mladih odloča, da bi naredili vozniški izpit?

Interes je večji od realnega stanja, toda velik problem je pomanjkanje denarja. Starši jim ne morejo plačati avtošole, zato morajo najstniki delati, da si zaslužijo za vozniški izpit. Veliko primerov poznam, ko ima dekle najprej uro vožnje, zatem pa gre v službo v lokal.

Kakšna je olika današnje mladine?

Vidi se, da smo ljudje izgubili naj­osnovnejše manire. Veliko breme je že reči dober dan in nasvidenje.

Se vam torej zgodi, da vas kandidati ne pozdravijo?

Točno tako. Kakšen mulec se samo usede in hoče peljati. Ko gre, pa zaloputne z vrati. Če ga potem opom­nim, kakšne so prave manire, je velika verjetnost, da ne bo več prišel. Samo pošlje SMS-sporočilo, da ga ne bo.

Je opazna razlika med mladimi, ki hodijo v gimnazijo, in tistimi v poklicnih šolah?

Nobene! Imam tudi primere dijakov s škofijske gimnazije, ki so čisto enaki kot drugi. Ravno tako pošiljajo ljudi v »tri krasne«, uporabljajo grde besede in ne pozdravljajo. Razlika ni v šoli, ampak v domači vzgoji. Včasih so mladi pozdravljali, in če so bili z vasi, so mi celo prinesli kakšno krvavico in pečenico. Prav neverjetno in žalostno je, kako je z leti vse manj medčloveške olike.

Vsi tudi mislimo, da znamo voziti brez napak.

To ne drži. Mnogi že prestavne ročice ne znajo pravilno prijeti. Večina jih prime z vrha, namesto s strani. Ob pravilnem držanju je prestavljanje precej lažje.

Zakaj je tako velik problem bočno parkiranje?

Zato, ker tega še vsi inštruktorji ne znajo. Zadnje naslonjalo mora biti poravnano s koncem sosed­njega avtomobila. Potem je treba zaviti do konca, nato pa moraš le gledati v ogledalo in počasi odvijati nazaj.

Kako se drži volan?

Vseskozi poslušam, da sta pravilna načina deset do treh in tri četrt na dve, če za orientacijo uporabljamo uro. Ampak to je narobe. Pravilno je petnajst do treh. Na sredini je zračna blazina. Če držiš eno roko previsoko, ti lahko poleg blazine v glavo prileti tudi roka, prav tako imaš slabši pregled nad armaturno ploščo. Če pravilno držiš volan, na desni strani lažje primeš za prestavno ročico in na levi ročico za smernike.

Kakšno je pravilno sedenje?

Ko se usedeš, moraš najprej stisniti sklopko. Pravi položaj je, če se lahko potem z desno roko primeš pod levim kolenom, ne da bi se nagnil naprej. Toda pogosta napaka je, da po premiku sedeža ljudje ne popravijo tudi ogledal.

Kako na mladino vplivajo prenosne mobilne naprave?

Vseskozi jih imajo v rokah. Toda mobilni telefon mora biti med vožnjo ugasnjen, potem pa pokličeš nazaj, ko se ustaviš.

Ampak zanimivo je, da med vožnjo ni prepovedano prehran­jevanje.

Tudi to bi morali prepovedati. Ko piješ ali ješ, je tvoja pozornost drugje. Gledaš, kje imaš stekleničko, kam jo boš odložil … Potem komu pade na tla drobtina in jo takoj pobira. Veliko nesreč se je zgodilo zato, ker so imeli na armaturni plošči jabolka ali mandarine, toda ko je sadež padel na tla, ga je voznik poskušal pobrati, nato pa z avtomobilom zletel pod rob ceste.

Bi opozorili še na kakšno napako?

Ljudje ne znajo pravilno odpirati vrat. Ni namreč vseeno, kako jih odprete, kajti na vsaki strani jih je treba odpreti z nasprotno roko. Na levi z desno in na desni z levo. Če tako odpreš, si skoraj prisiljen, da pogledaš tudi v stransko ogledalo in vidiš, ali gre ob avtomobilu pešec ali kolesar.