Tiskane izdaje
Morebiti ni novinarsko ravno najbolj primerno omeniti, je pa bilo sila zanimivo. Bernarda Jeklin, šepajoča zaradi padca na sprehodu s psom, in novinarka z zlomljeno nogo. Na kavču doma, s psičko na preži. Pogovor, v katerem ni bilo treba hiteti. Ker hiteti niti ni bilo mogoče. Kdor ne pozna Bernarde Jeklin, je živel v jami. Nič usodnega, je pa velika škoda. Govoriti z njo je res super izkušnja. Bernarda je kot debela knjiga, v kateri je čisto vsaka stran vredna, da se »spotakneš« obnjo. V nekdanji Jugoslaviji ustanoviteljica pomembnih revij, ki so nosile večdesetletno tradicijo – ostaja vaša, prijateljica Jana –, a po njeni upokojitvi šle svojo pot. S čimer ni nič narobe. To gospe Jeklin ne povzroča neprespanih noči. Ostala je enako radovedna, vedno na preži za novicami, s povsem svojim življenjskim nazorom, v katerem je našla svoj mir. Šestega maja bo praznovala osemdeseti rojstni dan. Po svoje, seveda. Nekje na tujem. Ne da ji doma v Sloveniji ne bi bilo všeč, a za nekatere reči Slovenci pač nismo najbolj nadarjeni.
Nekateri ljudje so strašansko srečni, ko napoči njihov rojstni dan, drugi bi ga najrajši povsem spregledali. Staranje jim pač ni najbolj všeč. V petek boste imeli 80 let. Kako se vam to zdi?
Rojstne dneve imam rada, prav zabavni so, je pa res, da iz njih nikoli nisem delala posebnega cirkusa. No, edino takrat, ko sem imela 29 let, sem si rekla: »Ajoj, Bernarda, zdaj si pa že v tridesetem letu!« To spoznanje se mi je zdelo malce strašljivo, to pa je tudi vse.
Nikoli nisem imela posebne potrebe, da bi rojstne dneve praznovala. Ne maram zdravljic, ne maram preveč ljudi; sem samotarka. Vsako leto se približno dva dni pred rojstnim dnevom odpravim na kakšno dobro lokacijo, praznujem sama in se imam super. In ko se bom v petek zjutraj zbudila v Firencah, si bom rekla: »U, punca, osemdeset, dobra si!« Rojstni dnevi zame nimajo ne barve ne okusa, so kot voda. Ampak če so že, naj bodo malo drugačni kot drugi dnevi v letu.
Z daljšimi potovanji okoli rojstnega dneva sem začela pri petdesetih, ko sem se odpravila na Kubo. Super sem se imela. Mir, nihče ne beza vate, nobenih obveznosti nimaš, telefona ti ni treba dvigati, pa si vseeno organiziraš posebno atmosfero.
Pravite, da vam preveč ljudi okoli vas ni ravno všeč. Ampak desetletja ste bili v poslu, ki zahteva druženje.
Ko sem začela ta svoj kšeft, stanje še ni bilo tako grozno, kot je zdaj. Družabnosti sem vzela v zakup in me niso obremenjevale; biznis pač. Če je bilo kramljanje del službenih obveznosti, nisem nič trpela. Kramljati zasebno pa ... Blazno mi gre na živce. Pa nisem ljudomrznica, rada imam ljudi. A takšne, ki so zanimivi, ki vedo več od mene, od katerih se lahko učim.
Prijateljice imam rada, seveda. A moja povprečna norma srečevanj je recimo vsake tri mesece eno kosilo. Lahko tudi na pol leta, nič hudega, ali pa na eno leto. Zdajle je ena moja najstarejših prijateljic brez avtomobila, kar pomeni, da se nisva videli že več mesecev. Če bo avto še dolgo fuč, bo trajalo še dlje. (Smeh.)
Da radi potujete sami, je jasno. Je bilo tako že od nekdaj?
Do svojih štiridesetih sem vedno potovala v družbi. Sem pa bila iz dveh razlogov strahovito nesrečna: najprej zato, ker me ta svet neznansko zanima in velikokrat je mene zanimalo kaj, za kar drugim ni bilo mar. Drugi razlog pa je, da v organizirani skupini pač nisi gospodar svojega časa. In potem poješ kosilo, želiš odhiteti naprej, pa nekdo pri mizi reče: »Pa kva ga serješ, bomo ja še en pir spil!« In sedijo in pijejo pivo ves popoldan in meni izginjajo možnosti, da bi videla stvari, ki si jih morda že vse življenje želim. Mešalo se mi je. No, poudariti pa je treba tudi, da vedno s sabo nosiš svoje domače okolje, če potuješ z organizirano skupino. In je vse tisto, kar te na tujem obdaja, zgolj kulisa, ki ti zatre pravo stvarnost potovanj.
Več desetletij ste bili prvo ime slovenskega novinarstva. Se mi zdi, da še vedno ne morete iz svoje kože, da vas vesti še vedno neznansko zanimajo.
Res je, še vedno hočem vedeti, kaj se okoli mene dogaja. In res je tudi, da v tem rada pretiravam. Recimo, prejšnji teden sem ponoči slabo spala. In sicer zaradi ameriških supervolitev. In se zgodi, da grem ponoči na stranišče – ker stare gospe pač ponoči hodimo lulat – in se že najdem, kako brskam, kaj se je zgodilo po svetu. Pa si rečem: »Bernarda, ne serji ga, takoj nazaj v posteljo, takoj!« Nekaj, kar naj bi trajalo pet minut, se razleze do sedme ure zjutraj. (Smeh.) V meni je ena velika radovednost, ki jo še vedno v miru futram. Ogromno berem, gledam televizijo – samo ne nadaljevank, nikakor ne! – in sem bolj na tekočem kot večina ljudi.
Pa ste glede na duha časa, v katerem smo, sposobni ostati navdušeni nad svetom ali tudi vas kdaj popade razočaranost, malodušje?
Svet je čaroben. Samo ven poglejte, vse cveti! Svet kot planet je nepopisno čudovit. No, je bil, dokler se ni neki opičnjak postavil na zadnje noge. In potem je bilo konec človeštva. Civilizacija je pač duševna bolezen. Si mislim, da je opičnjaku to, da je začel hoditi po zadnjih nogah, morda stopilo v glavo in je zbolel. To, kar se okrog nas dogaja, ni nič drugega kot halucinacija duševno bolnih primatov.
Narava sama po sebi je pametna, logična. To pa, kar človeštvo danes počne z njo, nima z logiko nič skupnega. Če ne bi bila toliko stara, kot sem, bi bila vsaj tako nesrečna kot vi, ker je to, kar se zdaj dogaja, res šlo prek vseh razumnih meja. Sicer imam Slovenijo rada, a za imeti svojo državo nismo preveč nadarjeni. Skratka; doma je sranje, v Evropi je sranje in globalno je sranje. Zato lahko samo upamo, da je vse to prehodno obdobje, v katerem se mešata preteklost in prihodnost. In upam, da je občutek, da nas bo vse hudič vzel, pravzaprav vihar, ki se bo enkrat umiril.
Imela sem srečo, da sem živela takrat, ko sem. Kajti bilo je to najbolj idealno možno obdobje. Bilo je življenje, ki si ga rad živel, in fino smo se imeli. Čutila sem spokojnost, veliko smo se smejali, veliko peli. Oni dan sem za plotom po več letih slišala nekoga peti. Skoraj me je vrglo na rit. Že dvajset let nisem koga slišala peti kar tako. Dobro, za gostilniško mizo že, in včasih celo ubrano, nič ne rečem, a takole ...
V družini nas je bilo pet otrok in mama je morala veliko delati. A ves čas je pela, pa ni bila osamljen primer.
Mislim, da v človeška bitja ne verjamete preveč, kaj pa v Boga?
Hja, raztreščen v vesolju ne moreš biti, nekaj že moraš verjeti. Veste, nisem zelo duhoven človek. In tudi ne maram čepeti v stanju iskanja Boga, smisla. S smislom že dolgo nimam težav, ker so me naredili tako, da živim kot pikapolonica ali pa kot oni kos tam zunaj. Ko bom nehala živeti, bom pa umrla. Verjamem, da je vse, kar se dogaja, pravzaprav samo prehajanje iz ene oblike v drugo. Energija se lepega dne zgosti v materijo, ta forma nekaj časa eksistira. In ko se izčrpa, se spet razblini. Tako si vse razlagam. Zvezda se rodi in zvezda crkne. To je to. In če bom že šla v nebesa, bi rada šla v pasja.
Krasno, tretja oseba ste v zadnjem mesecu, ki mi je rekla kaj takega.
No, saj so tudi osli fajn. Bistri, pa tako zelo prisrčni. Veste, kaj bi imela? En majhen ranč. Osle na njem, morda še koze molznice, kure, gosi ... Mogoče bi tudi na ranču sedela in gledala, ali bo Trump zmagal ali ne. Ne vem.
S komer koli sem govorila in je delal z vami v tistih še zelo lepih časih vašega urednikovanja, je znal pohvaliti vašo širino, kupe tujega tiska na mizi ...
Sploh si nisem znala predstavljati delati cajtng brez kupov tujih revij!
Nekateri ljudje živijo za svoje »izdelke«, vi ste se, ko ste se upokojili, brez težav upokojili.
Vsega sem imela že poln kufer. Trideset let sem bila urednica in poleg tega sem napisala tekstov še vsaj toliko kot vse moje novinarke skupaj. Ko sem se upokojila, sem jih imela skoraj 65. Bila sem utrujena. Dovolj je bilo. Je pa res, da se mentalno nisem spremenila. Moje prioritete, zanimanja ... Vse to je ostalo enako kot pred 15 leti.
Bila sem kot »pijavka«. Vsakič sem se skušala prisesati na vsakega, od katerega sem pričakovala, da bi mi lahko kaj dal. Vedno sem se rada družila s pametnimi ljudmi, čeprav, če sem iskrena, danes za to ni več veliko možnosti.
Želim si, da bi obstajal klub, ki bi bil zaprt za bedake. Ko bi naredil kaj pametnega in družbeno koristnega, bi ti rekli: »Evo, članska izkaznica!« Tja bi hodila, sedla v fotelj, brala časopis. In gotovo bi vsake toliko prisedel kdo, s katerim bi se lahko fino inteligentno pogovarjala.
Ustanovili ste Lady, prvi slovenski rumeni medij. No, in omenili ste bedake ... Rumeni tisk res postaja vedno bolj bedast. Kaj je bilo prej? Kura ali jajce? Bedasti teksti, ki so poneumljali? Ali bedasti mediji, ki so samo sledili potrebam javnosti?
Ko sem naredila Lady, so ta moj podvig mnogi videli kot karierni spodrsljaj. Mnogo ljudi, ki me je do takrat cenilo, me je potem »izločilo«. Mogoče sem jih pa razočarala, ne vem. Meni ni bilo nikoli žal. Ko sem delala Lady, sem se zelo zabavala. Na uredniških sestankih smo se tako krohotale, da so nam tekle solze. Pa smo se menile, da je sicer fino, če je v časopisu princesa Diana, na primer, ampak meni je bila zoprna. In sem ugovarjala: »Dajte no, punce, dajmo še tej ubogi kavki Camilli možnost, da nastopi! Prav svinjski so do nje! Za Charlesa ni bila dovolj dobra, ker je bila pač grda. Ampak vseeno, no!« Lulale smo od smeha ob takšnih debatah!
No, danes pa v rumenih medijih beremo stavke kot: Nategnil me je kot še nihče.
To je res dno. Očitno so se tudi potrebe bralstva sesule tja dol v poden.
Delali ste, ste rekli, v obdobju, ko je bilo vsak dan fino vstati. Veliko ste se naučili, veliko zanimivega doživeli. Če gledate zdaj na svoje bogato življenje, bi lahko rekli, po mojem: Fino sem živela.
Kaj fino, odlično!
Kaj se je zgodilo s poklicem novinarja, kaj menite?
Poklic novinarja se sesuva na več grozljivih načinov. Nivo pada, ljudje pa, ki bi bili radi dobri novinarji, preprosto ne najdejo medijev, za katere bi lahko pisali. Bojijo se, kaj bo jutri, pojutrišnjem, in gredo raje v druge poklice, kjer so novinarji samo z eno nogo. Če bi bila danes mlada, ne bi bila novinarka. Kajti časopisi nimajo perspektive. Nenehno poslušamo, da jih pojutrišnjem ne bo več, a jaz v to prav nič ne verjamem. Drugačni bodo, to je že res, ampak časopis ne bo izginil, ker verjamem, da tudi knjiga ne bo.
V redakciji sem imela le enkrat upor. In to takrat, ko sem puncam rekla, da morajo na teden napisati ne le en članek, temveč članek in pol. To je bilo grozno zabušavanje, novinarstvo takrat. A ljudje so imeli občutek, da je to največ, kar zmorejo. No, potem so morale napisati že dva članka na teden, čeprav so še vedno tu in tam en tekst lahko delale 14 dni, če je bila tema zahtevna. Kako pa je danes? Na teden moraš napisati deset člankov! Kako v tem tempu ohraniti strokovnost, mi res ni jasno. In da imaš na eni strani oglas za torte, na drugi pa članek o diabetesu, je sploh katastrofa. Raje si ne predstavljam, kako bi bilo, če bi morala delati v tem času. Že tedaj sem imela »težave« s fanti z oddelka oglasnega trženja, ki so se zelo radi repenčili. Niti upati niso smeli na to, da bi bil oglas poleg kakšnega novinarskega teksta! Ampak tudi jaz ne bi mogla dolgo zdržati, še pravi čas sem šla. Takrat pa sem se bila še pripravljena do nezavesti skregati.
Mnogo novinarjev danes je prodanih duš. Tisti pa, ki mislijo, da so poklicani za to, da razlagajo svet, so začeli strahovito pretiravati in se grejo neke svoje skrajno škodljive igrice in ljudi spravljajo ne samo v letargijo, temveč tudi v občutenje, da je vsega konec, da je že vse izgubljeno.
Včasih ko gre človek na kak lep kraj, si reče: Sem bom pa še prišel. Ampak potem ugotovi, da so drugo leto misli že drugje, in se ne vrne več. Če bi lahko, kam bi še šli?
Na Maui. Havaji so luštni, čisto narobe sem si jih predstavljala, čisto narobe. Tiste stare japonske gospe tam so neznansko šarmantne – klobuček, malo čipke, ena posebna eleganca, milina. No, še enkrat bi šla na Sumatro, v Bukittinggi. To je, če mene vprašate, najbolj očarljivo mesto na svetu. Pravljica, ki je z ničimer ne moreš primerjati! Pa na Grenlandijo bi še šla. Povsem me je začarala. Bila sem na vzhodni, bolj divji obali. In zamudila vožnjo s sanmi, ker se je sneg že udiral. O, tako rada bi se kdaj vozila s snežnimi sanmi! Dajo ti občutek pristne narave, ki je nikjer ne moreš doživeti. Takrat si čisto majčken, in to je tako zelo fino.
Ja, pa po ledenih ploščah bi še rada stopala. Kakšna ropotija čarobnih barv je to! Od temno modre do čiste zelene, do skoraj bele. Čarobno, res čarobno.
In najlepši kraj v Sloveniji?
Koseški bajer. Ker tam sprehajam psičko. (Smeh.)
