Janko Šopar: Novinarji lahko ministra odnesejo

Kdo ga ne pozna? Spoštovani televizijski novinar in voditelj, ki je nacionalni hiši posvetil 40 let dela in sebe.

Tue, 19.01.2016, 06:00

V Oni preberite še:

- Množično spolno nasilje nad ženskami: Občutek varnosti 
je izgubljen

- Valencia: Adios España in zares upam, da kmalu znova!

- Stres: Čustveno nesnago 
je treba počistiti

Kdo ga ne pozna? Ime, ki se sliši kot blagovna znamka. Za njo pa spoštovani televizijski novinar in voditelj, ki je nacionalni hiši posvetil 40 let svojega dela in sebe. Velika ljubezen torej, kot pri vsaki pravi tudi nekaj bolečine. Tisoč vodenih TV Dnevnikov, 600 oddaj Tednik, nešteto prispevkov in ljudskih zgodb, s katerimi se je dotaknil gledalcev. »Tudi glavo sem nosil naprodaj,« pove med pogovorom v bližnjem lokalu, kjer prižiga cigareto drugo za drugo ob skodeli kave. Televizijec pač. Po vsem tem, ob vseh izkušnjah in doživetjih, ja, pride tudi čas za pogled nazaj.

Pa začniva s televizijo; saj pravite v šali, komur je televizija drugi dom, prvega sploh ne potrebuje. Kako da vas ni nikoli premamilo, da bi šli še na konkurenčno komercialno televizijo?

No, tako bom rekel, če je v tej hiši toliko in toliko tvojih žuljev, odrekanja, vlaganja … Celotno televizijsko zgodovino imam za seboj, od časa, ko smo začeli s črno-belim filmom, in naprej. Televizijski Dnevnik je imel dve leti, ko sem prišel na prakso. Rasel sem s to hišo in zlezla mi je pod kožo. Pa še nekaj! Včasih je bilo enkratno vzdušje tu, ustvarjalno, naše delo je bilo cenjeno, bili smo spoštovani. Vsi smo se učili, tudi drug od drugega, o vsaki stvari, ki smo jo delali, smo debatirali, kako bi jo lahko najbolje uresničili, hudo zagreti smo bili!


Vas je ta entuziazem kdaj zapustil, recimo zadnja leta, ko se razmere vseslovensko gledano zaostrujejo?

Ne, jaz se upiram, da bi iz mene zdaj na stara leta naredili uradnika, medtem ko jim to na veliko uspeva pri delavcih. Pri tem ne govorim le o naši hiši, ampak na splošno. Novinarstvo je padlo na raven piarovstva. Na nekakšno prepisovanje, skratka, prenizko.

Sploh še vidite kjer koli ostanek plemenitega, kakovostnega novinarstva?

So svetle izjeme, tudi v naši hiši so! Splošno gledano pa je vse bolj in bolj v vlogi takšnih in drugačnih interesov.

In pravite, da tega včasih, pred reciva 40 leti, res ni bilo?

Takrat se je v glavnem delala propaganda za sistem, ki je bil. Vendar smo imeli relativno dosti svobode, če nismo kopali v temelje sistema. Ti nisi smel odkrito zagovarjali meščanskega večstrankarskega političnega sistema. Nič nisi smel reči čez Tita. Malo si lahko podvomil včasih o partijskih direktivah pa da se ti ni nič hudega zgodilo ob tem. Zelo kritični pa smo lahko bili do domačega dogajanja, vse nepravilnosti si lahko objavil. Civilna iniciativa je bila močna. Dosti laže je bilo takrat nekaj doseči civilni družbi, kot je danes. Marsikatera pobuda je prek SZDL lahko ugledala realizacijo, če je bila seveda v skladu s tem, kar je partija spoznala za neškodljivo.

Dobro, da ne bomo samo nostalgični, kaj vas navdušuje v današnjem času v novinarstvu, česar včasih ni bilo?

Preveč smo naravnani na odkrivanje temačnih stvari, vendar teoretično lahko novinarji, ki razmišljajo s svojo glavo, ministra odnesejo. Novinarstvo ima danes močno vlogo četrte veje oblasti, ampak na žalost izumirajo novinarji, ki jim čas in pogoji pri delodajalcu omogočajo, da se lotijo poglobljenega in obširnega raziskovalnega dela. Danes je prisotno izkoriščanje, delati visokostorilnostno, za čim manj denarja, s čim manj stroški, narediti čim več. Kolikšna je v takšnih razmerah lahko kakovost? Zdaj se dogaja, da imajo politične opcije kar svoje novinarje, ki so potem prek urednikov nekakšen njihov PR.

Vas je kdaj zaneslo v to smer?

Jaz sem ponosen, da sem bil član zveze komunistov. Vendar, kar je pomembno povedati, sem ohranil svoje možgane. Za primer, ko je bil partijski sestanek, je prišla direktiva o nekem problemu, o katerem bi morali razmišljati tako, kot so želeli od nas, vendar sem se sam vedno postavil za svoje mnenje, nasprotoval, tako kot se mi je zdelo prav.

Kaj vas je vleklo tja?

Vedno sem imel svoja prepričanja in to te seveda tepe! Moje politično prepričanje ne zanima nikogar, to je moja stvar, nikoli pa se nisem bil kot novinar pripravljen nikomur pokloniti. Meni je pravzaprav vseeno, kdo je na oblasti, vendar če ta počne neumnosti, to gledam z odprtimi očmi, z moralno presojo, kritično. Je pa očitno, kot da je samo politika tisto, kar nas okupira; škoda. Toliko stvari nam je ta politika vzela, nam zagrenila življenja, ampak mi smo kar sprejemali vse, tudi novinarji tu nismo opravili bleščečega dela. In na koncu ugotoviš, kaj smo naredili iz te države.

Pri Tedniku, kjer sodelujem zdaj že zelo dolgo, je moto drugje, med ljudmi, v njihovih domovih, kjer je življenje, kjer so resnične življenjske zgodbe. Ko se pokaže vsa nemoč človeka, ki pade v kolesje birokratov, zdravstvenega sistema in drugih podsistemov, kjer ga klofutajo z leve in desne. K njim pristopamo, pripovedujemo resnične zgodbe preprostega človeka. Človeka nam je mar! Gledanost oddaje je po vseh letih še vedno visoka, le kadar je na sosednjih kanalih ob isti uri kakšen resničnostni šov, se pozna.

Kaj o sodobnem človeku, njegovih potrebah, nazorih po vašem lahko pove dejstvo, da resničnostni šovi, vse medčloveške razprtije in razvnete strasti, razkrite pred očesom kamere, žanjejo takšno slavo? S čim za življenje te opremljajo takšne oddaje?

Ali mislite, da to ni namenoma? Da ni tu cilj poneumiti ljudi, množice ljudi? Veste, kako lahko je takšne voditi? Si na drugi strani sploh lahko predstavljate, kako je voditi dva milijona ljudi, ki razmišljajo s svojo glavo, ki so kritični, ki imajo revolucionarni naboj? Z demokracijo smo prišli do rezultata, da so vse stranke približno enake. Za narodov blagor jim je en k… mar! Vsi delajo zato, da imajo oblast, delijo drobtinice pred volitvami, na koncu pa po 25 letih ugotoviš, da gremo vsako leto na slabše. Mi pred 30 leti nismo imeli visokega standarda, vendar lačnih ni bilo, vsak delavec je svojo družino lahko odpeljal na sproščajoče počitnice, za zdravstvo je bilo poskrbljeno. Resda ni bilo toliko avtomobilov niti pametnih telefonov, a imeli smo lepo sedanjost in vero v lepo prihodnost. A mi Slovenci smo lepšo prihodnost že zapravili. Zdaj nam praksa kaže, da je ni več, ker gre samo še navzdol. Kje je dno, ne vem. Želeli smo več in več in počasi izgubljamo vse. Pa saj tako je povsod po svetu, to je globalizacija, v katero smo padli tudi mi.

Ali po vašem obstaja dobra stran globalizacije?

Ne. V tako globoko krizo smo padli, da jaz osebno ne vidim, da bi se sistem s kolikor toliko normalnim procesom izboljšal. Take pogoltnosti in moči kapitala na eni strani ter tolikšne revščine na drugi strani, kot je zdaj … Moja generacija je – bil sem član zveze komunistov, dolgolasec, roker – je imela vero. Vero tudi, da bo prispevala s svojimi svežimi idejami, da bo šel razvoj še na bolje, veselili smo se dela, sodelovanja in napredka za plemenite cilje. Kaj pa je zadovoljstvo človeka danes? Nekaj imeti ali nekdo biti, vedeti, znati, užiti? Če ti tako imenovano zadovoljstvo predstavlja najpametnejši telefon, dva, trije, kopičenje materiala, ne vem, potem moraš v glavi nekaj spremeniti, da boš dojel, da samo materialne dobrine niso pogoj za srečo, da je sreča vse kje drugje.

Ste imeli trenutek v karieri, ko bi vas lahko zaneslo v željo po moči in prevladi, ko bi se lahko komu priključili, če bi se malo podredili, kaj pogoltnili; in bi živeli bogato, vplivno?

Verjetno sem se srečal kdaj v kakšni ozki ulici z izzivom, ki bi mi lahko spremenil življenje. Kot zelo mlad novinar sem preživel en mesec v Kanadi na povabilo tamkajšnje vlade, rojaki so me prepričevali, naj ostanem tam, da bom dobro zaslužil. Ampak meni je bilo v domovini lepo. Ne štejem, koliko prispevkov sem naredil v 40 letih, odvodil 1000 televizijskih Dnevnikov, zdaj že 600 oddaj Tednik, nekaj časa sem bil vodja dopisništva v Celju, veliko sem poročal s kongresov, to so bila posebna doživetja, ja, rad sem opravljal svoje delo. Ena največjih preizkušenj je bila pred in med osamosvojitveno vojno, ko se je zgodil Knin. Kot enemu prvih slovenskih novinarjev se mi je uspelo prebiti tja. Na barikadah so nas ustavili četniki s puškami, obrnjenimi v nas, znoreli so, ko so videli snemalca. Komaj sva se rešila, ko sem jim dokazal, da sem gost. V Kninu naju je obkolila množica ljudi, da ne bodo živeli pod ustaškim režimom, so kričali, rešil sem se tako, da sem jim ponudil mikrofon, naj to povejo. Da sem tu za njih. Petdeset metrov stran so totalka pretepli ekipo hrvaške televizije. Skratka, nosiš glavo naprodaj. Pogrešam, da bi danes to kdo cenil, danes ni dobro, da si star. Da bi imel vsaj spoštovanje, kot nekdo, ki je nekaj v življenju že doživel, naredil. Da bi se kdo vprašal, kdo so ti ljudje, ki so se odrekali, ko se je gradila RTV hiša. Delavski svet se je takrat odločil, da bomo vsi delavci pol leta dajali 20 odstotkov od plače, da podpremo gradnjo nacionalne televizije. Minulo delo danes nikomur ni mar. Kot da je ta hiša kar sama od sebe tu nastala, da je bila kar od boga dana. Kdo danes odgovarja zanjo, za delovne razmere, za svojega delavca? Tu je nekaj hudo narobe. Živel sem skromno, vendar sem imel vse, kar sem potreboval. Televizija mi je s kreditom pomagala, da sem lahko zgradil hišo, poskrbel za dom in družino, tako je včasih bilo. Prepotoval sem službeno velik del sveta, si širil obzorja. Meni se danes smilijo mladi kolegi in kolegice, da si morajo s to borno televizijsko plačo – kot kakšni uradniki večino časa preživijo v pisarnah, namesto da bi po svetu iskali zgodbe in z dobrimi vsebinami polnili program – ustvariti dom, bog ne daj, da bi imeli željo zidati hišo, to je danes nemogoče. Mladi novinarji so za to preprosto prikrajšani.

Če se ozrete po 40 letih svoje novinarske kariere, imate črne pike? Odločitve, dejanja, ki bi jih raje izbrisali?

Moj moto pri delu je bil, da vse, kar počnem, počnem tako, da grem zvečer lahko mirno spat. In sem vedno šel. Ničesar ne obžalujem.

Imate že v mislih, kdo bi bil lahko vaš naslednik za vodenje Tednika? Še en moški pri pretežno ženskem kolektivu oddaje ali morda za spremembo ženski obraz?

Ne (smeh), nikogar nimam v mislih. Kdor koli bo, verjamem, da bo pametno izbran. Če hočemo, da bo Tednik nekaj drugega, potem bi bila lahko to voditeljica, ampak vseeno (pa nisem noben šovinist) se mi zdi bolje, da bi ostal moški, da je ta vloga v tej oddaji primernejša za moškega.

Kakšno je sicer vaše mnenje o slovenskih televizijskih voditeljicah? Danes jih je precej, za številne rubrike, krajše, daljše oddaje. Veliko ženskih obrazov se zamenja. Včasih jih je bilo manj, se mi zdi, da je bila vsaka nekaj posebnega, osebnost.

Zdaj je čas takšen. Kratka slava je popularna, hitro se dela, hitro se menja. Tako imenovani enodnevni voditeljski hiti se zagotovo ne morejo primerjati z osebnostmi tipa Marija Velkavrh. To je bila razgledana dama. Njen glas in stas sta le še podprla znanje, nastop, karizmo. Danes so pomembni dolge noge, dekolteji, osebna razgaljenost. Ampak ne smemo pozabiti, televizija je medij, ki razkrije dušo, oko kamere pokaže točno v notranjost človeka. Zato je prvo pravilo, da bodi pred kamero tisto, kar si. Ne delaj se pametnejšega, boljšega, lepšega, samo bodi resničen! Če ženska izžareva svojo osebnost, nobena guba ne bo moteča! Meni bi bilo nerodno stopiti pred gledalca in govoriti neumnosti. Spoštovanje do gledalca je, da si do njega korekten, v vsebini in obliki, seveda pa moraš biti urejen pred kamero.

Kaj je vas izoblikovalo v televizijsko osebnost?

Že kot novinar na TV sem šel služit vojsko v Bilečo, to je šola, v kateri absorbiraš kompletno znanje akademije, psihično in fizično velik preizkus za odraščajočega mladeniča! Ko sem se vrnil, sem rekel, meni v življenju ne more biti nič več težko. V službi pa smo se drug od drugega precej naučili. Tomaž Terček ali pa moj prvi urednik Bogdan Pleša mlademu novinarju ni predajal filozofije o tem, kako je treba uskladiti besede in sliko, takole mu je rekel, ko ga je moj neizkušeni sodelavec vprašal za mnenje o svojem prispevku: »Zmontirano je bilo tako, kot bik ščije! Saj veš, kako to počne, malo sem, malo tja.« Pa je bila lekcija narejena, kdo bi to pozabil. Ampak ta isti urednik je tudi klical okoli, ko si kaj potreboval, stal je za tabo, podprl te je.

Bi rekli, da vaše življenje razmeroma gladko teče, ali poznate preizkušnje, na katerih se človek lomi?

Stal sem pred večjimi odločitvami, kar nekaj sem jih sprejel. Tudi preizkušnje so me v življenju pričakale, vendar bi rekel, da ne hude. Vedno sem se znal odločiti, morda se kdaj nisem pravilno, ne vem, a tako pač je. Geni tudi naredijo svoje, moj oče je bil partizan, stari oče je bil v prvi svetovni vojni na soški fronti, od tod morda lahko potegnem vzporednico s svojo težnjo po revolucionarnosti, rokerski duši, uporniškem disk jokeyju, kar sem bil svojčas. Stari ata mi je veliko pripovedoval, nikoli ne bom pozabil zgodbe iz njegovega vojnega časa. Sedel je tam pri kosilu, ko je mimo prišel njegov najboljši kamerad, naj mu odstopi malo prostora, da sede zraven. Ded se je pomaknil za en prostor v levo, prijatelj na njegovega in so jedli. Minuto za tem se zasliši eksplozija in njegov prijatelj na desni pade dol. Del eksploziva se je odbil in mu priletel naravnost v čelo. Je to usoda? Če mu moj ded ne bi odstopil prostora, ne bi dočakal naslednjega dne, torej se tudi midva zdajle tu ne bi pogovarjala. Omenil sem očeta partizana. Zanj je prišel poziv v nemško vojsko. Ni hotel tja, se boriti na ruski fronti. Srečo je imel, da je lahko pobegnil v partizane, na Štajerskem jih ni bilo veliko in so ga vzeli tja, tako je na koncu preživel in končal med osvoboditelji Trsta. Ampak kaj bi bilo, če bi šel v nemško vojsko? Po vsej verjetnosti bi v vojni padel. V ta del usode verjamem, nekaj je na tem. Dva sinova sta se mi rodila, mlajši je profesionalni smučarski učitelj, starejši iz prvega zakona je v Skopju arhitekt, vnuki so že veliki. V resnici mi je bila usoda kar prizanesljiva. Saj poznate pregovor, človek obrača, bog obrne. No, pri meni je bilo večinoma kar tako; kot sem obračal, se je potem tudi obrnilo.

Same moške omenjate, ded, oče, dva sinova, kaj pa ženska linija?

(smeh) Ženska linija, torej, bolj kot na mamo sem bil navezan na babico. Na kmetih sem preživel zgodnje otroštvo, vse počitnice in na ta čas imam nepozabne spomine. S staro mamo sem moral obiskovati najzgodnejšo jutranjo mašo, do cerkve je bilo uro hoda in potem sem moral moliti in klečati in takoj po maši sva šla domov. Kadar sem šel v cerkev z dedom, mi ni bilo treba moliti, po maši pa me je vedno vzel s sabo, ko so šli s prijatelji na špricer. Zato sem z njim raje hodil. Tam sem skoraj z odprtimi usti poslušal njihove zgodbe! Priznam, stara mama mi ni bila toliko zanimiva, čeprav sem jo imel seveda rad. To so bili zelo patriarhalni časi. Ženska je bila spoštovana, tu ni kaj reči, vendar je bila njena vloga za štedilnikom, poskrbeti za dom.

Ste ta vzorec prenesli naprej ali je vaša žena že bolj moderna ženska?

Je, ona je zagotovo bolj moderna ženska, sicer ne vem, koliko so mlada dekleta danes še tradicionalna, je pa žena emancipirana, zaposlena je bila v turizmu, podpirala tri vogale v hiši, tudi službeno je dosti potovala. Drugače pa, kar se tiče žensk, imam eno samo veliko željo: živeti toliko časa, da bi vas razumel, ker to pomeni večno življenje. (smeh) Ampak priznam, brez vas pa ne gre!

Prijavi sovražni govor