Oče ni nikoli sabotiral mojih sanj

Ko je študirala novinarstvo v mestu Ouagadougou, je bila aktivna v študentskem gibanju ter se potegovala za svobodo govora. Pri dvajsetih je odpotovala v Evropo na povabilo prijatelja, spoznala Belgijca, se zaljubila in nekaj let kasneje z njim tudi poročila. »Bral je Stendhala, mojega najljubšega francoskega pisatelja,« je rekla. »To se mi je zdelo res fantastično. Bil je bister in z njim si se lahko pogovarjal. Ah, toliko moških je, ki nikoli ne vzamejo knjige v roke.« Danes je ugledna belgijska političarka, avtorica več knjig o feminizmu ter iskrena izpovedovalka svoje izkušnje genitalne mutilacije, ki jo je doživela pri petih letih.

Ko se je pred dobrimi desetimi leti poročila, se je tudi preselila v Bruselj, se naučila tekoče govoriti flamsko ter doštudirala ekonomijo in mednarodne odnose. Na začetku je bilo seveda težko. Počutila se je razpeto med Afriko in Evropo, a si je postopoma ustvarjala novo življenje, nov dom. Bila je finančnica večjega mednarodnega podjetja, kariera je uspešno rasla, postala je mama. A vsa leta je v sebi skrivala, da je žrtev velike zlorabe, žrtev iznakaženja. Ni vedela, kako naj se spopade s tem. Bala se je, da bodo moški menili, da ji nekaj manjka. Da je ne bodo hoteli. A ginekologinja jo je pomirila z besedami, da je sama sicer videla brazgotino, a da je nestrokovno oko ne bi prepoznalo.

Šele ko je za revijo Elle prvič javno spregovorila o tem, je izvedel tudi mož. Od takrat to ni več tabu. Celo toliko ne, da je o svoji izkušnji napisala knjigo. Prebrala jo je tudi mama. Bilo je prvič, da sta govorili o tem. V solzah jo je vprašala, mama, kako ji lahko pomaga, kako se lahko »odkupi«. »Je že v redu,« je rekla Assita. »Vem, da si bila takrat zelo ranljiva. Bila si le žrtev sistema.«

V nekem intervjuju so ji pritrdili, ko je govorila o tem, da v Evropi ni enakopravnosti spolov, a ji potem dali vedeti, da pa je tisto, kar je doživela ona, vendarle neprimerljivo bolj grozno. Modro je odgovorila: »Čeprav obstaja malarija, še ne pomeni, da ne bomo zdravili gripe.«

Imate občutek, da ste prišli daleč?

Vem le, da je pred mano še dolga pot, če bom želela uresničiti vse, kar sem si zastavila. Seveda sem dosegla veliko, a mnogo želja, ki jih imam danes, sem imela, še preden sem prišla v Evropo. Vselej sem si želela biti poslovna ženska, pisati knjige, biti v politiki, želela sem biti vodja. Vedno sem bila glavna v šoli, oče pa me je pri tem podpiral in zdelo se mu je popolnoma normalno, ko sem prevzela takšno vlogo v skupini. Zato sem zdaj velikokrat presenečena, da v Evropi ženska ambicioznost ponekod še velja za nedoumljivo. Meni se je to zdelo nekaj povsem normalnega.

Oče si je želel postati učitelj in uspelo mu je. On je bil tisti, ki vam je predstavil knjige; predvsem Simone de Beauvoir je v vas pustila globoko sled.

Veliko sem se naučila od njega. Vedel je vse o Simone de Beauvoir, a čeprav njenega nazora ni živel, mi jo je ponudil v branje. Na Drugem spolu se je v knjižnici nabralo že nekaj plasti prahu, a sem jo vseeno vzela v roke. Potem pa sva se z očetom o prebranem temeljito pogovarjala. Spoštovala sem njegovo mnenje. Tudi ko sem kandidirala za vodjo razreda, sem se prej o tem posvetovala z njim. Nisem šla k materi. Šla sem k očetu, ker sem verjela, da lahko le on najde rešitev za mojo situacijo: v razredu nas je bilo sto, od tega le 28 punc. Prepričana sem bila, da me ne bodo izvolili, bila sem zmedena, zaskrbljena, obenem pa mi ni bila všeč ideja, da bi v razredu »vladali« fantje. Oče je rekel, naj ne skrbim ter da je vse, kar potrebujeva – strategija. (Smeh.) Zmagala sem, ker so kar štirje fantje kandidirali; glasovi zanje so se porazgubili, zame pa so volila vsa dekleta. Oče ni nikoli sabotiral mojih sanj. Ko ima zdaj moja hčerka podobne zagate, pride k meni. Nedavno se je mož, Belgijec sicer, celo pritoževal, ker je hčerka želela vedeti, kako se v nizozemščini reče biološka raznovrstnost. Pa zakaj nisi vprašala mene, jo je spraševal mož. Ah, mama govori nizozemsko mnogo bolje kot ti. (Smeh.)

Hčerki sem, kot je meni oče, vsejala željo po branju. Ve, da bo znanje vedno ostalo z njo, da se bo lahko do konca življenja učila in se razvijala. Radovednost ti ponuja, da vidiš dlje, kot seže tvoj pogled.

Navajeni smo tega, česar smo se naučili, kar so nam privzgojili. Odrasli ste v družbi, kjer je bilo povsem običajno, da ima mož več žena. Zakaj ste bili tako jezni na očeta, ko je domov pripeljal drugo žensko, mnogo mlajšo in še nosečo povrh? Pa saj je bilo to nekaj povsem običajnega.

V sebi sem čutila, da ni prav. Res pa je, da ljudje velikokrat sprejmejo tudi tisto, kar jim glasno prigovarja, da je narobe. Nikoli se nisem želela udinjati običajem in pravilom. Ko sem bila deklica, sem se želela igrati, kot so se igrali fantje, ne pa pomagati v gospodinjstvu, kot se je pričakovalo. Ni se mi zdelo prav, preprosto. No, pa še lena sem bila. (Smeh.) In ko sem odraščala, sem s spoštljivimi očmi zrla v očeta. Zdel se mi je popoln, človek, ki vedno naredi, kar je prav. Da bi si kdaj našel še eno ženo? Nikoli! No, druga žena je v naši družini povzročila cunami. Že tako običajne reči, kot so, kdo bo kje spal in s kom, kako bomo sedeli za mizo ... Vse to nas je neznansko begalo. Kako se bomo tuširali? Kdo bo prvi, drugi? Seveda je bil to za nas tudi velik finančni pritisk, obenem pa sem na materinem obrazu videla, da zelo trpi, da je nesrečna. Ni je vnaprej pripravil. Ko je prišla druga žena, je rekel samo, da jo je vzel zato, da bo mami pomagala v kuhinji. Ni mi bilo jasno, zakaj oče ne pomaga mami v kuhinji, če je, kot je pravil, toliko dela. Kje je resnični problem, mi je kljuvalo v glavi. Stanje je bilo res zmedeno. In jaz sem takšna, da moram spregovoriti, če čutim, da je nekaj narobe. Pravijo, da ni pametno vedno povedati vse resnice. Ne strinjam se. Res je, da tvegaš, a mislim, da tvegaš še več, če nasprotuješ svoji vesti. Tega ne bi prenesla. No, pa saj tudi nova žena ni bila videti preveč srečna. Nekaj časa sem bila jezna na punčko, ki jo je rodila. Nisem razumela, zakaj si ni mogla najti drugega očeta, zakaj je morala vzeti ravno mojega. Seveda danes gledam na vse to drugače. Morda se je ta ženska morala poročiti z očetom, ker bi bila sicer ožigosana za vse življenje. Morda sta bila ona in moj oče zelo zaljubljena, tudi to je mogoče. Morda mame ni imel več rad, in namesto da bi se ločil, si je domov pripeljal drugo žensko. Poligamija je kljub družbeni sprejemljivosti v družini vedno dramatičen dogodek. Danes oče in ženi ne živijo več skupaj. Bilo je tako kaotično, da se je druga žena vrnila k svoji družini.

V otroštvu so vas prisilili h genitalni mutilaciji. Je bilo to nekaj, o čemer ste z možem težko govorili?

Moj mož je izjemno sramežljiv moški. Pa še Belgijec je; saj veste, oni če že govorijo, ne povedo veliko. (Smeh.) O tem ni želel govoriti ali pa je mislil, da nekatere zgodbe ne potrebujejo besed. Težko mi gre iz ust, ko rečem, da sem imela srečo; nisem bila namreč podvržena genitalni mutilaciji, kot jo doživljajo ženske v Somaliji in Džibutiju, na primer. Pri meni je tako, da je nujno strokovno oko ginekologa, da prepozna, kaj so mi naredili. Zato o tem nisva govorila, vse dokler niso pred naju prišle statistike, koliko žensk po svetu obrežejo tako brutalno. Zdaj o tem govoriva brez težav. In tudi ko o tem predavam, me poduči o novih številkah, če naleti nanje. Zelo ga zanimajo tudi teme, ki se ukvarjajo z razlikami v dohodkih med spoloma, vse pravzaprav, kar govori o izboljšanju razmer za ženske. Smo zelo feministična družina. (Smeh.)

Ko sem prebirala o vas, znano pa je seveda iz drugih primerov, je genitalna mutilacija nekaj, kar ženske počnejo ženskam. Mama vas je peljala k obrezovanju, druge pa so vas držale, da ne bi pobegnili. Zakaj se ženske ne uprejo?

Nekateri ljudje so takšni, da sprejmejo življenje takšno, kot je, tako, kot so naučeni, drugi si postavljajo vprašanja. In iščejo nove poti. Morda se komu ni zdelo prav to, kar delajo deklicam, a moči, da bi rekli ne, tudi ni bilo. Mama je bila takrat stara 25 let, bila je brez službe, ne morem je obtoževati. Zato mislim, da je treba poskrbeti za matere, da te lahko potem naprej poskrbijo za svoje hčerke. Tradicija se prenaša z žensk na ženske. Predstavljati si, da bi tri generacije žensk sedele iskreno druga ob drugi in se uprle nečemu, kar ima družba za običajno, je za zdaj zahteven projekt, kajti niti tega, kar se dogaja v njihovih življenjih, z nikomer ne delijo.

Ko ti naredijo to grozoto, ne poškodujejo samo tvojega telesa, temveč dobesedno razkosajo tvojo dušo. Ne moreš več biti isti. Mama je bila takrat finančno odvisna, živela pa je v družbi, kjer ni individuuma, v družbi, v kateri je tvoja osebna prihodnost odvisna od odločitev množice. Si otrok vseh, pravzaprav. Potem pa je tukaj še vprašanje prepričanj. Če namreč ne obrežete hčerke, bo njen klitoris nenormalno zrasel, smrdela bo, in ko bo rojevala, bo dojenček umrl, če se bo pri porodu dotaknil klitorisa. Še vedno verjamejo, da bo moški postal impotenten, če se ga bo dotaknil, spal z žensko. No, potem pa verjamejo tudi, da so ženske, ki imajo klitoris, vedno nezveste, ker naj bi bil seks edino, kar jim hodi po glavi. V resnici je odgovor najti v preprosti želji po seksualni dominaciji. Žensko je treba nadvladati. Na punčko gledajo kot na žensko, ki to še bo. Zato je izjemno težko, če si ženskega spola, najti svojo pot in izbrati svoje življenje.

Kako ste se počutili, povsem intimno kot petletna punčka, ko so vas na silo obrezali?

Poseg je res surov. Obenem pa sem se počutila še neznansko izdano. Mama mi je namreč rekla, da se grem igrat k sošolcem. A smo šli mimo vseh teh hiš, kjer so živeli. Nič mi ni bilo jasno. Nato sva se ustavili v baraki, kjer je na tleh ležalo nekaj punčk s široko razkrečenimi nogami. Kričale so. In kmalu sem začela še jaz. Tako zelo me je bilo strah. Ženske so me na silo prijele in opravile ... V tistem trenutku sem mamo uzrla s povsem drugimi očmi. Obenem pa sem se počutila krivo, ker sem si silno želela, da bi ji spet zaupala in jo imela rada. V resnici nisem prepoznala ne kraja ne mame. Počutila sem se povsem izgubljeno in dolga leta sem imela težave zaupati ljudem. Kajti to ni bila edina laž, ki sem jo doživela. Rekli so mi tudi, da ne bo bolelo, če bom v roki stiskala bambusovo paličico. Držala sem jo trdno, a me je bolelo vsakič, ko sem šla na stranišče. Kako lahko kot otrok živiš mirno, če se na prav nikogar, niti na lastno mamo, ne moreš več zanesti?

Strica sem vprašala, zakaj se mi je to zgodilo. Pa je suvereno rekel: Zato, ker si deklica! Še dolgo sem oprezala naokoli, kaj vse se mi bo zgodilo zgolj zato, ker sem ženskega spola. Govorili so mi, da moram spoštovati mamo in se lepo vesti, sicer se nihče ne bo hotel poročiti z mano. Sramota boš za družino. In če se boš že poročila, se lahko zgodi, da te bo mož vrgel iz hiše.

Po tem dogodku se je kmalu k nam preselila teta. Rada sem jo imela, čeprav je bila nasilna. Velikokrat me je tepla, ker sem bila po njenem lena, kajti če sem že delala, sem vedno delala vse zelo počasi. (Smeh.) Grozila sem ji, da bom, ko bo živela stara v hiši svojega moža, jaz prišla k njej in ji vse udarce vrnila. Zvlekla jo bom ven, kajti pretepati ženo v hiši soproga se ne spodobi, in jo namlatila. (Smeh.)

Pred nekaj leti sem se vrnila domov v Burkina Faso. Tam me je teta v smehu vprašala, kdaj jo bom pretepla. Odgovorila sem ji, da to, da sem ji obljubila udarce, v vsej tej zgodbi niti ni bilo najbolj tragično. Najbolj žalostno je to, da takrat niti v moji domišljiji ni bilo prostora za misel, da bi kdaj lahko imela povsem svojo hišo, neodvisno od moža. Če si naučena, da je vse, kar si lahko želiš, poroka in soprog, za katerega lahko upaš, da te ne bo vrgel iz hiše, potem boš res težko premišljevala o tem, kako bi bilo, če bi hodila v službo in si privoščila svoj dom.

Sram vas je bilo, ste rekli. Poželenje ženske je nekaj, kar uradno ne obstaja dolgo. Ženska seksualnost je namenjena zgolj reprodukciji in ugajanju moškemu. In če ženska pokaže kakršno koli željo in užitek v spolnosti, jo bodo označili za prostitutko in čarovnico, ste povedali o svoji domovini. Kako ste dojemali svoje telo, ko spolnosti niste več razumeli kot dejanja podrejenosti?

Veste, vedno sem vedela, da obstaja ljubljenje. Vedela pa sem tudi, da v družini, v kateri sem odraščala, tega ne bo mogoče živeti. Zato sem si rekla, da si bom za moža našla Evropejca, in mamo celo vprašala, ali se belci in črnci lahko poročajo. (Smeh.) Na televiziji sem jih videla, bele moške Evropejce, kako pomivajo posodo, so prijazni do žena in jih, kdo bi si mislil, celo gledajo v oči. Točno takšnega soproga sem hotela. (Smeh.) Verjela sem, da imajo v Evropi ženske in moški enake pravice, a sem tudi tukaj opazila izjemno veliko seksizma. Na televiziji pač kažejo samo tisto, kar je lepo.