Tiskane izdaje
Že znani pevec in skladatelj Astor Piazzolla je v enem od svojih tangov prepeval, da imajo popoldnevi v Buenos Airesu tisti qué sé yo oziroma nam bolje znan je ne sais quoi ...
In res, gre za mesto, ki ima svojevrstno lepoto, saj tu vlada simbioza evropskega z avtohtonim, realističnega z magičnim in vsakdanjega z nenavadnim. Vsa ta spajanja pa se vidijo v ljudeh, v njihovih zgodbah in navsezadnje tudi v arhitekturi.
Vsakomur, ki je kdaj obiskal Buenos Aires, je dobro znan del mesta La Boca z ulico Caminito in Sulčičevim stadionom, pokopališče v Recoleti, kjer ima grob tudi slavna Evita Peron, gledališče Colon, novejši del mesta Puerto Madero, Palermo, predvsem pa osrednja mestna ulica Avenida de Mayo ali decumanus maximus imperija, ki ni nikoli obstajal. Osem »kvader« od znamenitega trga Plaza de Mayo, kjer se ulica začne, pa se v nebo vzpenja stavba Palacio Barolo, ki za svojimi zidovi skriva nekaj več.
Pogled s Palacia Barola na podobo Eve Peron.
Že na prvi pogled je videti, da je italijanski priseljenec in arhitekt Mario Palanti po naročilu podjetnika Luigija Barola v stavbno zunanjost poskušal vključit zmes elementov gotike, romanike, baroka ter pridih Francije in Benetk, sama kupola pa spominja celo na hindujski tempelj iz sedmega stoletja.
Ob odprtju leta 1923 so stavbo takoj poimenovali »latinski nebotičnik«. Očem pa je skrito, da je moderna stavba pravzaprav dantejevska oziroma arhitekturno delo, ki spominja na najbolj znano Dantejevo stvaritev Božansko komedijo.
Palacio Barolo, ki nosi hišno številko 1370, namiguje v številnih elementih na italijanski versko-alegorični ep, napisan med letoma 1309 in 1321. Stavba, razdeljena na tri dele, ki simbolizirajo Pekel, Vice in Raj oziroma razvado, vrlino in popolnost, je nastala iz ideje, da bo ta nekoč Dantejeva grobnica.
Palanti, ki je bil tako kot Dante pripadnik skupnosti »la Fede Santa«, se je bal, da bi vojne v Evropi pokončale celotno staro celino, zato je želel njegove posmrtne ostanke prenesti na varnejše mesto. Prav to mesto pa je bilo po njegovem mnenju Buenos Aires, saj je Dante v svojem epu zapisal: »Ko sem drugam pogledal, v smeri desnice, uzrem nebo s četverimi zvezdámi, ki jih le prvi rod je ujel v zenice. Njih blesk, se zdelo je, nebesa mami: oj severno nebo, si pač sirota, ker teh lepot so prazni tvoji hrami!« (Vice I, 22-27).
Štiri zvezde, Južni križ ali Crux, ozvezdje, ki je vidno le z južne poloble, je bil dovolj, da se je na ulici Avenida de Mayo povzpela stolpnica z dvaindvajsetimi nadstropji. Notranjost palače ima krožno zasnovo, ki jo spremljajo številni latinski in biblični citati, na vrhu pa je kupola z mogočnim svetilnikom, ki simbolizira Empirej ali nebo, ki je nad stvarnim.
Spominska soba, kjer so ohranjeni predmeti Luigija Barola.
Magičnost in posebnost Barolovega nebotičnika pa se še podvoji, če ga združimo z njegovim »dvojčkom«, stavbo Palacio Salvo, ki se nahaja v sosednjem Montevideu v Urugvaju. Isti arhitekt, drugi mit. Tudi Palacio Salvo ima svetilnik in skupaj s tistim iz Palacia Barolo naj bi predstavljal Herkulova stebra, ki ne samo da sta nekoč služila za orientacijo ladjam, ki so priplule po reki Rio de la Plata, ampak tudi kot vhod v mitično in izgubljeno mesto z imenom Atlantida. Omnis pvlchritvdini forma vnitas est pravi latinski rek, ki ga lahko preberemo na steni Palacia Barolo, in prav vsako leto na začetku junija naj bi se Južni križ poravnal na svetilnika obeh stavb ter se pretvoril v most do Raja.
Svetilnik v kupoli Palacia Barolo.
Dvanajst let je bil Palacio Barolo ne samo najvišja stavba v Buenos Airesu, ampak tudi v vsej Latinski Ameriki, vse dokler niso leta 1935 dokončali nekaj »kvader« stran oddaljeno stolpnico Kavanagh.
Na pobudo Corine Kavanagh, potomke irskih priseljencev, so zgradili prvo stavbo s klimatsko napravo in ogrevanjem v Argentini, ki je in še vedno služi kot stanovanjski objekt.
Stavba Kavanagh.
Domoljub in pisatelj Scalabrini Ortiz je nekoč zapisal, da so prebivalci Buenos Airesa ljudje, ki sledijo svojimi instinktu, in da so ljudje »srčnega utripa«, zato tudi stolpnica Kavanagh skriva svojo legendo, svoj mit o maščevanju oziroma spor med Corino Kavanagh in Marcedes Castellanos de Anchorena.
Stavba Kavanagh s cerkvijo Svetega Zakramenta v ozadju.
Corina Kavanagh je bila predstavnica tako imenovanih »novih bogatašev«, ki se je, zahvaljujoč svoji ambicioznosti, povzpela hitro po družbeni lestvici, medtem ko je bila Marcedes del prestižne, uglajene in po vsej Argentini znane družine Anchorena.
Ker usoda vedno meša štrene, sta se Corinina hčerka in Marcedesin sin zaljubila. Za družino Anchorena je bilo to razmerje nesprejemljivo, zato so zvezo med zaljubljencema razdrli, kar pa je povzročilo Corinino jezo. Marcedes je nasproti svoje palače čez trg San Martín dala zgraditi Cerkev Svetega Zakramenta, da bi ta služila kot družinski grob, katerega bi lahko občudovala kar s svojega okna.
Idejo pa ji je pokvarila Corina, ki se je odločila za maščevanje z zidaki. Pred cerkvijo je zgradila mogočno stolpnico, ki pogled na cerkev popolnoma zakriva. Ironija doseže višek, ker lahko cerkev v celoti vidimo le z ulice, ki se imenuje po Corini Kavanagh.
Cerkev Svetega Zakramenta.
Vsaka zgodba, vsaka legenda, vsaka ideja ima smisel, le če vanjo verjamemo. Tudi Argentina, z Buenos Airesom na čelu, ni le tango, nogomet, asado ali alfajores. Je dežela tistega qué sé yo in magičnosti, če vanjo verjamemo.
¡Hasta pronto, Buenos Aires!
