V čarobno mestece pod mogočnimi Tofanami te dni že vse opazneje vstopa pomlad, živahen smučarski direndaj je vsako jutro tišji. A saj smučarji v Cortini nikoli niso med najbolj zagretimi – smučajo kakšni dve uri, nato pa že sedijo na kavi, prvo dejstvo o tem smučarskem središču v Dolomitih pove gorski vodič Mario Dibona. Toliko bolje, ne bo treba smučati v gneči, si mislim.
V drugi polovici marca je za to še manj bojazni. Le nekaj najbolj zagretih malo pred deveto čaka na gondolo, ki iz mesta vozi na vrh olimpijskega hriba. Maria poznajo vsi, od prodajalke kart do upravljavca žičnice. Ni mu do čakanja, kaj šele do gneče. Njegov korak je hiter, lasje osiveli in koža zagorela. Občutek imam, da bi najraje kar stekel na vrh gore. Šele pozneje se mi posveti, da je pravzaprav zelo slaven. Da je nečak legendarnega italijanskega alpinista Angela Dibone. In, kot pripoveduje pozneje, ima tudi sam za seboj ogromno odprav, 15 let je živel v Nepalu, vodil številne ekspedicije, stopil tudi na najvišji vrh sveta, kot najtežjo preizkušnjo pa opisal osvojitev vrha K2. Lani je plezal na Novi Zelandiji, pred tem vsako leto vodil skupine na Kilimandžaro, le še peščica dežel je na svetu, ki jih še ni obiskal, pravi. A v zadnjih letih se je vrnil v domači kraj, ima svoje podjetje, v sklopu katerega popotniške skupine vodi po lepotah okoli Cortine. Naj bodo to pohodniki, plezalci, smučarji ali kolesarji. Ne mara smučati znotraj označenih prog, četudi je to del njegove službe. Turiste vodi naokrog po Sella Rondi, po spominski poti 1. svetovne vojne (La Grande Guerra), a najraje jim pokaže skrite kotičke prelepe narave, jih popelje na drzne skalnate odseke in z njimi smuča po celem snegu. »Toda ta zima je za nas slaba, zelo malo snega imamo. Lani ga je bilo na tej višini (okoli 2000 m) tudi do deset metrov,« pravi.
Ko se tako ozira za dobrimi možnostmi za prosto smuko, odrinemo na strmino, na katerem so na OI leta 1956 tekmovali v slalomu. To so bile prve olimpijske igre, ki so jih predvajali po televiziji. Zato je Cortina tudi postala tako slavna, pravi. Še vedno tudi vsako leto gosti najboljše smučarke sveta in pošlje v svet tisto tako znano podobo smuka na progi Olympia delle Tofane. Četudi je to eden od vrhuncev zime v Cortini, se zdi, da ljudje ne spremljajo prav podrobno tekem svetovnega pokala, a verjetno je bilo drugače v časih, ko je še tekmoval njihov Kristian Ghedina, še en slavni meščan Cortine. Ali pa se to spremeni v prihodnosti, še s kakšnim mladim upom, na stotine jih je namreč vadilo pravilne zavoje na strminah tisti dan, menda je v mestu tudi več kot 500 smučarskih učiteljev.
Pet stolpov
Mario ne mara čakanja, pravi, da mu je v spomladanskem soncu vroče, sneg pa se z vsako minuto bolj mehča. Hitro prispemo torej pod tri Tofane. Strmina je spektakularna, četudi ena lažjih v svetovnem pokalu. No, za povprečnega smučarja pač ne, ne mika me preizkušanje meja mojega poguma, raje uživam v naravnih lepotah in panorami.
Že tako majhne količine snega na sončni strani hriba hitro pobira. Slalomiramo med lužami in zelenimi zaplatami, skozi gozd najdemo povezavo do postajališča, od koder se odpeljemo do naslednje smučarske postaje – Cinque Torri, torej petih stolpov. »V resnici se jih pet vidi iz Cortine, sicer pa jih je kakšnih 25,« Mario pove o osupljivih skalnatih gmotah, ki jih opazujemo s terase v koči Scoiattoli. V notranjosti na stenah visijo velike fotografije s pomembnih vzponov Dibone, s katerim prelistamo knjigo z njegovimi dosežki. Obenem nam pokaže še nekaj slikovitih fotografij, ki nastajajo na tej zelo obiskani točki. Omislili so si majhen jacuzzi, namakanje v vroči vodi ob raznobarvnem sončnem zahodu in s petimi stolpi v ozadju je menda nepozabna izkušnja.
Nekaj podobnega naj bi bilo savnanje na vrhu razgledne točke Lagazuoi, na nadmorski višini 2835 m, kamor se podamo s prelaza Falzarego. Mario ob vožnji z gondolo navzgor pokaže na številne line in luknje v stenah ter pove več o vojnih bitkah na tem vrhu, ki sta ga v 1. svetovni vojni tako italijanska kot avstrijska stran povsem prevrtali s predori in tudi močno spremenili – po številnih podzemnih eksplozijah naj bi se gora znižala za več metrov, okrušila se je ogromna količina skal in kamenja. Ko smo na vrhu, si ogledamo enega od predorov in stopimo vanj, vodič pa nas povabi, da splezamo navzdol po njih. Hvala, za zdaj obdržim smuči na nogah in v odličnem razgledu poiščem Val Gardeno, Alta Badio, Marmolado, Civetto ... Vse te znane točke bi bile dosegljive na smučeh, a kdaj drugič. Popoldne je že, nas pa ob vrnitvi čaka še dolg spust mimo strmih sten, kjer so leta 1993 posneli film Cliffhanger s Sylvestrom Stallonom, pri varovanju pa je pomagal tudi Mario Dibona.
Želja na vrh Cristalla
Po nasvetu prijazne Marie Grazie Soravia, vodje tamkajšnje turistične pisarne, se naslednji dan podam na drug hrib in Tofanam zrem v oči. Faloria je morda res manjše smučišče, a prijetno, sneg je veliko boljši kot na nasprotni, bolj osojni strani, obenem pa ponuja čudovit razgled po vrhovih naokrog kot tudi navzdol v mesto. Še posebej mamljivo vabi Cristallo, o katerem je pripovedoval že Mario, in držim pesti, da me sedežnica popelje vse do najvišje točke na 3000 m. A me na vmesni postaji med strmimi skalami in ledeniškim peskom naženejo z žičnice, vrtoglavo strma proga je zaprta zaradi premalo snega. Obenem me preganjajo tudi meglice, ne preostane mi drugega, kot da se vrnem poleti, ko je gora prav tako zelo očarljiva.
Tako kot tudi mestece pod njo. Cortina je že vse od 19. stoletja znana kot eno najslavnejših in najelegantnejših gorskih letovišč. Morda njena smučarska infrastuktura ni najbolj mondena ali najmodernejša, jo pa obdajata čudovita narava in prijeten utrip s pravim italijanskim načinom življenja. Kot pravi Soravia, jih ravno zato vsako leto obišče ogromno tujcev, zlasti Britanci, Skandinavci in Rusi so vse bolj pogosti gostje, pa tudi Američani, Južnoafričani in Japonci. »A v zadnjih sedmih letih se trudimo, da bi skupaj z luksuznimi počitnicami privabili nove goste tudi z bolj sproščeno podobo Cortine, z dostopnejšo hotelsko ponudbo in adrenalinskimi zimskimi športi,« je povedala Soravia. Cortina je pravzaprav idealen kraj za prosto smučanje, ki ga mnogi preizkusijo ob velikem tekmovanju Freeride Challenge aprila, februarja gostijo nočno dirko smučarskega krosa, marca pa tudi tekmovanje v snežnem kajtanju. »Tako se Cortina obrača tudi k mlajši populaciji in ljubiteljem drugačnih zimskih športov. Pri nas lahko poskusite vse od turnega smučanja do plezanja po ledu, 'heli skiing', 'snowkiting' in tako naprej.« »Je pa po drugi strani tudi pomembno, da Cortina, ki ji mnogi pravijo kraljica Dolomitov, ohrani svoj značaj in avtentičnost. Drugačna je od drugih italijanskih smučarskih središč in prav to jo dela tako posebno.«