Druga plat življenja v 21. stoletju

Japonski brezdomci: v družbi, v kateri je kult dela višji od kulta kateregakoli božanstva, na beračenje nihče ne gleda z empatijo.
Objavljeno
06. september 2017 13.36
Zorana Baković
Zorana Baković

Če parafraziramo stavek iz Tolstojeve Ane Karenine o srečnih in nesrečnih družinah, bi lahko rekli, da so vsa mesta tega sveta bogata na podoben način. Se pa razlikujejo po revščini. Brezdomci v New Yorku in Tokiu so po svoje ista druga plat globalizacije, v kateri se nekaterim godi dobro, drugi pa ostanejo brez vsega.

Pa vendar je britanski profesor socialne antropologije Tom Gil, ki že 25 let živi v Tokiu, kjer predava na Univerzi Meidži Gakuin, ko se je lotil primerjanja te občutljive skupine na Japonskem in v Severni Ameriki, kaj hitro ugotovil, da ob tem, ko odkriva različne značilnosti brezdomcev na dveh obalah Tihega oceana, pravzaprav razkriva različne značilnosti teh družb, različno zgodovino njihovih držav in različno miselnost ljudi, povezano s kulturo, tradicijo in vero.

Japonska urejenost

Prva stvar, ki je padla v oči blogerju Marku Frauenfelderju, ustanovitelju bloga Boing Boing, ko je hodil pod arkadami marmornatega poslopja tokijske vlade, so bile modre plastične ponjave, na katerih so bile pritrjene sončne plošče. Pod improviziranim cestnim zatočiščem so prebivali brezdomci.

Že ta prizor tipične japonske urejenosti, dopolnjene z dostopno tehnologijo, ga je pripeljal do vprašanja, po čem se razlikuje življenje brezdomcev v Tokiu in New Yorku, kjer je namesto plastičnih ponjav veliko pogosteje videti raztrgane kartonske škatle, zavržene dežnike in plinske gorilnike. Kakšne sončne plošče? Za ameriške brezdomce je to znanstvena fantastika.

Profesorja Gila je zaprosil za pojasnilo, ki je zdaj del serije Frauenfelderjevih dokumentarnih zapiskov o japonskih brezdomcih. Gil je svoja opažanja strnil v tri točke. Prva, pravi Gil, je ta, da na Japonskem na mestnih ulicah droga še zdaleč nima tako pomembne vloge, kot jo ima v Ameriki. Zelo težko jo je dobiti, razen če ima kdo tesne zveze z jakuzami, japonsko mafijo. Že zaradi tega se profil japonskih brezdomcev osredotoča na alkoholike ali odvisnike od stav na konjskih dirkah, ne pa tudi na narkomane, ki morajo vsak dan nekako priti do denarja za nakup droge.

Druga razlika izvira iz tradicionalnega odnosa Japoncev do duševno bolnih. Japonska je država z največ psihiatričnimi posteljami na svetu. Dejansko je na vsakih sto tisoč prebivalcev 269 duševno obolelih, kar je posledica dejstva, da v tej državi ni nikoli zaživel projekt »oskrbe v skupnosti«, kot v nekaterih državah imenujejo poskus, da bi duševno bolne spravili iz bolnišnic in jih prepustili v oskrbo družbi.

Ni tradicije beračenja

»To je samo drugo ime namere, da se zaprejo ustanove za duševno bolne, kar je bila privlačna ideja, ki so jo v nekaterih liberalnih krogih sprejeli z odobravanjem,« pravi profesor Gil. »Na žalost tega predloga niso podprli z ukrepi, s katerimi bi zagotovili, da vsi ti ljudje ne bi končali na ulici,« poudarja in pri tem daje na vpogled statistične podatke, iz katerih je razvidno, da na primer v Kanadi 30 do 35 odstotkov brezdomcev (in kar 75 odstotkov žensk brez strehe nad glavo) trpi za katero od duševnih bolezni.

In tretje: na ulicah japonskih mest ni vojnih veteranov, obremenjenih s posttravmatskim sindromom. Japonska po drugi svetovni vojni ni sodelovala v oboroženih posredovanjih, kakršne so izvajale ZDA – od Vietnama, pa vse do Iraka in Afganistana – tako da ta kategorija brezdomcev na Japonskem preprosto ne obstaja.

Med Japonci je 52 odstotkov pripadnikov šintoizma in tistih, ki ne pripadajo nobeni veri. Petintrideset odstotkov je budistov. To pa je precejšen razlog za to, da brezdomci v tej deželi ne beračijo. Podarjanje denarja beračem ni del šintoistične in budistične tradicije. Tudi sicer v družbi, v kateri je kult dela višji od kulta kateregakoli božanstva, na beračenje nihče ne gleda z empatijo. Zato večina japonskih brezdomcev dela. Nekateri zbirajo plastenke, drugi pripravljajo za reciklažo pločevinke in konzerve.

Diskretna revščina

Pred desetletjem je bilo v vsej Japonski okoli 25.000 brezdomcev, nato se je njihovo število predvsem zaradi posledic gospodarske krize pred petimi leti dvakratno povečalo, v zadnjih nekaj letih pa znova upada. V Tokiu jih je čez dan manj kot tisoč, veliko več pa jih je ponoči, a jih je težko prešteti. Mnogi od njih namreč ne želijo prejemati državne pomoči, ker se bojijo, da bi kakšni daljni sorodniki izvedeli, kako globoko so padli, ali pa so preprosto preponosni, da bi priznali, da so se nepričakovano znašli na dnu.

Med brezdomci je več kot 90 odstotkov moških srednjih let ali starejših, ki so ostali brez dela pri starosti, ko nikakor niso mogli dobiti nove zaposlitve. Profesor Gil je opazil, da se ti ljudje najpogosteje naselijo v javnih parkih, ki so praviloma opremljeni s stranišči in umivalnicami. Območna oblast jim kljub temu ne dovoli, da bi se na določenem kraju naselili za dlje časa, tako da se morajo od časa do časa seliti. V Tokiu si nikakor ni mogoče predstavljati naselja, kakršen je mumbajski slum.

Predstavniki človekoljubnih organizacij, ki menijo, da je kakršnokoli število ljudi brez strehe nad glavo v Japonski – tretji največji gospodarski sili sveta z bruto domačim proizvodom blizu 48.000 ameriških dolarjev – nedopustno, opozarjajo, da si državna statistika namenoma zatiska oči pred pojavom tako imenovanih »net cafe beguncev«, ki ne veljajo za brezdomce, čeprav dejansko nimajo stalnega prebivališča. Okoli 5500 jih noči preživlja v bistrojih z internetom, ki so prav zaradi tega pogosto opremljeni s kabinami za prhanje in ki poleg internetnih storitev ponujajo tudi hrano in pijačo. Okoli polovica jih namreč nima zaposlitve, pa tudi preostali, čeprav delajo, ne zaslužijo dovolj, da bi si lahko najeli stanovanje. V Tokiu je takšen zaslužek mesečna plača, ki znaša manj kot tisoč dolarjev. Z njo ni mogoče živeti in stanovati, tako da so bistroji z internetom pravzaprav edina izbira.