Gorile, ne gverilci, pripomorejo k razvoju turizma

Manjša skupina turistov stoji prav na robu kraterja vulkana Njiragongo, medtem ko se mimo njih počasi vrtinči dim iz žarečega vulkanskega kotla globoko pod njimi. Ljudje na počitnicah. Nenavaden prizor za Demokratično republiko Kongo, v kateri se še vedno nadaljujejo spopadi med sprtimi stranmi.

Vulkan, iz katerega je slišati glasove, podobne rohnenju razburkanega morja, bruha v zrak velikanske količine stopljenega kamenja. To je eno največjih jezer lave in eden najbolj dejavnih vulkanov na svetu, ki obiskovalcem vedno znova priredi nepozabno predstavo.

Vzhodni del Demokratične republike Kongo so dolga desetletja pretresali boji z uporniki, toda takšne naravne znamenitosti lahko veliko pripomorejo k temu, da bodo začeli tudi turisti vse pogosteje in vse bolj množično prihajati v Narodni park Virunga, katerega del je tudi slovita vulkanska veriga. Za obiskovalce so ga znova odprli lani, potem ko so se bojne črte pomaknile na druga, nekoliko bolj oddaljena območja. Park, ki se ponaša z neprehodnimi gozdovi in čudovitimi zelenimi griči ter se razprostira na 7800 kvadratnih kilometrov veliki površini, je poleg tega dom četrtine vseh gorskih goril, kolikor jih še živi v svojem naravnem okolju. Te so izjemno ogrožene in prav zato so turisti tukaj zelo pomembni: s sredstvi, ki jih bodo iztržili od obiskovalcev, bodo lahko pristojni poskrbeli za nadaljnje preživetje narodnega parka in pripadnike te vse bolj ogrožene živalske vrste.

»Frontne črte so tam spodaj,« je povedal eden od nosačev in z roko pokazal prek gozdov in gričev, kjer je v daljavi videti luči mesta Gome. Mesto stoji na obali jezera in je od vulkana oddaljeno približno 20 kilometrov. Leta 2012 so ga za krajši čas zasedle uporniške sile.

Počitnice na gori Doom

Njiragongo, 3470 metrov visoki vrh, ki ga obiskovalci osvojijo po petih urah naporne hoje skozi bujne deževne gozdove, je del vulkanske verige, ki velja za eno najbolj dejavnih tovrstnih območij na svetu. »Počitnice na gori Doom,« je dejal najstnik Fabian, belgijski turist, ki je goro obiskal s svojo materjo. S tem je hotel povedati, da je omenjeni vulkan del fantazijskega sveta iz knjige Gospodar prstanov britanskega pisatelja J. R. R. Tolkiena. »V nekatere stvari lahko verjameš šele, ko jih vidiš na lastne oči,« je še dodal, medtem ko je v tihem spoštovanju stal na robu kraterja in opazoval besnenje ognja v globini.

Turizem – ki je sicer izrednega pomena za ohranjanje tega območja (park je že na seznamu Unescove svetovne naravne dediščine) pa tudi za ohranjanje živalskih vrst, ki tukaj živijo – je popolnoma zamrl leta 2012. Na celotnem območju so potekali boji, in leta 2014 je bil med spopadi ranjen celo vodja Virunge Emmanuel de Merode. Zdaj dobro usposobljeni in oboroženi vodniki trdijo, da je za varnost dobro poskrbljeno, in turisti se počasi vračajo. Ena ura opazovanja goril v njihovem naravnem okolju stane 400 dolarjev, za noč na robu kraterja vulkana pa je treba odšteti 250 dolarjev.

Prihodki od turizma so življenjskega pomena

Prihodki od turizma so za prihodnost Virunge življenjskega pomena. Kot pravi Merode, bi se s tem denarjem izboljšale življenjske razmere približno štirim milijonom ljudi, ki živijo v parku in njegovi okolici. Z razvojem turizma bi dobili nova delovna mesta in ne bi bili odvisni zgolj od sečnje dreves za pridobivanje oglja, poleg tega bi si zagotovo tudi veliko bolj prizadevali za ohranitev narodnega parka. »Vsak turist, ki obišče Virungo, da svoj prispevek,« pravi Merode. Leta 2011 je Narodni park Virunga obiskalo več kot tri tisoč turistov, vendar so ga morali zaradi nenehnih spopadov med sprtimi stranmi že naslednje leto zapreti za obiskovalce. Znova so ga odprli šele konec leta 2014. Od takrat je začelo število obiskovalcev znova naraščati, tako da so jih letos že do zdaj našteli nekaj manj kot tri tisoč. S tem pa je začel znova dotekati tudi denar za plače vodnikov in gozdnih čuvajev.

Usodni izbruh vulkana

Na dan se lahko na goro povzpne največ 16 turistov. Ob našem obisku jih je bilo skupaj dvanajst. Med njimi so bili Američani, Belgijci, Britanci in Izraelci. Med zadnjim večjim izbruhom vulkana je lava, ki se je zlivala s hitrostjo 100 kilometrov na uro, mesto Goma, v katerem je živelo okoli milijon ljudi, dobesedno preplavila s stopljenim kamenjem. K vračanju turistov v te kraje je precej pripomogel tudi dokumentarni film Virunga, ki je bil leta 2014 v svoji kategoriji nominiran za oskarja, govori pa o prizadevanju, da bi ta najstarejši narodni park v Afriki zaščitili pred vojno, divjimi lovci in naftnimi družbami.

»Videli smo film in se odločili, da si moramo vse to ogledati na lastne oči,« je povedal Jacques, belgijski poslovnež, ki dela v Kongu, potem ko se je skozi gosto zaraslo džunglo prebil do kraja, kjer je lahko opazoval gorile – simbol tega narodnega parka. Gozdni čuvaji se z gorilami sporazumevajo tako, da si z njimi izmenjujejo posebne kruleče glasove. S tem živali umirjajo – tudi starejšega velikanskega samca s sivo dlako po hrbtu, ki tehta okoli 160 kilogramov.

»Z vsakim človekom, ki obišče Virungo, se poveča upanje, da se bodo stvari tukaj obrnile na bolje,« je prepričana Melanie Gouby, francoska raziskovalna novinarka, katere prispevek o vdoru naftnih družb na to območje je ključni del omenjenega dokumentarnega filma. »Čudovito je, da se je v tako kratkem času po koncu spopadov sem vrnilo toliko turistov, in lepo je slišati, da je bil tudi dokumentarni film eden od vzrokov, da so se odločili obiskati te kraje. Vse to je izredno spodbudno in opogumljajoče,« je še dodala Melanie Gouby.

Ko se znoči, se temperatura spusti pod ledišče, turisti pa si roke in noge grejejo tako, da sedijo nad kraterjem vulkana in opazujejo dogajanje globoko pod seboj.

»Videl sem, kako je nastala Zemlja,« smo med drugim prebrali v knjigi, v katero zapisujejo svoje vtise obiskovalci Narodnega parka Virunga. Stavek sta po vrnitvi z vrha vulkana zapisala ameriška zakonca in dodala vprašanje: »Kako pogosto se človek povzpne na goro in vrne s spoznanjem o tem, kako je nastalo vse to, kar nas obdaja?«