Kamen z Meseca, ki je dražji od zlata

V pritličju krila dunajskega kompleksa ZN hranijo enega od kamnov, ki so na našem planetu izjemna redkost
Objavljeno
09. marec 2018 16.07
Milan Ilić
Milan Ilić

Vhod v dunajski sedež Združenih narodov je kot vhod v drugo državo. V to poslopje je mogoče vstopiti zgolj s posebno prepustnico in po opravljenem nadzoru, kakršnega smo vajeni na letališčih. V tukajšnjem sedežu ZN dela štiri tisoč ljudi iz več kot 100 držav, v poslopju pa je mogoče videti tudi marsikaj povsem nepričakovanega.

V pritličju krila dunajskega kompleksa ZN, kjer ima svoj sedež Urad ZN za vesoljska vprašanja (Office for Outer Space Affairs, UNOOSA), si lahko ogledamo razstavo zgodovine vesoljskih poletov. Med modeli raket in satelitov pritegne našo pozornost stojalo z manjšo piramido iz neprebojnega stekla. V njej hranijo enega od kamnov, ki so na našem planetu izjemna redkost. Ta kamen ni z Zemlje, temveč z njenega naravnega satelita Meseca.

Kamen ima številko 15459,6. Z Meseca so ga prinesli člani misije Apollo 15. Z oboda kraterja Spur ga je pobral astronavt James Irwin (1930–1991), ki je skupaj z Davidom Scottom na Mesecu preživel zadnji dan julija in prva dva dneva avgusta 1971. Irwin je bil osmi človek, ki je stopil na Mesečeva tla – pozneje pa tudi prvi umrli od skupaj dvanajstih astronavtov, ki so do zdaj stopili na tla Zemljinega naravnega satelita.

Lunarni vzorec 15459,6 je 160 gramov težek delček grude kamenja, ki je, ko so jo prinesli na Zemljo, tehtala 5854 gramov. Po sestavi je breccia. Gre za skalovje, sestavljeno iz delčkov starega kamenja oziroma okruškov, ki so nastali med številnimi trki meteorjev in kometov z Mesecem. Številne skale so se zdrobile v drobne kamenčke, ki so se nato zaradi vročine in pritiska zlepili v drobnozrnato maso. Znanstveniki so ugotovili, da so tako imenovane breccie na Mesečevih planotah nastale pred okoli 3,9 milijona let in da so starejše od 99,99 odstotka kamenja na Zemljini površini.

Starejše kot skale na Zemlji

Do zdaj je kamenje z Meseca prišlo na Zemljo na tri načine. Na prvem mestu so zagotovo meteoriti z Meseca, ki so jih do konca leta 2017 na Zemlji našli okoli 300. Od teh so nekateri delčki iste kamnite mase, tako da so do zdaj na Zemlji identificirali 118 različnih meteoritov z Meseca. Nekaj so jih našli na Antarktiki, preostale pa na severu Afrike in v Omanu. Do zdaj niso v Ameriki in Evropi našli niti enega meteorita z Meseca. Verjetno obstajajo, a je majhna verjetnost, da bi jih lahko prepoznali v zmernem podnebju, poudarja strokovnjak za geokemijo Meseca Randy L. Korotev, raziskovalni profesor na washingtonski univerzi v St. Louisu v državi Misuri. Korotev pravi, da je lunarna mineralogija razmeroma preprosta in da lahko v številnih primerih zlahka ugotovi, da določen meteorit ni z Meseca. Posamezni minerali, ki so na Zemlji zelo pogosti, so v kamnih z Meseca zelo redki ali pa jih sploh ni. To velja za kameno strelo, kalcit, magnetit, hematite, veliko večino sulfidnih mineralov in še nekatere druge minerale.

 



Med julijem 1969 in decembrom 1972 so vzorce kamenja z Meseca na Zemljo prinašali astronavti, ki so na Mesecu pristali v šestih misijah Apolla. »Vsak geokemik – teh pa je na svetu na tisoče –, ki je proučeval vzorce z Meseca, ve, da nimajo tisti, ki trdijo, da so bili lunarni vzorci narejeni za Zemlji (šlo naj bi za vladno zaroto), niti najmanjšega pojma o kamninah,« pravi Korotev in dodaja, da celo on po 45 letih analiziranja tal in kamenja z Meseca ne bi znal izdelati niti slabe kopije kamnine, kot je breccia, ki je tipična za Mesečevo površino.

Vzorci, ki so jih prinesli z Meseca, kažejo, da so nastali v izjemno suhem okolju, brez kisika in s slabo gravitacijo. Nekateri imajo na površini vdolbine, ki so nastale ob trku meteorita. Lunarne skale in tla vsebujejo pline (vodik, helij, dušik, neon, argon, kripton in ksenon), derivate iz solarnega vetra z delčki izotopov, ti pa se razlikujejo od tistih, ki jih ti plini vsebujejo na Zemlji. Na kamnih z Meseca so vidne tudi posebne poškodbe kristalov, ki so nastale zaradi kozmičnega sevanja. Znanstvene analize eruptivnega (magmatskega) kamenja z Meseca, ki so jih opravili s pomočjo radioizotopov, kažejo, da so te skale starejše od skal na Zemlji. »Vsaka ideja v zvezi s tem, kako bi lahko naredili njihov ponaredek, si zasluži Nobelovo nagrado. Vsekakor bi bilo bolj preprosto in tudi ceneje oditi na Mesec in od tam prinesti nekaj kamenja, kot pa na Zemlji izdelovati njihove ponaredke,« poudarja Korotev.

Misije Apollo od 11. do 17. (razen neuspešne misije Apollo 13) so pristajale na Mesecu in od prve misije je vsaka naslednja na Zemljo prinesla večjo količino vzorcev kamenja. Apollo 11 slabih 22 kilogramov, Apollo 17 pa več kot 110 kilogramov. Skupaj so Američani v šestih misijah Apollo na Zemljo prinesli okoli 382 kilogramov vzorcev z Mesečevih tal. Znanstveniki so v njih med drugim našli tri minerale, ki jih na Zemlji ne poznamo. Eden od njih, bogat s titanom (vsebuje še magnezij, železo in kisik), je dobil ime armalkolit (ang.: armalcolite). Poimenovali so ga po začetnih črtah priimkov treh članov posadke Apolla 11: Armstronga, Aldrina in Collinsa. Nasa je v Johnsonovem vesoljskem središču v teksaškem Houstonu zgradila posebno poslopje za hrambo vzorcev kamenja z Meseca. Skupaj jih imajo kar 110.000. V znanstvene namene jih izposojajo visokošolskim in drugim raziskovalnim institucijam.

Jugoslovanski kamen

Za tretji način, na katerega so vzorci kamnin z Meseca prihajali na Zemljo, pa so zaslužna sovjetska vesoljska plovila brez posadke iz programa Luna. Misije Luna 16 (september 1970), Luna 20 (februar 1972) in Luna 24 (avgust 1976) so bile prve v zgodovini, ki so vodene na podlagi robotike uspešno poletele z Zemlje in se vrnile z vzorci z drugega planeta. Tri misije Luna so na Zemljo skupaj prinesle 326 gramov kamnov in prahu z Meseca.

Nixonova darila

Američani so bili po Apollovih misijah zelo radodarni s kamenjem z Meseca. Predsednik ZDA Richard Nixon je sklenil, da mora v okviru misije Apollo 11 vseh petdeset ameriških zveznih držav in 135 drugih držav dobiti vzorce kamenja z Meseca, to pa so nato ponovili še v okviru misije Apollo 17. Kamenčki, ki so bili podarjeni, so bili shranjeni v posebnih kroglah iz akrila. Ta krogla je bila pritrjena na leseno podlago, na kateri je bila zastava države, ki jo je dobila v dar. Tudi takratna SFRJ je dobila dve takšni darili. Jugoslovanske kamenčke z Meseca hranijo v beograjskem Muzeju zgodovine Jugoslavije.

Danes se v kar nekaj državah – in to celo v nekaterih ameriških zveznih državah – ne ve, kje so končala ta darila. Od skupaj 370 »Mesečevih kamnov dobre volje«, ki jih je podarila Nixonova vlada, se za skoraj polovico, natančneje za 184 kamnov (v svetu za 160, v ameriških zveznih državah pa za 24), več let ni vedelo, kje so. Nekaj so jih založili, nekaj jih je bilo ukradenih. Na Malti je bilo iz Naravoslovnega muzeja v Mdini leta 2004 ukradeno darilo iz misije Apollo 17. Vendar tat ob tem ni ukradel tudi podlage, s katero bi bil kamen vreden neprimerno več, saj ta dokazuje poreklo kamnine.

Joseph Gutheinz ima vzdevek »Lovec na Mesečeve kamne« (Moon Rock Hunter). Vrsto let je ta ameriški odvetnik s skupino postdiplomskih študentov kriminologije Univerze Phoenix v Arizoni ter študenti colidža Alvin v Teksasu iskal izginule kamne z Meseca. Do zdaj so jih pomagali najti okoli osemdeset.

Seveda pa je bolj malo verjetno, da se bodo kdaj našli vsi izginuli Mesečevi kamni. Med drugim se ne ve, kje sta obe tovrstni darili, ki jih je dobila Gadafijeva Libija, in vzorec z misije Apollo 17, ki so ga podarili Romuniji. Za zadnjega domnevajo, da je bil po usmrtitvi zakoncev Ceaușescu prodan na črnem trgu. Še vedno niso našli kamna, ki je bil ukraden na Malti, niti nepridiprava, ki ga je ukradel.

Edini vzorec, ki je bil do zdaj prodan po zakoniti poti, je 0,2 grama lunarnega prahu, ki ga je na Zemljo prinesla misija Luna 16. Ruska vlada je ta delček Mesečevih tal leta 1993 ponudila v prodajo prek avkcijske hiše Sotheby's. Anonimni kupec je za ta delček prahu plačal 442.500 ameriških dolarjev.

Pred skoraj letom dni, in sicer junija 2017, je Sotheby's prodal prvo Lunar Sample Return Bag, vrečo za vzorce kamenja z Meseca, ki jo je nosil prvi človek na Mesecu Neil Armstrong. Skupaj s provizijo je kupec zanjo plačal 1,8 milijona ameriških dolarjev (okoli 1,56 milijona evrov). Tako je ta ne kdove kako velika platnena vreča postala najdražje zakonito prodan artefakt ameriških vesoljskih raziskav. Skupen rekord v ceni vesoljskih spominkov pa ima še vedno sovjetska vesoljska kapsula Vostok 3KA-2, ki je po dizajnu povsem enaka tisti, s katero je v vesolje poletel Jurij Gagarin, prvi človek v vesolju. Na dražbi leta 2011 so prav tako v hiši Sotheby's v New Yorku Vostok 3KA-2 prodali za 2,9 milijona ameriških dolarjev (kar je bilo takrat okoli 2,1 milijona evrov).