Tiskane izdaje
Odkazali so mi mesto na levi strani tenderja, kjer je pred omarico za prtljago nekakšna polica - prav primerno sedišče. Človek je pri tem visoko od tal, eno nogo naslanja na zapah vrat strojevodske hišice, drugo na ročaj tenderjevega zasuna za vodo in je tako varno spravljen, proč od kurjačeve lopate in jeze. Prav tam je montirano tudi vreteno ročne zavore - nekaj telovadbe je treba, da se ljudje mojega obsega stlačijo mimo - zato pa je kot nalašč, da se ga sedeči oprime z rokama, nekako tako kot gumba pri sedlu. 03 postane pri višji hitrosti prav nemirna - pozna se ji, da nima pod hišico tekalne osi - zato mi pride ta ročaj nadvse prav za vzdrževanje ravnovesja. Sunkovito gibanje tenderja, ki ga povzroča lokomotiva s svojim zaganjanjem navzgor in navzdol, na levo in desno, naprej in nazaj, še najbolj spominja na ježo. Prav zares, občutek je na las takšen, kot da lokomotiva galopira in da sem jaz njen jezdec ... Zakaj pa ne, uživajmo vendar v tej véliki, gala predstavi, proč s tesnobo, temu čudovitemu stroju je treba tudi kaj zaupati!
Hrup od vožnje postane tako močan, da se ne slišimo več, tudi če na vso moč kričimo drug drugemu na uho. Pilotu ostane le sporazumevanje z rokami. Opazujem ga, kako zaskrbljeno moli glavo ven, išče signale, nato pa nervozno stresa Vojca za ramo in mu pantomimično dopoveduje, kako naj vozi. Revež ne ve, da Vojc pozna avstrijske signale, in da je njegov trud pravzaprav odveč. Prvič v življenju je na parni lokomotivi in njeno vedenje ga navdaja z nelagodjem, skoraj z grozo ... Kar slišim ga, kako se v mislih priduša, da ga ne bodo nikoli več pripravili početi kaj takšega, naj se le današnja vožnja srečno konča ...
Z nasmeškom ga prepustim njegovi nesreči in usmerim misli drugam. Skušam razčleniti občutke, prevesti sporočila lokomotive v razumljivo obliko, se čimbolj vživeti vanjo. Hvaležen sem, da mi je življenje naklonilo to doživetje, da me je povzdignilo v polboga zgodnjih otroških sanj, moža na lokomotivi ...
Trudni, umazani, srečni... strojevodja Vojko Dolžan, vodja strojnega mostva ing. Alojz Škrbinc, kurjač "Janezek" Pretnar Foto: Mladen Bogić/Železniški muzej SŽ
Opazujem Vojca, ki se je zagozdil na svojem strojevodskem prostoru, si posadil čepico trdneje na glavo, potisnil brado navzven in se obdal z oblakom spokojne samoumevnosti. Bradat in obilen, kakršen je, še najbolj spominja na starega kapitana. Ustnice je rahlo našobil, ziblje se skupaj z lokomotivo, spokojno se ozira po instrumentih, na progo, navzdol h kolesom ... Roka mu počiva na krmilnem kolesu ... Lokomotiva pod njegovo roko napenja vse sile, razdaja se, zdi se, da je zanj pripravljena storiti vse ... Samoumevno mu je, da lokomotiva rita in kopita, samoumevno, da pločevinasti deli brenčijo od resonance, samoumevno, da v oglušujoči kakofoniji vseh mogočih zvokov ni najti niti enega napačnega. Čutim, da jo posluša, da jo občuti, to svojo 03, da za vsako hitrost pozna njeno značilno, zdravo bučanje. Kako čudovito je vendar človeško uho! V hipu bi razločilo nov, svareč zvok, sprožilo alarm ... Vendar pa je vožnja eno samo potrjevanje, ena sama spokojna samoumevnost: seveda je vse v redu, dobro smo namazali, prav nastavili... Lokomotivi ta vražji ples dobro dé, ustvarjena je zanj ...
*
Kurjača smo klicali Janezek, ker je majhne rasti, pa smo ga dražili. Nič ni bil hud, saj spada med tiste prijetne ljudi, ki življenjske nadloge jemljejo s humorjem in tako še nam, čemernim, zjasnijo dan. Je pa plečat in okreten, najbrž ne bi bilo dobro z njim zobati češnje ... Ogledujem ga, kako se suče po hišici, vihti lopato, trikrat vrže proti sredini peči, enkrat v vsak kot, enkrat za vrata. Pozna svoje delo, zaupa vase, ogenj je tak, kot je treba. Tu in tam zarobanti, ker je kepa premoga prevelika, pa trešči po njej s kladivom ... Že zapre peč in smukne do injektorja, odpre vodo, paro, injektor »prime« in zašumi, Janezek pa zbrano spremlja vodostaj in se hkrati ozira na progo, za signali ... Neobrit in črn od premoga je videti kot divji mož iz gozda, zato smo neizmerno presenečeni, ko nekoč v restavraciji vidimo, kakšen pogled zmore nameniti natakarici, pogled nebogljenega deteta, da dekletu klecnejo kolena ...
*
S svojega sedla ne vidim brzinomera. Sumničim ju, da jo ženeta več kot 80 kilometrov na uro. Vendar pa mi vselej, ko se zanimam, koliko smo pravkar vozili, z iskrico v očesu na ves glas zagotavljata:
»O-SEM-DE-SET ...!«
Kaj bi se vznemirjal, tolažim sam sebe, te lokomotive so v rednem prometu vozile tudi 100 kilometrov na uro, rekord je bil celo 128 km/h, naša pa tako izvrstno teče, da ji tale hitrost, kakršna koli že je, ne dela prav nobenih težav.
Vendar pa zdaj že vem, kdaj je hitrost 80 km/h ali več, takrat namreč v hišici nastane zračni vrtinec, sprva pri tleh, nato pa se veča in veča in s seboj nosi premogov prah ... Nosi nam ga na obleko, na mojo belo srajco, za ovratnik, v lase ... Črni premog, s katerim so nas v Avstriji opremili, je šlezijec, najboljše kvalitete, črn kot noč, na prelomu pa se srebrno leskeče. Treba je znati kuriti z njim, rad se zapeče. Samo ne preveč! Če pa kuriš »na tenko«, kar zacvrči, ko se vžge, in daje neznansko veliko toplote. 03, še toliko bolj dojemljiva, ker ima bakreno peč, kar drgeta od njegove energije. Hiti in hiti, kot bi hotela pokazati, kot bi hotela dokazati, da še ni stara, da še zmore, da še hoče. Kot bi se hotela izkazati vredno zaupanja, da smo ji leta 1987 vdihnili novo življenje, da smo ji spet dovolili v galop...
Mar se zaveda, da so stene njene peči že zelo tanke, da se kolesni obroči bližajo zadnji meri, da leta neusmiljeno pritiskajo ...? Kot da nas obupno prosi, naj ji pri naslednji reviziji vendar podaljšamo življenje, naj še enkrat poskrbimo zanjo ...
*
Tovarniška fotografija lokomotive. Foto: arhiv Slezak
Ko smo proti večeru prispeli, trudni, črni od premogovega prahu, a srečni, se je Lojz, njen sodnik in spovednik, sijoč obrnil proti njej, kakor v objem stegnil roki in ji poslal poljub:
»Sijajna si bila, stara!«
Očohali smo jo, napojili in uredili. Kar ni se mogla umiriti, zdelo se je, da je vsa razburjena od ihte preteklega dne. Še pozno v noč si je zavita v temo tiho brenčala svoj napev. Pustili smo jo njenim sanjam in šli večerjat. Ta vražji šlezijec! Ko smo se vrnili, sta se spet oglasila varnostna ventila. Kot bi zahrzala, kot bi nas klicala:
»Nič nisem še trudna, še bi vozila, še potegnila, samo recite ...!«
»Spí vendar, staro dekle, jutri je tudi še en dan!«
