Tiskane izdaje
Obisk New York je kot dolga noč, polna luči. Ena tistih, za katero se zdi, da traja že zelo dolgo, a ko se konča, ne veš, kdaj je sploh minila in kaj si v njej počel. Ostane le še prijeten, topel spomin.
Ko sem stopila iz letališke zgradbe, sta mi v nosnice udarila gostota in vonj zraka. Morda sem bila nanj že ob prihodu bolj pozorna, ker mi je bila njegova specifičnost že omenjena. Pogled v jasno nočno nebo, polno zvezd, ki se zdijo bližje kot v Evropi, ne daje slutiti, da bi bilo z zrakom kaj narobe. Moja asociacija za onesnažen zrak je pač s polno sivkastega smoga obdana kocka stolpnic, kjer je modro nebo kot za Eskime hladilnik. Na primer podoba kitajskega Guangzhouja.
Nikotin iz USB-ključa
Glede na indeks onesnaženosti je precej razumljivo, da Newyorčani skoraj ne kadijo. Če bi, pljučni rak ne bi bil ubijalec številka pet, ampak kar ena. K nepriljubljenosti tobaka zagotovo pripomorejo tudi cene, ki so med ameriškimi zveznimi državami tu najvišje. Za škatlico z dvajsetimi zvitki se odšteje v povprečju 12,5 dolarja, pa vse do 16. Razlog je v 4,35-dolarskem davku na škatlico cigaret ter še dodatnem 1,6-dolarskem davku na prodajo. So pa zato veliko cenejši kot pri nas elektronske cigarete in uparjevalniki, ki so vedno bolj priljubljeni. Gre za elektronsko ali baterijsko napravo elegantne oblike, podobno večjemu USB-ključku, v katero ustaviš tobak, konopljo ali druga suha ali polsuha zelišča.
Ti se New Yorku, ki sem si ga zgolj na podlagi številnih filmov predstavljala kot mesto strastnih kadilcev, sploh ne podajo. Proti kajenju so vsi, od varnostnikov pred lokali, ki te pošljejo cigaretni dim pihat za vogal, do oskrbnikov parkov, ki te preženejo s travnatih površin, če si dovoliš, prepričan, da te nihče ne bo videl in nikomur ne boš škodil, eno prižgati. V New Yorku preprosto nihče več ne kadi. Razen Evropejcev. Ti si svojih pet minut najbolj v miru lahko vzamejo le med hojo po šahovnici ulic in avenij.
Nekaj časa zrem v zemljevid, pa ne zato, ker bi se izgubila – to je v New Yorku tako rekoč nemogoče – ampak ker iščem ulico z neko trgovino, in že je okoli mene množica. »Miška, srček, sladkorček, si dobro, si se izgubila?« me sprašujejo. Smejim se, se zahvalim in povem, da sem »popolnoma in neverjetno dobro«. Ja, pretiravanja in osladnosti se človek v New Yorku hitro navadi.
Rumeni taksi, terenski model – terenski avtomobili so najbolj razširjeni v ZDA, kljub padcu prodaje pa na ulicah še vedno prevladujejo toyote – me odpelje na Manhattan. Mesto neštetih luči, ki nikoli ne spi.
Sprehodim se od 96. ulice čez zahodni del Centralnega parka do 59. ulice. Ulični prodajalci ob vhodih v park ponujajo vožnjo s konjem ali triciklom po znamenitih predelih parka, za katerega bi človek, če bi ga hotel do potankosti raziskati, potreboval ves dan. Vodomet, kjer so posneli uvodno špico serije Prijatelji, se zdi brez junakov nerealen. Kot da bi bil tu le zaradi nje in ne obratno, da je fikcija boljša zaradi njegove resničnosti. Zagotovo domačini to doživljajo drugače. Nenadoma zapiha močan veter, lanskoletno listje završi, promet obstane ob rdeči luči in vse se zdi tako mirno in na svojem mestu. Pogled navzgor, od tal s soncem obsijane Pete avenije do vrha nebotičnikov in naprej v sinje modro nebo, te napolni z neverjetno energijo, občutkom, da je vse mogoče, da se vse lahko zgodi.
Ameriške sanje
Pravijo, da se je čas ameriških sanj končal. Ob pogledu na množico skoraj vedno nasmejanih Newyorčanov, od uličnih prodajalcev hrane, oblačil, ponarejenih parfumov in dizajnerskih torbic pa do butikov Chanela, Louisa Vuittona in Prade, kjer vam ob vstopu ponudijo kavo in izbrane čokoladne pralineje, pohvalijo vaša očala ali torbico, od francoskih kavarn, kitajskih ribarnic, italijanskih mesnic do samo za vas v eni uri izdelanih čevljev Converse, z vašim imenom vgraviranih dizajnerskih očal in špinačnih testenin z najboljšo rikoto, kar ste jo kdaj jedli, se zdi, da ljudje na Manhattnu še zelo močno verjamejo v ameriške sanje. Človek mora imeti železno voljo, da v New Yorku ne zapravi vsega, kar zmorejo njegove kreditne kartice in limiti na bančnih računih.
Kje so brezdomci?
Hotel Plaza na vzhodnem koncu Centralnega parka ni več tako veličasten kot v filmu Sam doma. Duh čas ga je dodobra načel, tudi notranjost. Skoraj neverjetno se zdi, da so se ženska z golobi in njej podobni liki nekoč potikali v okolici. Newyorške ulice so popolnoma očiščene brezdomcev in klatežev. New York je mesto, ki mora od leta 1981 po zakonu vsem brezdomcem zagotoviti streho nad glavo. Podlaga za takšno zakonsko določilo je bil precedens v sodnem primeru Callahan proti Careyju. Leta 1986 je župan Edward I. Koch zgradil štiri tisoč stanovanj za brezdomce, vsako naslednje leto so dodali novih nekaj tisoč bivalnih enot. Župan Michael R. Bloomberg je politiko nenehnega zagotavljanja novih stanovanj leta 2004 sicer opustil, nevladne organizacije opozarjajo, da se zato število brezdomcev na ulicah povečuje. A prizora z berlinskih podzemnih postaj, kjer se klateži celo pretepajo za svoj košček tal, v New Yorku ne boste doživeli.
Če je človek rad v družbi s samim seboj, mu mesto zleze pod kožo in ni mogoče, da ga ne bi vzljubil. Nič ni manj neobičajnega kot sredi dneva sam zaiti v bar ali hotelsko preddverje, brati knjigo ali zgolj opazovati okolico in ob tem spiti dva manhattna. New York še zdaleč ni kaotičen, kot bi človek pričakoval za najbolj gosto poseljeno ameriško mesto. Podzemne postaje so bolj čiste od ljubljanske železniške, kljub starosti in obrabljenosti pa je inventar, od ograj in klopi, čist. Na podzemni je mir, na bolj obiskanih postajah mladi študentje muzikologije v zameno za penije, dolar ali dva igrajo na saksofon in bobne. Jazz je glasba tega mesta.
Časovni stroj
New York ima še eno zelo lepo lastnost. Ljubezen do starega. Pohištvo v hotelih, preddverjih, kavarnah, restavracijah, barih in klubih je skoraj povsod starinsko, a skrbno negovano. Dvigala v stavbah, tudi tistih najpreprostejših zunaj centra, so iz ročno izrezljanega temno rdečega lesa. Ob vstopu v bar ali restavracijo vas bo sprejel uglajen starejši moški, lahko tudi ženska, vam vzel plašč, vas vprašal, ali bi jedli ali morda samo kaj spili, in vam svetoval mizo, če je teh na voljo več.
Obstanem med petimi jonskimi stebri pred vhodom v hotel Pennsylvania. Kakšno nasprotje. Nasproti se dviga moderna črna steklena stolpnica na Madison Square Gardnu, spet desno za vogalom se bohoti 102-nadstropni Empire State, stolpnica, ki je kar 40 let veljala za največjo na svetu. Česa je več, modernih steklenih zgradb ali starih v znamenitem slogu art deco? Tudi gotske cerkve se najdejo med dvema steklenima stolpnicama, še največ, če upoštevamo tudi meščanske hiše, pa je zgradb v znamenitem ameriškem rjavem kamnu z zunanjimi požarnimi stopnicami. Nobenih rož ali šare na njih. Kako estetsko usklajene se zaradi tega zdijo.
Sončni zahod v Brooklynu. Foto: Reuters
»It was a very good year for small town girls, and soft summer nights. We'd hide from the lights ...« iz zvočnikov tiho poje Frank Sinatra, postrešček pride k mizi, ti nalije dodatno kavo v porcelanasto skodelico, za katero niti nisi prosil ... in ne vem več, v katerem času sem. Samo še postaven mladenič, ki bi me povabil na ples, manjka.
***
Česa ne smete spregledati?
The High Line
Javni park, dolg 2,3 kilometra, je urejen na nekdanjih železniških tirih vzdolž zahodnega dela otoka. Zapuščeno progo so skoraj v celoti uredili prostovoljci, ki za urejenost parka skrbijo še zdaj. Na njegovem južnem delu boste prišli v čudovito sosesko Greenwich Village, kjer je veliko majhnih neodvisnih galerij, trgovin ameriških oblikovalcev in prijetnih kavarn. Na drugi strani parka pa boste ob izstopu prišli do muzeja ameriške umetnosti Whitney.
The Frick Collection
Na vzhodnem delu Centralnega parka, južno od Metropolitanskega in Guggenheimovega muzeja, najdete zasebno galerijo v stari meščanski vili, imenovano Frick Collection. V njej so razstavljena najpomembnejša dela evropskih klasikov slikarstva, francosko, italijansko in britansko pohištvo, pa porcelan, ure in druge dodatke za dom.
Little Italy
Blizu Kitajske četrti leži Mala Italija, nekoč dom italijanske mafije, danes pa le še meka za potrošnike: ugodni šali iz kašmirja, ročno izdelane beležke, usnjene torbe in pasovi ... Pa prijetne restavracije s testeninami, domačim sladoledom in odličnim vinom. Obiska vredna je tudi več kot sto let stara kavarna Ferrara, zraven nje pa že od leta 1910 deluje tradicionalna italijanska mesnica Di Palo's, ki ponuja še druge izbrane italijanske delikatese. Še vedno je v rokah družine Di Palo, zdaj jo vodi peta generacija.
Džezovski klub Smalls
V znamenitem džezovskem klubu iz devetdesetih let lahko za nekaj deset dolarjev slišite najbolj nadarjene glasbene izvajalce. V kletnih prostorih, opremljenih v tradicionalnem ameriškem retro slogu, v prijetnem ozračju lahko naenkrat uživa okoli 50 ljudi.
Freedom Tower
Po padcu dvojčkov leta 2001 je pred dvema letoma na njunem mestu zrasel 541 metrov visoki One Word Trade Center ali Freedom Tower. Najvišji nebotičnik v mestu in šesti na svetu. Eno najhitrejših dvigal na svetu obiskovalce v manj kot šestdesetih sekundah popelje na vrh, kjer se po kratki interaktivno prikazani zgodovini mesta dvignejo panoji na stenah nebotičnika in odpre se dih jemajoč pogled na celoten Manhattan.
