Tiskane izdaje
Pet različnih ciganskih ansamblov v samo eni izmed kakšna dva ducata nabito polnih restavracij, opojne vonjave dragih parfumov, ki se mešajo s težkimi vonji srbske kuhinje, to je duh Skadarlije. Najbolj znana beograjska ulica, tlakovana z okroglimi rečnimi kamni, po katerih obiskovalci lomijo korake do zgodnjih jutranjih ur, je še vedno obvezna za vsakega obiskovalca srbske prestolnice.
Skadarlija je prostor, kjer se najbolj mešajo domačini in obiskovalci. Po osrednji Skadarski ulici se vsak dan sprehodi 20.000 obiskovalcev, najmanj polovica se jih tudi zasedi v legendarnih restavracijah, kot so Tri šešira, Dva jelena, Šešir moj, Ima dana, Zlatni bokal. Nekdaj boemska četrt v najstrožjem središču mesta je postala slavna zaradi umetnikov, ki so se konec 19. stoletja zbirali v njenih »kafanah«, sto let kasneje pa v današnjih restavracijah tudi veliki svetovni zvezdniki ter znani politiki in predsedniki.
Beograjski Dubaj
Na dnu Skadarlije je ulica Strahinjiča Bana, ki ji še danes pravijo tudi »silikonska dolina«. V njenih lokalčkih so se v 90. letih zbirale izzivalno oblečene lepotice, vse do zadnje »popravljene«, in njihovi fantje, ki so postali tudi njihovi makroji. Nekoč mirna ulica četrti Dorćole bila nekaj časa tudi center tako imenovane VIP-prostitucije. Po njej so rohneli prestižni avtomobili, minikrilo je bila obvezna garderoba žensk, danes pa je to precej miren kraj z ležerno oblečenimi obiskovalci.
Zato pa je toliko bolj hrupno v četrti Savamala, na drugi strani Knez Mihajlove avenije, kjer je zadnja leta zelo priljubljeno družabno središče tako imenovana Beton hala. Še bolj hrupno je zaradi bagrov, ki so to območje začeli »čistiti«, da bi napravili prostor za balkanski Dubaj. Na pločniku pred stavbo ministrstva za notranje zadeve, tistega, ki ga je pred 17 leti zadela Natova granata, je o nestrinjanju ljudstva še pričala peščica šotorov, v katerih je bivalo nekaj protestnikov.
Množične proteste z več deset tisoč udeleženci so srbski režimski mediji ignorirali, čeprav je neki varnostnik menda izgubil življenje, medtem ko projektu pojejo le slavospeve. Megalomanski načrt za pozidavo obrežja Save med železniško postajo in Kalemegdanom se imenuje beograjski Waterfront in naj bi bil največji gradbeni podvig na Balkanu. Zgraditi nameravajo celotno naselje s 17 razkošnimi apartmaji, hoteli, trgovskimi središči in najvišjo stolpnico na Balkanu okrog velikega parka. Investitorji iz Združenih arabskih emiratov bodo prispevali 3,6 milijarde evrov, milijardo, predvsem v vrednosti infrastukture, pa naj bi prispevalo mesto Beograd.
Beton hala in splavi
Savamala je tisti del mesta, s katerim se najprej srečate, če boste v Beogradu izstopili iz avtobusa ali vlaka. Ta ena najstarejših mestnih četrti na izvrstni lokaciji na desnem bregu Save je hkrati ena bolj zanemarjenih. Lepoto širokih ulic s secesijskimi hišami in rečne obale kazijo razpadajoče hiše. Vendar je prostorna obala Save kljub temu zelo priljubljena med rekreativci, zadnje čase pa postaja zelo v trendu tudi tamkajšnja Beton hala, kot ji rečejo domačini. Nekoč je bila skladišče, pred kakšnimi desetimi leti pa so začeli odkupovati te skladiščne površine ter odpirati klube in restavracije različnega tipa. Najbolj priljubljeni lokali, izvemo od beograjskih prijateljev, so Frida z živo glasbo, Toro in Sakura. Ponudba je kakovostna pa tudi draga, zato v Beton halo zahajajo predvsem tujci in bolje situirani ter, kot je pričakovati, tudi lepe ženske.
Malce drugačna klientela je v restavraciji Deli 57, zamišljeni kot vinoteka, ameriški bar in restavracije z odličnimi burgerji in sendviči. Lokal, ki z ozračjem spominja na podobne lokale v Španiji in Franciji, radi obiskujejo visoko izobraženi in dobro stoječi mladi ljudje, ki so živeli v tujini, in tujci. Med desetimi najboljšimi restavracijami te četrti je še vedno tudi restavracija »?«, ki jo kot najstarejšo beograjsko kavarno – in zaščiteno kot spomenik kulture– radi pokažejo turistom.
Savamala, dobro obiskana čez vse leto, je obiskovalcem še posebno privlačna poleti, ko je bližina Save za razgreto mesto nad njo obet večerne ohladitve. Zaradi tega so v Beogradu že dolgo priljubljeni tudi znameniti splavi na Savi. Čeprav jim pravijo splavi, so to lahko prava dizajnerska čudesa, opremljena v različnih slogih in odprta od jutra do jutra, marsikje z živo glasbo, zagotavljajo pa zelo raznovrstno zabavo. Nekateri splavi so plavajoče restavracije, drugi kavarne ali bari in tretji nočni klubi na odprtem. Včasih so v živo odmevali zvoki nekdanje jugoslovanske glasbe, danes je vse več hip-hopa in didžejev. Najbolj priljubljeni splavi za nočno zabavo so Port, Sindikat, Povetarac z alternativno sceno in študentarijo ter restavracije Stara konoba ali koliba na Ustju Malevila.
Zemunska idila
Splavi se raztezajo na bregu Save od nekdaj slavnega hotela Jugoslavije, v katerem danes deluje le še igralnica Gran kazino, za katero trdijo, da je največja na Balkanu, pa vse do starega mosta pri Starem sejmišču na Novem Beogradu. Mimo temne silhuete hotela, ki je bil tudi poškodovan med zračnimi napadi zavezništva Nato, pelje pot čez Brankov most proti Zemunu, ki predstavlja ponosnim Zemunčanom tudi še danes njihovo mesto, za Beograjčane pa je od 30. letih prejšnjega stoletja le Beogradu pripojena mestna četrt. Zemunčani imajo svoje gledališče, opero, trgovske hiše in večstoletno tradicijo ribarjenja. Kakor koli, Zemun je miren, relativno tih kraj s svojim utripom in arhitekturo iz 19. stoletja, ki se že spogleduje z avstro-ogrsko, v njem drug ob drugem bivajo številne nacionalnosti od Hrvatov in drugih katolikov do Judov in seveda Srbov.
Ob Donavi je široko in dolgo sprehajališče, ki sprehajalca popelje prav do Brankovega mosta, ki vodi nazaj v središče Beograda. Ob tem sprehajališču so številne restavracije s pisano ponudbo kakovostne ribje hrane, na kar opozarjajo tudi imena restavracij, kot so Šaran (Krap) ali Smuđ (Ostriž). Male starinske ulice, kakršna je Njegoševa, ki z nekdanjega ribiškega naselja Gardoš vodijo na obalo Save, so okrašene z zelenjem in romantične v večerni svetlobi uličnih svetilk, a tudi koraku nevarne. Če je na beograjski Skadarliji ulični tlak nevaren za zvin noge, je »zemunska Skadarlija« z nekajdesetcentimerskimi luknjami in kamnitimi skoki gotovo smrtno nevarna.
Bogata ponudba tržnic
Zdi se, kakor da se v Beogradu in na splošno v Srbiji komaj kaj vznemirjajo zaradi obrabljenih cest. Tudi kultura parkiranja z vsemi utripajočimi smerokazi je še vedno zelo živa, vendar posebnih zastojev v glavnem mestu nimajo in življenje v njem je lahko zelo prijetno, saj ima mesto, za katerega tujci pravijo, da je ravno prav veliko, da je »skoraj veliko mesto«, obilo kulurne, zabavne in seveda kulinarične ponudbe. Ta se razkošno razkazuje tudi na številnih beograjskih tržnicah, med katerimi velja za najbolje založeno prav zemunska tržnica, saj se nanjo zgrinjajo vojvodinski kmetje s cenjenimi domačimi pridelki in mesninami od račjega in gosjega do ribjega mesa pa seveda svinjskega, ki je nekakšna znamenitost Srbije.
Ponudba je več kot bogata tudi na drugih tržnicah. V nedeljo dopoldne je na tržnici Kalenić, ki je najbliže središču mesta, živahno prav tako kot ob delavnikih. Stojnice v pokritem delu se šibijo pod rečnimi in tudi morskimi ribami, pod homoljskim medom in zlatiborskim kajmakom in siri, pod madekonsko zelenjavo in sadjem ter pod šumadijskim in sremskim svinjskim mesom. Na prazni stojnici starejša moška postavita šah in sredi gneče mirno šahirata. Občutek, da se je čas ustavil nekje v časih, ko je življenju določeval tempo še hedonizem, krepi tudi splošna gastronomska ponudba v restavracijah s srbsko hrano.
Ocvirki in rakija
Ocvirki so v prestolnici kulinarike, kot radi vidijo Beograd domačini, še vedno obvezna uvertura k vsaki pojedini. V boljših restavracijah jih zdaj na tanko znitkajo, da so podobni najfinejšemu hercegovskemu tobaku, zato jih ni treba žvečiti, ampak se kar topijo v ustih. Še posebno če jih poplaknete s prvo nacionalno pijačo, to je srbskim žganjem – rakijo. Poleg najpogostejše slivove rakije je zelo priljubljena tudi žganjica iz kutin. Klasično mesno ponudbo sestavljajo čevapčiči. Beograjski »čevapi« imajo številne regionalne različice, najbolj znane so srbski leskovački in pazarski čevap ter »uvožena« bosanski sarajevski in banjaluški.
Iz Bosne, nekdanje jugoslovanske republike, ne prihajajo le čevapčiči, ampak tudi najštevilnejši tuji obiskovalci Srbije. Velika večina, po grobih ocenah srbske turistične organizacije kakšne štiri petine, jih pristane (tudi) v Beogradu. Po podatkih tamkajšnjih medijev pustijo bosanski turisti, gotovo z območja Republike srbske, v Srbiji največ denarja, približno 150 milijonov evrov od skoraj milijarde evrov turističnega zaslužka, na drugem mestu so s 64 milijoni Črnogorci, na tretjem pa z le dvema milijonoma manj že Slovenci. Vsakdo v Beogradu ve, da prihajajo Slovenci na obisk zaradi zabave. To potrdi tudi zdravnik Vojislav Ivetič iz Maribora, pogost konzument beograjske kulturne scene, ki pravi, da na tej sceni Slovencev skoraj ni srečati, so pa zelo pogosti obiskovalci splavov.
Gotovo pa jih je nekaj, ki obiščejo tudi Muzej Nikole Tesle – tudi Ivetič ga je raje obiskal v Beogradu kot v Ljubljani, čeprav je tamkajšna postavitev skromnejša od ljubljanske – in memorialni center Josipa Broza Tita. Med izjemno bogato muzejsko ponudbo sta ta dva muzeja daleč najbolj priljubljena med obiskovalci srbskega glavnega mesta.
