Tiskane izdaje
Jutranja tržnica v Humahuaci ponuja prizore, ki so tipični za visoke planote od Ekvadorja do Bolivije. Že navsezgodaj so iz več ur oddaljenih vasi prišle v mesto kmetice in svoje pridelke razpostavile po tleh: korenje, solato, koruzo. Pred soncem jih ščitijo značilni trdi, okrogli klobuki. Tudi nekatere mlade ženske so oblečene po stari šegi v široka nabrana krila in debele volnene nogavice. V preprostih prodajalnah možakarji prodajajo olje, moko, sladkor in vse drugo, kar bodo na koncu tržnega dne branjevke kupile s svojim zaslužkom in v culah na hrbtih odnesle domov. Ne manjka tudi oblačil in obuval najcenejše vrste, Made in China seveda, in majhnih prenosnih grilov, s katerih prodajajo tamales, debele palačinke, nadevane s sirom, in pečeno koruzo.
Redka indijanska kri
Indijanci so v Argentini skorajda povsem izumrla skupnost. Sodobna Argentina je Argentina evropskih priseljencev. Napol v šali pravijo, da nisi pravi Argentinec, če nimaš v sebi nič italijanske krvi. O indijanski krvi do pred kratkim ni bilo moderno govoriti. O staroselcih pred evropsko naselitvijo niso govorile ne politika, ne kultura in ne statistika. Šele v zadnjih letih so prve raziskave pokazale, da ima odstotek ali dva Argentincev v sebi zagotovo tudi »indijansko« kri.
Na severozahodu, v provinci Jujuy, o tem, da je Argentina tudi indijanska, ni nobenega dvoma, saj so evropejski obrazi skorajda v manjšini. To sploh ni nenavadno, saj je starodavna inkovska pot vodila vse do teh krajev, ne nazadnje pa je za začetni evropski interes za Argentino krivo srebrno bogastvo Potosija, ki so ga v 16. stoletju Španci začeli odvažati iz Amerike domov, za gradnjo katedral in financiranje vojn, iz novega pristanišča ob Riu de la Plati, ki se danes imenuje Buenos Aires.
Med kaktusi velikani
Toda argentinska puna, to je visoka planota, ne slovi toliko po navzočnosti Indijancev kot po quebradah, kanjonih, ki jih je narava v milijonih let izoblikovala v najbolj dramatične oblike silno različnih barv. Že imena – Quebrada Humahuaca, Quebrada Purmamarca, Quebrada de la Conchas – zvenijo obetajoče, pogled nanje pa je fenomenalen. Za to, kaj si ogledati, v kakšnem vrstnem redu, s katere razgledne točke, v katerem letnem času in katero uro dneva, obstaja vrsta napotkov, a v resnici – kamorkoli obiskovalca pelje pot, povsod je dovolj paše za oči. Če ne drugega, naletimo na pravi gozd kaktusov cardon, visokih več kot dva metra (dosežejo lahko 20 metrov!) in s staro nagubano kožo (lahko so stari do dvesto let), pa imajo še vedno moč cveteti v belorožnatih odtenkih in dati okusne sadeže. Ali pa na zeleno oazo, za katero skrbijo ostanki vode v strugi. Ali pa na vinograd – tisti okrog Cafayata na rekordnih 1700 metrih nadmorske višine se raztezajo tik ob peščeni nerodovitnosti. Za povrhu na manjka vulkanov, blizu Salte, glavnega mesta istoimenske province in izhodiščne turistične točke, je Cerro Llullaillaco (6739 metrov), drugi najvišji še delujoči vulkan na svetu.
Ko kiparita dež
Zdaj skozi kanjon pelje moderna cesta proti Boliviji, toda v resnici je to prastara pot, ne samo iz inkovskih časov, ampak že od prej: že pred deset tisoč leti so tu potovala lovsko-nabiralniška plemena.
Na sredi poti v stranski dolini leži Purmamarca, ljubko starinsko mestece s svojimi kamnitimi formacijami. Rečejo mu hrib sedmih barv – rdeča, rožnata, siva, modra, zelena, rjava, bela – videti pa ga je mogoče kar z glavnega mestnega trga.
Toda Quebrada de Humahuaca ni nič v primerjavi s Serraniasom del Hornocal ali Vrhom štirinajstih barv, ki je oddaljen dobro uro vožnje vzhodno od mesteca Humahuaca. Makadamski ovinki peljejo na 4300 metrov nadmorske višine, da jih navaden avtomobil komajda še zmore, cesta pa se konča na parkirišču, odkoder se odpre razgled na eno najbolj osupljivih naravnih čudes na svetu: vetrovi in dež so pobočja ogolili tako, da so se razgalile plasti sedimentov v različnih barvah. Polikromatski pasovi pastelnih barv sledijo obrisom hribov, zato so nagubani v nazobčano mavrico. Ali je barvnih odtenkov celo več kot štirinajst (nekateri so jih našteli 33) ali kakšen manj, je stvar debate, vsekakor bi jih pravilno lahko poimenoval le kakšen velestrokovnjak za barve.
K vinogradom
In to še ni vse. Na povsem drugem koncu province Salta, na poti proti Cafayatu, od Mendoze in Rioje manj razvpiti, a zato med pravimi poznavalci vin nič manj znani vinorodni pokrajini, je še en kanjon, Quebrada de Concha. Lepši? Še slikovitejši? Stvar okusa, vsekakor pa spet nekaj drugačnega. Skozenj se vije skoraj šestdeset kilometrov ovinkaste poti in za vsakim zavojem se odpre drugačen razgled. Kar se začne kot subtropska, intenzivno zelena džungla, se v nekaj kilometrih spremeni v popolnoma suho pokrajino, v kateri se kot zelena kača plazi ostanek reke, za povrhu pa je v neki kot napihanih še nekaj peščenih sipin. Tu so na delu vztrajni vetrovi, ki klešejo obeliske, gradove in druge peščene formacije tako sugestivnih oblik, da so dobile svoja imena: Hudičevo grlo, Amfiteater, Žaba ...
Ni čudno, da so v predkolumbovskih časih ta andska višavja veljala za sveta, za bivališča bogov, pravzaprav apujev, gorskih duhov, ki ščitijo navadne smrtnike. Med temi peščenimi katedralami, sredi popolne tišine in z neskončnim modrim nebom nad glavo, še največji materialist začuti nekaj božanskega.
