Tiskane izdaje
Večina ljudi si poletni oddih predstavlja ob sinjem morju. Toda istrska mesteca in vasi le nekaj kilometrov v zaledju znanih letovišč lahko obogatijo dopust. Za romarje, takšne in drugačne sorte, smo nanizali nekaj skritih istrskih doživetij. Proč od obale in gneče.
Iz »srednjeveških Pompejev« se podamo po sledi mračnih istrskih skrivnosti, v mestece Kringo, nekdanje domovanje najstarejšega znanega vampirja Jureta Grande, čigar sicer dvomljivi obstoj je v Slavi vojvodine Kranjske popisal Janez Vajkard Valvasor. V smeri Pazina jo uberemo skozi naselje Sveti Peter v gozdu, kjer ne moremo mimo cerkve in samostana sv. Petra in Pavla, tisočletnega kulturnega in verskega središča tega dela Istre. Notranjost cerkve je lep primerek rokokojske in baročne umetnosti – ohranjene umetnine so bile ustvarjene leta 1775, glavni oltar je iz leta 1750, prava znamenitost in redkost so usnjene stenske prevleke z zlatimi obrobami. Legenda iz leta 1721 pravi, da je Mati božja iz Čestohove na podobi glavnega oltarja na dan pred božičem ob 11.45 začela jokati, in takrat je Sv. Peter v gozdu postal romarski kraj.
Prvi evropski vampir
V Kringo, oddaljeno le nekaj kilometrov, romajo ljubitelji povsem drugačnih zgodb. Od tod namreč izvira Jure Grando, »prvi evropski vampir, ki je v pisnih virih naveden z imenom in priimkom«. Po svoji smrti leta 1656 je Jure več kot 16 let ponoči vstajal iz groba, v postelji zlorabljal svojo vdovo, trkal na vrata vaščanom in jih jemal v grob, pripoveduje Mladen Rajko, ki je v Kringi pri Pazinu obudil legendarnega lokalnega vampirja. »Po 16 letih, ko je bilo vdovi in vaščanom vsega dovolj, so se pritožili županu in ta je zbral nekaj junakov, ki so se odpravili nad Jureta Grando. Legenda pravi, da so za to nalogo določili enega od njih, ki naj bi vampirju z glogovim kolcem prebodel srce,« pripoveduje Rajko. A podvig bi se skoraj izjalovil, saj so junaki naleteli na Granda, ki se je še kako živ in svež rdečih lic režal iz groba. Prvi vbod v srce je spodletel, zato so Juretu z istrsko »kosirico« odrobili glavo. »Leta 1672 so v Kringi hoteli zabiti kol v truplo Jureta Granda. Ker kol ni hotel v telo, so mrliču odrezali glavo. Tega drznega dejanja so se lotili Mikolo Nyena, Stipan Milasić, Miho Radetić, Mattio Chericatin, Nikolo Macina, Jera Macina, Jura Sorsić, Martin Udorejčić in Mikula Crairaer,« je skoraj dve desetletji kasneje (1689) zapisal Janez Vajkard Valvasor.
Domačini o Juretu Grandi, ki je menda pokopan na krinškem pokopališču, a se je za njegovim grobom izgubila sled, ne vedo povedati veliko, tudi cerkveni zapisi iz stoletja Juretovega življenja so izginili. Znano je, da je živel kak kilometer iz vasi. Tja so ga izgnali vaščani, ker je že za časa življenja povzročal težave. V muzejčku Jureta Granda, ki ga je Mladen Rajko postavil skupaj s kavarno Vampire, hranijo zbirko stekleničk z zvarki iz olj in žganja, ki naj bi ljudi varovali pred vampirji, skupaj z napotki, kako jih uporabiti. Proti vsem štrigam in štrigonom, ki nam še dandanes pijejo kri, pa nam Rajko podari lesen protivampirski emblem s križem, narisanim z eno potezo. In še napotek: kavarna Vampire, kjer hranijo tudi ključe muzejčka, je med tednom odprta popoldne, od 16. ure, ob koncu tedna pa ves dan. V lokalu vam ponudijo vampirske koktajle, v kilometer oddaljeni vasi Danieli pa je mogoče v tamkajšnji konobi poleg boškarinovega golaža naročiti tudi vampirski meni.
Bolha v bradi
Do glavne ceste proti Bermu, našemu naslednjemu cilju, je štiri kilometre, nato se usmerimo proti Tinjanu. V njem je zagotovo treba najti najstarejšo istrsko hišo z letnico 1442 nad obokom in se ustaviti v parku s čarobnim razgledom na Limsko drago, kjer so menda nekoč za kamnito mizo, za katero je še danes ducat kamnitih stolov, na poseben način izbirali župana. Okrog nje so posedli 12 bradatih vaščanov, na sredino mize pa so dali bolho – zmagal je kandidat, v čigar brado je skočila. Tinjan je sicer središče istrskega pršuta in kovačev. Ti se na tekmovanju zberejo na god sv. Simona 28. oktobra.
Do Berma je treba spet zaviti proti Pazinu, približno deset kilometrov je vožnje. Mestece je na vzpetini, do njega pa vodi res ozka in zavita cesta, na kateri je prav mogoče naleteti na avtobus, poln turistov. Približno kilometer od Berma je v gozdu med lipami in borovjem skrita cerkev svete Marije na Škrilinah, ena najznamenitejših v Istri. Zgrajena je bila v 15. stoletju, poslikana je s freskami Vincenca iz Kastva: nad vhodnimi vrati je Mrtvaški ples, podoben tistemu, ki ga je v Hrastovljah pri Kopru upodobil Janez iz Kastva, preostale stene pa krasijo podobe iz Marijinega in Jezusovega življenja. »To je bila biblija za revne kmete, ki niso znali brati,« nam pojasni domačinka iz Berma, ki nam in še peščici obiskovalcev iz Nemčije in Francije odklene cerkev in razloži vsebino obnovljenih fresk (vstopnina je 20 kun ali tri evre).
Pogled v zvezdno nebo
Do Poreča nas loči dobrih 30 kilometrov, vendar jo, če nam čas dopušča, po dvajsetih uberemo desno, skozi Višnjan. Mestece, obdano z vinogradi in oljčniki, ima še danes sloves kmetijskega središča poreškega območja, kjer vsak zadnji četrtek v mesecu pripravijo tržnico, na praznik sv. Marije Magdalene pa je v borovem gozdu začetek sprevoda istrskih boškarinov. Skozi Vodnjan vodi pot do bližnjega kopastega griča Tićan, na katerem zdaj stoji observatorij. V Višnjanu je od leta 2002 eno od 19 astronomskih izobraževalnih središč v svetu, kjer se pohvalijo z več kot 1700 na novo odkritimi asteroidi. Staro kupolo observatorija iz 80. let, ki je zaradi svetlobnega onesnaženja postal neuporaben, je še danes mogoče videti v mestu, novi observatorij pa so postavili leta 2005 v bližnjem Tićanu, od koder je pogled v zvezdno nebo čistejši.
****
Ne spreglejte še:
Motovun in Oprtalj
Eno najznamenitejših istrskih mest leži na hribu nad dolino Mirne, ki je poseljen od bronaste dobe, 3500 let. Za potikanje po motovunskih uličicah in znamenitostih lahko porabite ves dan, v času filmskega festivala (od 24. julija do 2. avgusta) pa tudi večji del noči. Motovunski filmski festival bo letos že 18. zapored. Od 24. do 29. julija bodo filmske projekcije v Motovunu, od 30. julija do 2. avgusta pa bo v Buzetu še program za otroke in mlade. Približno deset kilometrov stran, na drugi strani Mirne, je Oprtalj, najvišji kraj v Istri (380 metrov). V njem je pet cerkva in najlepša loža v Istri, iz središča pa je mogoče videti tja do Trsta. Vrhunec dogajanja v Oprtalju je sredi julija, ko se na Alpe Adria folk festivalu zberejo narodni glasbeniki iz Italije, Hrvaške in Slovenije, predstavijo pa se tudi iskalci črnega tartufa. Letos bo 11. in 12. julija.
Grožnjan
Mestece je od leta 1965 mesto umetnikov, tri leta kasneje je postalo še Mednarodno mesto glasbene mladine. Vsako poletje se na mednarodnem slikarskem ex-temporu zberejo številni umetniki, ulice pa se spremenijo v veliko slikarsko galerijo. Letos bo med 24. in 29. septembrom. Poleti bodo dogajanje popestrile številne glasbene prireditve, med njimi etno festival (od 8. do 17. julija) in tradicionalna Poletna jazz akademija in festival (od 14. do 28. avgusta).
Bale in Vodnjan
Nad mestecem Bale v bližini Vodnjana – v Vodnjanu stoji največja cerkev z največjo in najstarejšo zbirko sakralne umetnosti v Istri, skupaj s tremi mumijami – je bil očaran že Casanova, ki se je smukal okoli lepe hčere tamkajšnjega veljaka Bemba. Še vedno je na ogled palača Soardo Bembo, katere bivanjski del je bil zgrajen na prelomu iz 14. v 15. stoletje. Nad mestom se dviga veličasten stolp z mestno uro, v mestni hiši je galerija Ulika z razstavo fosilov dinozavrovih ostankov iz zaliva Porto Colone v bližini Bal. V cerkvi je zanimiva kripta z lapidarijem, v manjši cerkvi Sv. Duha iz 15. stoletja, ki je ves čas odprta, pa so na ogled lepo ohranjene freske Alberta iz Konstanca. Bale slovijo tudi po odličnem jazz festivalu, letos bo od 1. do 4. avgusta.
Hum in Roč
Do Huma, domnevno najmanjšega mesta na svetu z vsemi mestnimi pravicami (v njem živi le kakšnih dvajset prebivalcev), se iz Roča povzpnete po Aleji glagoljašev, ki so jo postavili med letoma 1977 in 1988. Enajst skulptur se konča z mestnimi vrati v Humu iz 16. stoletja (na fotografiji). Mestece je res majhno, v njem so konoba, prodajalna lokalnih dobrot (posebnost je omelovo žganje biska) in nekaj manjših galerij. Med znamenitostmi, vrednimi ogleda, je pokopališka cerkvica sv. Hieronima, poslikana z dragocenimi romansko-bizantinskimi freskami iz 12. ali 13. stoletja.
