Tiskane izdaje
Ko ga gledaš s plaže, nikoli ne bi rekel, da se dviga tri tisoč metrov nad oceanom. A vulkan Haleakala, ki je od spodaj videti kakor kakšen kopasti vrh, je v resnici višji od Triglava. Njegovo višino občutiš, če se ga na primer lotiš s kolesom. Z ravni morske gladine moraš na približno šestdesetih kilometrih premagati tri tisoč višincev. Ne, to nikakor ni mačji kašelj. Pedale navijaš najmanj štiri ure, če si zelo fit, sicer pa tudi uro, dve ali tri več. V glavo ti ves čas sveti sonce, in če imaš med vožnjo čelado, obstaja velika verjetnost, da ti bodo sončni žarki za kar nekaj tednov zarisali sledove paščkov, ki se jih je tako rekoč nemogoče znebiti. Njegovo višino čutiš tudi, če se poti lotiš z avtomobilom. Na primer ob sončnem vzhodu. Budilka zazvoni ob treh zjutraj, in takoj ko v Kahuluiju zaviješ na Haleakala Highway, se znajdeš v nekakšnem turističnem konvoju firbcev iz vseh koncev sveta, ki si želijo z lastnimi očmi videti prvovrstni spektakel narave. Vožnja je dolgotrajna, na trenutke celo mučna, saj so Američani skoraj preveč previdni vozniki, ki te s svojimi počasnimi odzivi lahko spravijo ob živce. Na vrhu je vsako jutro precejšnja gneča in prav lahko se zgodi, da na zgornjem parkirišču zmanjka prostora. Scena na opazovalni točki je smešna. Turisti so pogosto naravoslovni analfabeti. Ne samo da sprašujejo, ali je voda res vse okoli otoka, še na misel jim ne pride, da je na treh tisočakih temperatura za kakšnih trideset stopinj nižja kot spodaj na plaži. Ker so goreteks jakno pozabili v kovčku, se tam pri okoli nič stopinj Celzija zavijajo v brisače, se stiskajo drug k drugemu, se tresejo in šklepetajo z zobmi.
Ampak ko se začne predstava, v trenutku pozabiš na turiste in se prepustiš neverjetnim prizorom. Pomisliš, da je tako verjetno na Luni. Ko Sonce začne trositi prve jutranje žarke na vulkanska tla, je vse skupaj videti nezemeljsko. Oblaki pa pomagajo ustvarjati svetlobne učinke v slogu Odiseje 2001. To je predstava z neštetimi ponovitvami, a niti dve nista povsem enaki.
Havajski otoki tako rekoč na vsakem koraku kažejo svoj vulkanski izvor. Oahu ima krater Diamond Head, ki je zaščitni znak skoraj vsake razglednice Waikikija. Big Island ima Mauno Loo in Mauno Keo, ki veljata za najvišji gori na svetu, če ju merimo od oceanskega dna – njuna skupna višina znaša dobrih enajst tisoč metrov, od tega le štiri tisoč metrov gleda iz vode. Kauai ima Waialeale, ki so si ga za nekaj spektakularnih džungelskih prizorov izposodili tudi ustvarjalci filma Jurski park, sicer pa velja za najbolj vlažno točko na Zemlji – letna količina padavin znaša kar 11.500 milimetrov.
Največji vulkanski
Vulkan Haleakala pravzaprav predstavlja tri četrtine otoka. Dviga se tri tisoč metrov nad oceanom, skoraj šest tisoč metrov pa se skriva pod gladino morja. Ponaša se z gigantskim kraterjem, največjim na svetu – vanj bi lahko stlačili ves Manhattan. Pravzaprav je njeno celotno območje nacionalni park. Haleakala je v zadnjih trideset tisoč letih kar pogosto bruhala. Na podlagi zapiskov raziskovalcev La Perousa in Georgea Vancouvra je veljalo prepričanje, da je zadnjič izbruhnil leta 1790, vendar so raziskovalci ugotovili, da Haleakala miruje že od sedemnajstega stoletja. Sledi njenih izbruhov so vidne na južnem delu, kjer se je lava stekala v ocean na točki, ki mu danes pravijo La Perousejev zaliv. Ameriški geologi, ki vsako leto merijo njeno aktivnost, so jo tudi letos označili za normalno, kar pomeni, da o bližnjem izbruhu ni ne duha ne sluha.
Določevalka vremena
Haleakala ima kar nekaj obrazov. Njena severna stran, na kateri leži mestece Hana, je zelo vlažna, tropska. Tisti del pobočja prekriva džungla z izjemno bujno vegetacijo. Na drugi strani so razmere precej bolj suhe. Ne nazadnje prav Haleakala določa vreme na otoku. V Hani vsako leto pade skoraj deset tisoč milimetrov padavin, v Kiheju na južni strani otoka pa le sto milimetrov, loči pa ju le petindvajset kilometrov zračne črte.
Glede na nadmorsko višino na eni tretjini atmosfere in oddaljenost velikih mest je vrh vulkana Haleakala ena izmed najboljših točk na Zemlji za postavitev gigantskih teleskopov. Zato so tam zgradili observatorij Sceince City, ki ga soupravljajo ameriško obrambno ministrstvo, havajska univerza, inštitut Smithsonian, ameriške zračne sile in zvezna letalska agencija. Tam gori ne poznajo niti svetlobnega niti kakšnega drugega onesnaženja zraka. Observatorij pa je opremljen z enim izmed največjih in najsodobnejših teleskopov, ki na razdalji dvajset tisoč milj razloči predmete velikosti košarkarske žoge. Kot protiutež sodobni tehnologiji pa havajski domorodci še vedno hodijo na Haleakalo in se s prostim očesom učijo branja zvezd in drugih nebesnih pojavov. To znanje jim pomaga pri orientaciji med nočno plovbo po oceanu.
Seveda so vse skupaj odkrili tudi kolesarji. Turiste vozijo na vrh s kombiji in potem se v nekakšnih skafandrih in motorističnimi čeladami po asfaltu spuščajo proti morju. A gorski kolesarji, med katerimi velja pravilo, da je njen vrh treba najmanj enkrat osvojiti na lasten pogon, imajo svojo pot navzdol. Imenuje se Skyline Trail in velja za enega najboljših gorskokolesarskih spustov na svetu. Tri tisoč višinskih metrov spusta, tri višinske kilometre čistega užitka, ki traja in traja in se zdi, da se nikoli ne konča. Najprej se je treba pretihotapiti mimo observatorija. Uradno je menda vožnja z gorskimi kolesi po Skyline Trialu prepovedana, a lokalni bikerji vsakomur povedo, da to vsi počno in da rangerji niso nadležni. Zgornji del poti vodi po vulkanski zemlji. Pogosto je treba voziti po črnih kamnih, ki jih premetava pod gumami. Potem se začne uživaštvo, ki vrhunec doseže v parku Poli Poli, ki se zdi kot naravna BMX-proga ... Poleg kolesarjev so nad Haleakalo navdušeni tudi pohodniki, ki uživajo v trekingih po zelo nenavadnih terenih. Kar nekaj poti namreč vodi v notranjost kraterja. Na robu pa se nahaja nekaj zavetišč, v katerih je mogoče prenočiti. Spektakularen ni samo sončni vzhod, temveč tudi sončni zahod. Tisti najbolj zagnani si na vrhu privoščijo tako večerjo kot zajtrk, vmes pa uživajo v sliki zvezdnega neba, ki se zdi tako zelo blizu, vmes pa štejejo utrinke in si želijo, da se predstava nikoli ne bi končala.
