Po Urugvaju: v iskanju najlepše plaže

V senci Argentine in Brazilije se skriva država, ki je od njiju precej bolj varna, urejena in neoblegana, premore pa prav tako veliko južnoameriškega šarma.

Plaže v Urugvaju so veliko lepše od argentinskih, sva s sopotnikom sklenila po pregledovanju fotografij na spletu in prebiranju turističnih vodnikov, zato sva se odločila, da se bova po dveh tednih potovanja po mrzli in vetrovni Patagoniji grela vzdolž tristo kilometrov dolge urugvajske riviere. Bilo je konec novembra, na južni polobli je dišalo po pomladi in iz soparnega Buenos Airesa sva se podala čez valove Ria de la Plate, Srebrne reke, ki ločuje obe državi. Po dobri uri vožnje z ladjo sva že prispela na drugo stran mogočne delte v urugvajsko Colonio del Sacramento, pisano kolonialno mestece, kamor se od trušča velemesta radi pridejo oddahnit tudi prebivalci argentinske prestolnice.

Urugvaj je najbrž najbolj znan po nogometu, v Montevideu je bilo leta 1930 prvo svetovno prvenstvo, največji športni zvezdnik pa je Luis Suarez – tisti, ki je v Braziliji na SP ugriznil nasprotnika in dobil vzdevek El Vampiro. Zadnja leta se je ta trimilijonska država znašla v tujih medijih tudi zaradi – zdaj že nekdanjega – kontroverznega predsednika Joseja Mujice, ki se ga je prijel sloves najrevnejšega predsednika na svetu. Odpovedal se je namreč predsedniški plači, rezidenci in kravati ter legaliziral marihuano, splav in poroko istospolnih partnerjev. Urugvaj je tudi »raj za mesojedce«, saj so njihovi goveji zrezki prav tako dobri in priljubljeni kot argentinski in eden od ključnih izvoznih artiklov.

Nizke plače, švicarske cene

Resda se ta mala država visoko uvršča na ekonomskih in socialnih lestvicah, a v »južnoameriški Švici« so naju najprej presenetile cene, ki so povsem – švicarske. V sosednji Argentini, ki je že nekaj časa v recesiji in ima visoko inflacijo, lahko dolarje menjaš precej ugodno, v Urugvaju s stabilnim pesom je mogoče za fast food zapraviti enako kot onstran meje za zrezek. Zato so toliko bolj presenetljivi podatki o povprečni plači, ki jo prejema skoraj polovica prebivalstva in znaša zgolj 450 dolarjev. Kako (pre)živijo ob tako dragih življenjskih potrebščinah in gorivu, sva se spraševala, zato sva pred neko trgovino nagovorila domačina. Sam je bil izjemno kritičen do politike in predsednika, o katerem je dejal, da bi kot nekdanji gverilec moral tičati v zaporu in da v resnici ni tako reven, kot se kaže ljudem. Gospod, sicer podjetnik, je potarnal, da so previsoke cene nekonkurenčne, težave pa imajo tudi s produktivnostjo, saj se zaradi dobrih socialnih podpor marsikomu ne ljubi delati.

Zvečer pa sva naletela na popolnoma nasprotna mnenja, ko sva v hostlu spoznala skupino elektroinženirjev in gradbenikov, ki so iz Montevidea v Colonio prišli obnavljat bolnišnico in naju povabili na večerjo, tradicionalni asado, žar z obilo mesa vseh mogočih oblik. Čeprav se je v njihovi polomljeni angleščini in najini pasivni španščini marsikaj izgubilo s prevodom, nama je hitro postalo jasno, da so izjemno ponosni na svojo državo, ki po njihovem mnenju vodi uspešno socialno politiko, da so cene resda visoke, a da država po drugi strani ponuja veliko ugodnosti, kot je dostop do zastonj zemljišč, ob izgubi službe pa brezposelnemu plačuje tudi najemnino. Prav tako se jim ni zdelo nič nenavadnega, da so volitve obvezne in da je, kdor ne odda glasu, kaznovan. Tako »uravnotežena« sva bila le še bolj zmedena, a najin sklep je bil enoten: Urugvajci so zelo prijazni, zgovorni in dobrohotni. Tisti večer so nama kar naprej ponujali vino in meso, spraševali o najini državi in pripovedovali o svojih družinah.

Kresničke in južno nebo

Ker sva imela na razpolago le nekaj dni in je bil najin cilj najti najlepšo plažo, sva se skozi Montevideo, glavno mesto, le zapeljala, prav tako sva izpustila Punto del Este, najslavnejšo počitniško destinacijo, priljubljeno letovišče zvezdnikov iz okoliških držav, kjer so na peščenih plažah nagneteni sončniki, v pristaniščih zasidrane jahte, v nočnih klubih točijo koktajle, cene nastanitev pa so vsaj dvakrat višje kot drugje.

Idilično vožnjo, ki jo je krasil pogled na sloke palme in črede krav, sva zato nadaljevala do bolj neznane obalne vasice La Pedrere, raja med surferji. Ko sva po urah vožnje končno uzrla peščeno plažo in mogočni Atlantik, se je utrgalo nebo in naju dodobra namočilo. V iskanju zavetja sva ugotovila, da ni neobljudena samo plaža, ampak tudi mesto, saj se sezona še ni začela in je bila večina hotelov še zaprtih. Na srečo sva naletela na popotnici iz Švice, ki sta nama predlagali svoj hostel v nekaj kilometrov oddaljenem zaledju zaliva.

V hiši Sonca in lune, kakor je bilo ime nekakšnega eko ranča, ki ga je vodila dolgolasa hipijevka srednjih let, je vladalo sproščeno vzdušje. Spoznala sva italijanski par iz Benetk, ki turistom kuha večerje v zameno za nastanitev. Pred tem sta bila kot kuharja zaposlena v Santiagu v Čilu, a ju je ta preveč spominjal na kakšno evropsko mesto, zato sta divjost in odmaknjenost našla v tem kotičku Urugvaja. In res, ko sva se ob mraku tudi sama sprehodila do plaže, mimo pisanih lesenih hišic, je bil edini glas, ki sva ga slišala, bučanje valov Atlantika, ki so neizprosno bičali pesek, da si več kot do gležnjev sploh nisem upala v vodo. Nikjer ni bilo nikogar, le med grmovji na stotine kresničk, na južnem nebu so se začele prižigati zvezde in namesto velikega voza sva v blagodejni tišini iskala južni križ.

Zaradi vetra vsak dan drugačna plaža …

Še eno odmaknjeno letovišče sva morala preveriti. Cabo Polonio je skrivnosten, od civilizacije popolnoma odrezan rt, kjer ni ne tekoče vode ne elektrike in ki se zaradi obilice vetra vsak dan nekoliko spreminja. Do tja lahko prideš le s terenskimi vozili ali po večurnem pešačenju po ugrezajočem se pesku, ki sva ga kmalu opustila, saj sva ugotovila, da bova za nekaj kilometrov najbrž potrebovala več ur, zato sva se na pot podala s kamioni, ki nekajkrat na dan vozijo v naravni rezervat. Na Cabo Polonio so se v 60. letih prejšnjega stoletja zatekli hipiji, skvoterji in ribiči. Danes pa se med nekaj sto barvastimi hišicami, ki so posejane po belih sipinah in peščenih plažah, najdejo tudi hostli, restavracije, trgovinice in kavarne. Vse seveda v bolj improvizirani različici, saj elektriko pridobivajo le z uporabo solarnih panelov, vodo pa iz deževnice.

Orientacijska točka v tem raztresenem naselju je svetilnik, pod katerim se na skalah sonči na stotine morskih levov, ki se jim lahko približaš le na kak meter in jih je veselje opazovati, kako se nerodno tepejo za najboljše skale, ko pa skočijo v vodo, v trenutku postanejo elegantni plavalci. Tukaj po zadnjem popisu živi 95 prebivalcev, ki jih, čeprav je ozemlje v lasti države, nihče ne preganja, poleti pa kraj obišče tudi 1500 turistov na dan. Vzdušje je sproščeno, ko sipine osvetli sonce, se zdi, kot da jih prekriva sneg, v zraku krožijo ptice, veter nam mrši lase in občasno od kod zadiši po »zelenem«.

Ni čudno, da je kraj priljubljen predvsem med umetniki; tu se dogaja zgodba pustolovske mladinske knjige, nekakšnega urugvajskega Harryja Potterja, kraj pa je vir navdiha tudi za enega najbolj znanih urugvajskih glasbenikov Jorgeja Drexlerja, ki je za filmsko glasbo v Motoristovem dnevniku prejel oskarja, nočnemu nebu nad rtom pa posvetil pesem Luna del Cabo. Menda je to najboljši kraj v Urugvaju za opazovanje zvezd, saj ima najtemnejše nebo in nobene svetlobne onesnaženosti. A vreme nama spet ni bilo naklonjeno in težki oblaki so večino dneva prekrivali sonce, nase sem navlekla še zadnjo jopico. Ko sva čakala na prevoz nazaj, sva kakšno uro pila kavo in se grela v bližnji kavarni, ki je bila pravzaprav domovanje ostarelega hipijevskega para. Ni bilo gneče, a čez nekaj časa sta naju lastnika začela postrani gledati, in ko sva na koncu povprašala za račun, sta za instantno kavo hotela skoraj pet evrov, ker sta nama »zaračunala tudi čas«. Ko sva protestirala, sva ugotovila, da je gospod Italijan, precej vroče krvi, saj nas je nazadnje z nekaj italijanskimi psovkami na hitro odslovil. Cabo je danes vendarle drugačen in manj divji kot pred petdesetimi leti pa tudi hipiji očitno ne živijo več le od ljubezni.

Zadnji dan, preden sva se odpeljala na izhodišče, se naju je usmililo tudi vreme in edino zares sončno dopoldne sva užila na plaži v Aguas Dulcesu, precej podobni drugim peščenim zalivom. Toda kaj je sploh lepšega kot decembra ležati na pesku z nogami v oceanu, na katerikoli plaži pač, ki jo imaš le zase.