Prvi Hansin muzej

V mestu Lübeck v deželi Schleswig-Holstein na severu Nemčije so konec maja odprli prvi muzej, posvečen trgovskemu združenju Hansa. Hansa je v srednjem veku na območju Baltika in severne Evrope delovala skoraj 600 let, vse od 13. do 17. stoletja. Lübeck je imel v nastanku te znamenite trgovske zveze ključno vlogo, hkrati z rastjo mesta se je širila tudi Hansa oziroma obratno. Ustanovljena je bila zaradi pospeševanja trgovine med skandinavskimi in nemškimi deželami ter zlasti zaradi širjenja čezmorske trgovine. Predstavljala je združbo trgovcev in pomorščakov, vendar njena vloga ni bila zgolj ekonomska. Posebej pomemben je bil njen socialni značaj, saj je ščitila zelo ranljive družine pomorščakov; slednji se z dolgih poti čez morje pogosto niso nikoli vrnili. Hansa predstavlja začetek globalne trgovine, kot jo poznamo danes, Lübeck, ki je bil več kot pol tisočletja njena prestolnica, pa od 29. maja 2015 gosti sodoben muzej, posvečen združenju.

Novi muzej stoji ob vznožju grajskega hriba na severozahodnem robu mesta na robu rečnega otoka, ki ga oblikuje reka Trave in kjer se začenja staro mestno jedro z znamenitimi mestnimi vrati Holstentor na čelu. Muzejski kompleks ponuja popotovanje skozi 600 let zgodovine hanzeatske lige ob pomoči eksponatov, ki so z njo povezani, in s predstavitvijo časa, v katerem je delovala prek sodobnih medijskih postaj in rekonstrukcij. Predstavlja življenje trgovcev in mornarjev, ekonomski in politični sistem časa, vpliv religije na vsakdanje življenje v srednjem veku in podobo, ki jo ima združenje danes. To je večji muzejski kompleks, ki se naslanja na tri ulice in vključuje še prenovljeni samostan, grajsko dvorišče z vrtom za zunanje razstave ter arheološko najdišče, kjer še vedno potekajo izkopavanja. Novo poslopje muzeja v tem okviru so načrtovali v nemškem biroju Andreas Heller Architects & Designers iz Hamburga. Dvorišče in zeleno streho objekta so načrtovali v krajinskem biroju WES & Partner.

Že na prvi pogled je jasno, da nova arhitektura ne predstavlja revolucionarnega načrta; arhitekti so se brez slabe vesti prilagodili okolju, v katerem stoji muzej, torej tradicionalni opečni gradnji, ki je bila v srednjem veku značilna za t. i. hanseatska mesta severnih nemških dežel in Baltika. Stavba s svojim dokaj velikim volumnom ne bode v oči, temveč se naravno spoji z okoljem, v katero je umeščena. Okvir poslopja se navezuje na estetsko dediščino zidov srednjeveških mest, obenem pa posnema tudi arhitekturo starih trgovskih hiš z značilnimi visokimi trikotnimi vrhovi (zatrepi), ki jih kot zgodovinsko dediščino še lahko najdemo v starem jedru Lübecka. Rečni otok, kjer danes stoji novi muzej, je v zgodovini razvoja mesta odigral pomembno vlogo, saj so tu v drugi polovici 12. stoletja zgradili prva trgovska poslopja s skladišči. Nad otokom na griču nad reko je mesto ščitila grajska trdnjava, kar je omogočilo razvoj in širjenje mladega mesta.

V 13. stoletju so pod grajskim hribom zgradili mestno obzidje, ki je arhitektom predstavljalo osrednji navdih pri zasnovi muzejske zgradbe. Podobnost stavbe novega muzeja z zgodovinskim obzidjem je bila osrednja tema oziroma motiv koncepta, ki so mu sledili v biroju Andreas Heller. V 14. stoletju sta bila na tem mestu zgrajena skladišče orožja in kašča za hranjenje žita, kar so kasneje preuredili v skladišče soli. Na severnem delu današnjega muzeja je bil nekoč t. i. čarovniški stolp, ki je predstavljal del zaščitnega obzidja in je branil vstop v pristanišče. V 18. stoletju so stolp znižali na višino šestih metrov – tudi del tega stolpa so arhitekti vključili v novo poslopje.

Novi muzej arhitekturno sledi že preverjenemu konceptu oživljanja arhitekture v starih mestnih jedrih, s katerimi je zaradi občutljivega historičnega ambienta treba ravnati karseda strpno in neambiciozno. Materiali, ki pridejo v poštev pri takšnih starih novih lego sestavljankah, so poleg opeke še kamen, kovina in steklo. Ker Heller zaradi takšnega zgodovinskega okvira ni imel veliko manevrskega prostora, je izkoristil prazen prostor na fasadi in se poigral z nenavadno razporeditvijo oken, ki izstopajo tako z razlikami v velikosti kot oblikami. Imenitno je notranje dvorišče, ki ga krasi bel tlak s črnimi povezovalnimi linijami, ki se nadaljujejo s črnimi svečnimi stebri in slepimi stebri na fasadi.

Na fasadi stranskega poslopja so v liniji kozolca vgrajena panoramska okna, ki ponujajo razgled na obrežje reke Trave. Objekt se zaključi z ornamentiranim pročeljem in tradicionalnim visokim trikotnim zatrepom. Ornament sestavljajo polkrožni elementi, ki so položeni v štiriprstne like, kakršne so v gotiki uporabljali v cerkveni arhitekturi kot dekorativni element na fasadi ali oknih. Ornament se je iz severne Italije razširil proti severnim deželam in danes poleg izredne dekorativnosti v novih interpretacijah, kot je ta, tvori živo estetsko vez med preteklostjo in prihodnostjo.