Tisoč štiristo kilometrov daleč po rabljena zvočnika

Pred dvema mesecema sem iz dolgočasja v računalnik vtipkal naziv zame nadsanjskih zvočnikov Agalme, in glej, čudo: naprodaj sta bila za manj kot desetino cene novih! To bi pa nekako zmogel, če ne bo prevoz predrag. Vedno bolj sem se razvnemal in takoj premeril višino stropa, širino vrat in stopnišča ter premislil scenarij vnosa zvočnikov – bi ravno šlo! Kajti ta serija agalmeja je res velika: visoki so 230 centimetrov, globoki 93 in široki 64 centimetrov, tehtajo pa okrog 200 kilogramov in so nerazstavljivi.

Agalme sicer niso največji, najtežji, najglasnejši, najboljši ali najdražji zvočniki; preprosto všeč so mi in priložnost je bila zanesljivo enkratna. Tudi ni bil to vzgib, kakršnega je za nor nakup dobil neki znanec. Mirno je poležaval na kavču, ko je tašča omenila, da bi zdaj lahko investiral privarčevani denar v novo kuhinjo. Pa je takoj vstal in šel za ves denar kupit nove zvočnike. Potem je tašči hladnokrvno pojasnil, da on žal nima nič denarja.

Ampak zvočnika Agalme sta na Bornholmu, ki je danski otok! Fant, če hočeš storiti neumnost, jo dobro premisli in načrtuj! Do Bornholma je več kot tisoč štiristo kilometrov, od tega približno sto s trajektom.

K sreči se je pokazalo, da dobi naša redakcija novi Fordov transit na preizkušnjo v primernem času, in zastopnik ni imel nič proti, da ga na svoje stroške testiram skoraj 3000 kilometrov daleč. Prodajalcu zvočnikov, Torbenu Vangsyju, sem moral poslati polog, da je malo bolj zaupal Slovanu, bornholmski trajektni družbi sem plačal prevoz in med ponudbo turistične agencije izbral zasebno sobo sredi otoka.

Bolj tržni od Hrvatov

Načrt je bil takle: ujeti ponedeljkov trajekt iz nemškega Sassnitza, v torek naložiti zvočnika in v sredo zjutraj odpotovati nazaj. Vmes pa ves prosti čas nameniti turističnemu raziskovanju, kar je bil račun brez upoštevanja utrujenosti. Trajektna družba je še bolj tržna od hrvaških; ne le da imajo sezonsko ceno, temveč se ta spreminja tudi po dnevih. Za konec tedna je skoraj trikrat tolikšna kot v torek, sredo in četrtek. Ob ponedeljkih in petkih je samo dvakratna. Prenočišča na Bornholmu v sezoni tudi niso zastonj, zame je bila še sprejemljiva idilično fotografirana soba s kopalnico, ki me je za dve noči stala 144 evrov. Sicer ni najti poštene sobe za manj kot sto evrov na noč, a za 25 evrov morete prenočevati na kakšni barki in uporabljati pristaniške sanitarije. Strošek bi si mogel prihraniti in prenočevati v strašljivo razsežnem transitu, vendar sem hotel v vaše dobro spoznati prebivališča in gostitelje. Tako me je transport zvočnikov stal okroglih tisoč evrov.

Navigacijska naprava je znala izračunati pot čisto do prodajalčevih vrat, v dostavnik sem vrgel kup kartonov, preprog in jermenov ter dodal še kolo za potepanje po otoku. Pripravil sem košaro z živili in zdravili (star sem) za na pot in v nedeljo popoldne odrinil. Nekaj ur sem vozil veliki transit z izjemnim spoštovanjem, potem sem se sprostil in užival v njegovi suverenosti in udobju. Potuje se bolje kot v marsikaterem osebnem avtomobilu. Okoli polnoči me je zgrabila zaspanost, zato sem zavil na parkirišče in za dvajset minut zadremal. Verjemite, kratek spanec je boljši od kave in nič več časa ne vzame.

Na severu Nemčije je postala cesta navadna in vožnja počasnejša, bilo me je strah, da bom zamudil trajekt, ki pelje le enkrat na dan. A v pristanišče Sassnitz sem prispel pet ur prezgodaj, kajti zlobna navigacija mi je v preostanek poti vštevala tudi vožnjo s trajektom. Nasploh navigacijskim napravam ne gre brezpogojno zaupati.

V vodo le do kolen

Pred nami je ležal Baltik, ki ga že poznam. Iz letala je črn ali premogasto rjav, od blizu po barvi spominja na uniforme nemškega vermahta in nekdanje jugoslovanske vojske, v oljčnosivi SMB. Baltik ne diši kot Jadran, je brez vonja ali z rahlim odtenkom gnilobe. S precej težave ugotoviš strogo varovani podatek o temperaturi vode okrog Bornholma, ki redko doseže 18 stopinj Celzija. To je razlaga za slike z lepih plaž, kjer ljudje razigrano čofotajo do kolen – če je kdo v vodi globlje, je ponesreči ali pa je pripadnik katerega od ruskih zimskih plavalnih društev.

Moje znanje s spleta si kar še razširite, a osnove so takšne: Bornholm je skoraj enako oddaljen od Danske, Švedske, Nemčije in Poljske. Ima strateški položaj v ustju Baltika, velik je za dve Korčuli in ima dobrih 40.000 prebivalcev. Podnebje je zelo prijetno, temperature poleti sežejo tudi do 30 stopinj, ki jih vedno blaži svež do oster vetrc. Otočani se preživljajo s turizmom, ribolovom in kmetijstvom. Tu dozori celo posebna vrsta smokev, ob hišah je videti rožmarinove grme. Ko so ob koncu druge svetovne vojne Sovjeti z otoka pregnali Nemce, so tu ostali kar nekaj let, København pa se je delal slepega. Tega Bornholmčani osrednji vladi še niso odpustili.

Ustvarjen za kolesarjenje

Trajekt je pristal in z njega so se usuli predvsem kolesarji, ki so svoje avtomobile pustili v Sassnitzu. Bornholm je kot ustvarjen za kolesarjenje: čudovite ozke, asfaltne ceste prepredajo mehko, nekam dolenjsko pokrajino. Zoprno je le, da te skoraj neprekinjeni veter tišči v hrbet izključno, dokler voziš navzdol.

Bornholm je tako čist, da bi se morebitni papirček tam na smrt sramoval in se sam na glavo vrgel v bližnji koš za odpadke. Vse je zelo urejeno, mirno in prav nič bahavo. Hiše segajo največ do drugega nadstropja, veliko je lesa, od nečimrnosti jim moremo očitati samo zelo temeljito toplotno izolacijo. Nemških superlimuzin tam preprosto ni, promet je nasploh redek.

No, tudi Bornholmčani znajo biti bahavi: na vsaki hiši vihra tanki danski praporec danebrog, pred mnogo kmetijami se hršijo po trije traktorji najvišjega razreda, skupaj vredni kakšen milijonček evrov. Med mojim obiskom je s širnih polj prečudovito dehtela zrela pšenica, kar je prav redko prerezal pramen ostrega vonja po dimljenih slanikih, ki so glavna kulinarična značilnost Bornholma. Kar zadeva mene, je bilo bivanje na otoku izredno poceni: s seboj sem imel poleg evrov le petinštirideset kron (dobrih šest evrov) in nisem zapravil čisto nobene. V svojem apartmaju sem si ogledoval obširno in zanimivo kulinarično ponudbo v turističnih revijah in prigrizoval prepečenec, tunino in jabolka, ki sem jih prinesel s seboj.

Gostitelji so mi ponudili v uporabo svojo prho, saj je bila tista v apartmaju pokvarjena. Šele proti koncu obiska sem izvedel, da je gostitelj po rodu Anglež in da je bil mornar. Oboje popolnoma pojasni zanemarjeni vodovod.

Toliko energije sem prvi večer še imel, da sem si s kolesom kakšno uro ogledoval pomirjajoče lepo in prav nič skomercializirano okolico. Davno pred nočjo, ki se spusti okoli desete ure, sem zaspal kot ubit. Spal sem enajst ur in se zjutraj zavedel, da mi zelo mehka vzmetnica izredno prija, kljub odsvetovanju strokovnjakov. Komarjev ni, živali pa z mrakom spodobno utihnejo, celo žaba je le dvakrat kvaknila.

Zjutraj sem se odpeljal s transitom v pristaniški Rønne, ki je tudi največje mesto. S kolesom sem malo križaril po spokojnem mestu, ki mu ne manjka privlačnosti. Tu so muzeji, obilica malih trgovin in komaj kakšna večja, lepe in ne velike stavbe. Vsaj takrat je bilo na ulicah prav malo ljudi, tako domačih kot turistov. Nisem se dolgo potepal, ko me je telefon poklical k zvočnikom. Torben je srednjih let in urejen defektolog, posluša pa predvsem heavy metal. Ne bi mu prisodil, a sem verjel, ko sem videl, da je velikim basovcem na zadnji strani zvočnikov izpadlo nekaj pritrdilnih vijakov.

Pontonski most za zvočnika

Prišla sta selitvena mojstra – takšna tipa, kakršni z zobmi vlečejo tovornjake in z rokami ruvajo drevesa. Nad velikostjo in težo zvočnikov sta bila očitno neprijetno presenečena in sta spraševala Torbena, kako ju je spravil noter. Torben je nekaj mencal in končno priznal, da je bilo pred leti, da jih je bilo pet in so bili naliti do nezavesti. Zjutraj so začudeno gledali zvočnika sredi sobe in nihče se ni mogel spomniti, kako so ju zvlekli noter.

Selitvenika sta odšla po pripomočke. Medtem sva s Torbenom odvila vse zvočniške enote in škatli olajšala za pol stota. Orjaka sta se vrnila in od hišnih vrat prek kotanje do ceste postavila pontonski most, potem pa zvočnika na oblazinjeni rolki čezenj zapeljala na hidravlično ploščad svojega tovornjaka ter ju dvignila in na preprogi potisnila v transit. Jaz sem še kakšno uro tovor privezoval in oblagal. Ves postopek je trajal do poznega popoldneva in bil sem dovolj utrujen, da sem po prepečencu, tunini in jabolku spet dobro zaspal.

Zgodaj zjutraj, po pestrem zajtrku (prepečenec, pašteta in jabolko), sem odrinil v trajektno pristanišče. Vreme je bilo ta dan še zelo lepo – takšno so imeli menda že več kot mesec dni – za menoj pa lahko pride potop, in je tudi prišel. Na trajektu šele sem kupil nekaj bornholmskih spominkov jedilne vrste. Žal mi je, da nisem imel več od Bornholma, a moral sem spoštovati rok vračila dostavnika. Bornholm ima vikinško zgodovino, izvrstne sladolede, ruševine in izkopanine, trdijo v prospektih. Čutiš, da bi bil vreden malo drugačnega oddiha in ogleda.

Ford se je znova izkazal, kljub tovoru je ostal udoben, zmogljiv in zelo skromen z gorivom. Domov sem prišel z le enim enournim postankom in po samo dvajsetih urah. Toda ne, sploh nimate prav! Ni me gnala želja poslušati nove zvočnike; okrog Berlina me je obšla neustavljiva sla po hrenovkah! Ne po avtentičnih nemških, ki bi jih mogel dobiti v vsaki obcestni restavraciji, temveč po domačih, čeprav morebiti slabših. Že pred odhodom naročeni selitveni mojstri so se izkazali dosti bolje od danskih. Bili so štirje in so zelo spretno zmanevrirali zvočnika v sobo, brez najmanjše poškodbe. Zdaj pa imam, kar imam, in vi ste dobili medli pojem, da Bornholm obstaja.